Rusi, Mongoli in slovanstvo (1944)

Rusi, Mongoli in slovanstvo

Objavljeno v tisku 31.8.1944

   
Trezni in razgledani slovenski duhovi so že od Jerneja Kopitarja dalje spoznavali, da bi utegnilo biti naše hejslovanstvo, ki je videlo to največjo vseh naših utopij pretežno ali izključno v Rusih, kdaj usodno za ves naš obstanek. Kljub temu je še po sto letih, kar je Kopitar pravilno ocenil Rusijo, ostalo med Slovenci še vedno živo neko usodno ljubimkanje z »velikim slovanskim bratom« na evrazijskih stepah. Prav ta atavistični anahronizem je v nemajhni meri pomogel do tega, da so se komunistična gesla teh zadnjih let zasidrala tudi v možgane mnogih slovenskih ljudi, ki so po svojem življenju in mišljenju sicer milje daleč od boljševizma. Tako je postala prav sto let po Kopitarjevi smrti zaljubljenost v Rusijo in Ruse slovenska življenjska nevarnost v najakutnejši in najbolj neslovanski nevarnosti, v komunizmu.

Tako moremo najti tudi med Slovenci. ki sicer odklanjajo komunizem kot tak, vrsto liudi ki so trdno prepričani, da je resnično in čisto bistvo slovanstva ohranjeno samo v Rusih, češ vsi drugi slovanski narodi so že preveč prepojeni s svojstvi in mišljenji svojih sosedov Srednje in Zahodne Evrope. Zato tudi popolnoma nekritično sprejemajo vse, kar prihaja od Rusov, kot izraz praslovanstva, ne da bi pri tem vsaj za en sam trenutek pomislili na usodno zgodovinsko dejstvo, da so bili prav Rusi stoletja in stoletja najbolj izpostavljeni tujim, in to celo mongolskim, azijskim vplivom. Kdor pa pozna rusko zgodovino, ta ve, da je ves ruski imperalizem samo legitimen naslednik imperializma Mongola Džingis-kana, da je bil ves notranji caristični in da je v veliki meri tudi sedanji boliševiški državni in družbeni ustroj mongolski, da je pa nazadnje mongolska v zelo veliki meri tudi sama miselnost ruskega naroda. Iti pa moramo nazadnje še dalje in zapisati, da je tudi sama ruska kri, bolj kakor bi si mogli najtreznejši slovenski Hejslovani misliti, pomešana z mongolsko.

Bilo bi gotovo odveč, da bi mi sami dokazovali vsa ta neizpodbitna dejstva našim vsevednežem, ker jim enostavno ne bi verjeli. Zato naj namesto nas govori eden izmed najznačilnejših predstavnikov rusovstva ruski pisatelj Mihael Pravdin. V svoji veliki in strogo znanstveno podprti knjigi »Džingis-kan in njegova dediščina«, napisani malo pred sedanjo vojno, je Pravdin orisal tudi nasledke več ko dvestoletnega mongolskega vladanja nad Rusi in vplive, ki so delovali tudi še potem in do današnjih dni.

Ruse ie podjarmil že v 13. stoletju Džingis-kanov sin Džuči, ki je umrl l. 1227., njegov naslednik Batu, prvi kan Zlate horde, ki je vladal od leta 1243. do 1256., je pa že ustanovil v okrilju svoje severovzhodne mongolske države tako imenovani »ruski ulus«. Ta »ruski ulus«, ki je obstajal vse do 15. stoletja, je bil dejanski zarodek poznejše Rusije in po njej sedanje SSSR. Tako je torej oboje po svojem zarodku mongolskega izvora.
 
Preobširno bi bilo navajati tudi v še tako kratkem izvlečku usodo »ruskega ulusas« mongolske države in mongolske pojave v njem. Dovolj bodi, če pribijemo, da je tedanja Evropa štela »ruski uluss« za neevropsko tvorbo in da so se tedanji Rusi sami smatrali za enoto z mongolsko Azijo, nikakor pa ne z Evropo, ki jim je bila tuja po ustroju, kulturi, duhu, običajih in sploh po vsem. Takšno je pa bilo rusko mišljenje tudi še potem, ko je država Zlate horde razpadla in je polagoma prevzemal njeno dediščino dotedanji mongolski »ruski ulus«, ki se je postopno razvil v rusko carevino ter l. 1917. v Zvezo sovjetskih socialističnih republik (SSSR). O položaju v Rusiji po razpadu države Zlate horde pravi Mihael Pravdin v svoji omenjeni knjigi:

»Nad dve sto let je tlačila 'ruski ulus' oblast Zlate horde, in v teh dveh stoletjih je bilo vse življenje v Rusiji, razen vere, »tatarsko« (pravilno: mongolsko) prepojeno. Ti dve stoletji mongolske oblasti sta Rusiji vtisnili neizbrisno znamenje ter določili njeno usodo. V mongolski pesti se je razpadajoča dežela pretopila v moskovsko državo, zgrajeno no mongolskem vzorcu, v državo, ki je prevzela izročilo Zlate horde. Ker so Rusijo osvojili Mongoli se ie ločila od zahoda. Usoda Rusije se je v vseh ozirih odločala v Saraju (glavnem mestu mongolske države Zlate horde) in od ondot je povzela mnogo svojih navad, običaiev, način mišljenja in življenja. Moskovski knezi so pa povzeli tudi mongolsko zamisel ureditve države, povzeli so možnost, vojaško se organizirati.«

Zaradi vsega tega so videli Mongoli v Rusiji le inačico svoje tvorbe. »In ko je potem Zlata horda začela razpadati,« pravi dalje Pravdin, »je bil ta (ruski) tatarski način življenja ta enak način oblačenja, vedenja, pojmovanja države in političnega postopka tisti, ki je vsem (po Timurju) premaganim (tatarskim) knezom in preganjanim plemičem omogočil, da so zbežali k moskovskemu knezu. Moskovski knez je bil druge vere — toda Mongoli so se bili malo prej pomohamedanili, in marsikdo se je zdaj novemu vladarju na čast prav tako rade volje pokristjanil. Tudi veliki knez je bil versko strpen mož in je sprejemal Mongole kar od kraja v svojo službo, nai so se že pokristjanili ali pa ostali mohamedanci. Dal jim je v upravljanje in užitek ruska mesta in podeželske okraje ter si tako ustvaril mongolsko uradništvo in mongolsko vojsko.« Še dalje pravi Pravdin o tem: »Ta naselitev in namestitev Mongolov je še bolj zabrisala razliko med deželami moskovske velike kneževine in pravimi mongolskimi pokrajinami.«

Še car Ivan Grozni je priznaval za resnične vladarje samo azijske mongolske despote, medtem ko so mu bili evropski samo »ljudje«. Vladal je popolnoma po tradicijah Mongolov in po tradiciji Džingis-kana združeval v svoji državi Mongole na vzhodu. Njegovi upravitelji so b ili zvečine mongolski knezi. Pravdin pravi: »In res so tatarski knezi v moskovski državi 'zaradi svojega visokega rodu' uživali višje časti kakor pa bojarji (ruski plemiči). Pravnuk kanov Zlate horde, Simeon Bekbulatovič, je postal veliki knez vse Rusije. Tatarsko plemstvo se je pomešalo z ruskim in cela kopica imen slavnih plemiških rodbin je mongolskega izvora. Da, ko je s sinom Ivana Groznega, Fedorjem, vladarska rodovina izumrla, se je vladarjev namestnik Boris Godunov, ki je bil mongolske krvi, že lahko dal s privoljenjem deželnih stanov kronati za carja. Moskva ie bila neposreden, zakonit dedič Zlate horde.«
  
Kar velja za plemstvo, velja pa tudi v obilni meri za rusko ljudstvo. To se je celo v še večji meri mešalo z Mongoli. Stoletja in stoletja so si Mongoli jemali Rusinje za žene ali pa so se, pozneje, Rusi ženili z Mongolkami. Posebno v nekaterih pukrajinah je bilo rusko ljudstvo do polovice pomešano z mongolsko krvjo, ki je dala potem Rusom tisti temperament in tisto miselnost katero smatrajo zdaj naši Hejslovani za »najpristnejši izraz slovanstva«. Te mongolizacije Rusov ni moglo izpremeniti v bistvenih temeljih nobeno poznejše vnašanje evropskih kulturnih elementov v Rusijo po Petru Velikem. Ruska plemiška in pretežno tudi ljudska noša je tatarska, ruski narodni plesi so tatarski, ruske narodne pesmi imajo tatarske osnovne tone, ruski mesianizem, prej carski in zdaj boljševiški, je po izvoru tatarski in tatarsko je tudi pojmovanje vrednosti življenja.

Takšna ie prava slika ruskega »slovanstva«. Po vsem tem lahko upravičeno rečemo, da rusko bistvo ne le ni slovansko, ampak tudi ni evropsko, temveč azijsko. Kaj naj bi torej moglo nas Slovence kakor koli družiti z Rusi? Tuji so nam po zgodovini, navadah, običajih, mišljenju, značaju, temperamentu, veri, pisavi in sploh po vsem, podobni pa samo po sorodnosti ruskega jezika z našim. Mi Slovenci živimo že poldrugo tisočletje v srcu Evrope. Naša preteklost je preteklost Evrope, ne mongolske Azije. Naše navade, naši običaji, naš način mišljenja, naš značaj in temperament, vse je evropsko, a prav gotovo tudi neizmerno bolj slovansko kakor bistvo prejšnje carske Rusije, kaj šele sedanje SSSR, ki tako mirno dopušča, da ji v boljševiškem sistemu vladajo neslovanski Gruzinci, Židje in Mongoli. Lenin sam, ustanovitelj SSSR, je bil mongolskega pokolenja. Njegov naslednik Džugašvili, s privzetim imenom Stalin, je mešanec gruzinske in židovske krvi, torej popoln neslovan.

Takšna je suha in stvarna resnica o Rusih, a vse drugo je zavestna ali pa nezavestna utvara.

C.R.