Nesmiselnost postkrščanskega argumenta

Postkrščanski argument
 
Pred časom sem naletel na določena razmišljanja, na katera me je opozoril predvsem Agitator, pisec s tega bloga, ki imajo skupno neko določeno percepcijo trenutnih perečih pojavov v zahodni družbi. To skupno percepcijo lahko poimenujemo "postkrščanski argument".

Ko me je Agitator seznanil z razmišljanji določenih ljudi, ki so določene postmoderne pojave, kakršno je neomejeno priseljevanje in zavračanje koncepta narodnosti s strani določenih zahodnjaških intelektualističnih struj, pripisovali različnim krščanskim načelom, sem bil presenečen in nisem natanko razumel o čem sploh govorijo. Vse kar sem videl je bilo le to, da vlečejo neke bistveno krščanske ideale na plano in z njimi utemeljujejo nazore postmodernističnih nazorov, ki vsi izvirajo iz liberalizma.

Šele, ko sem nedavno naletel na članek Matta Briggsa, ki sprašuje bralca, če se zaveda, da je sodomitska poroka legalna le v postkrščanskih državah. Kot postkrščansko državo pa ima v mislih državo, ki je nekdaj bila pretežno krščanska in on, ko navaja upadanje krščanstva v posameznih državah, s tem noče podkrepiti argumenta, da so takšne države vse manj krščanske in zato postkrščanske, temveč skuša zgolj dokazati, da so bile vse države, ki so legalizirale sodomitsko poroko, nekdaj krščanske in so zato torej postkrščanske v smislu, da kakorkoli se že trenutno vedejo, mora imeti nek razlog v dejstvu, da so bile nekdaj pretežno krščanske.

Šele ob tem članku pa sem razumel tudi ljudi, ki so krščanstvu pripisovali krivdo za, po njihovo, izginjanje evropskih narodov in kultur. Njihov argument ni bil le v tem, da je krščanstvo krivo za samomorilnost in negacijo evropske narodnosti, temveč je bil njihov argument zgolj v kontrastu z drugimi državami, ki krščanstva nimajo. Zato sem prišel do zaključka, da gre v obeh primerih za argument "postkrščanstva".

Problemi za katere se uporablja postkrščanski argument so tako jasni in tako očitni, da sem imel dolgo časa težavo, da bi sploh razumel ljudi, ki so od nekod prišli s tem protikrščanskim stališčem, da je za vse konec koncev krivo krščanstvo. Zakaj smo v kaši kakršni smo mi je bilo vendar že od nekdaj jasno, trganje iz rok katoliški Cerkvi je vselej rezultiralo v grozotah človeške izprijenosti. Namreč vedno sem videl, da se propad civilizacije ni začel dvajset let nazaj, temveč se je začel s tremi prelomnicami, letom 1945, letom 1789 in letom 1515.

Ravno Agitator sam me je opozoril na neko anekdoto s filozofske fakultete, kjer je pri enem od predmetov na filozofiji profesor povzemal menda Hribarja, ki pravi, da je Avguštin predhodnik Nietzscheja zato, ker je uvedel pojem "niča", ki ga stari Grki niso poznali, saj so verovali, da je bilo vesolje ustvarjeno iz kaosa, torej neke prasnovi. Sam koncept niča jim je bil docela nepoznan in šele Avguštin, ki se je naslonil na Sveto pismo, je v filozofijo torej uvedel "nič" kot "nekaj". Torej, pravi ta profesor, brez Avguština tudi Nietzschejeve filozofije ne bi bilo.

In ravno podoben način vidimo v tem postkrščanskem argumentu, kjer je zgolj zato, ker so določene ideje prišle na plano po krščanstvu, to se pravi, časovno so prišle za krščanstvom, torej v isti prostor, ki ga je nekdaj zasedalo krščanstvo, krščanstvo neposredno odgovorno za kakršnokoli idejo, ki se je razvila za njim.

Egalitarijanizem

Seveda, to je bazično njihov argument, ko ga popolnoma razgalimo, saj dejansko ne vsebuje nobene resnične vsebine, če pa ga gledamo površinsko pa izgleda bolj zapleten. Namreč ti, ki uporabljajo postkrščanski argument npr. na področju pavšalizacije poroke ali pri domnevnem raznarodovanju narodov, vzporednice s temi pojavi vlečejo s krščanskim prepričanjem, da so pred Bogom vsi ljudje enaki in da vsakemu človeku pripada dostojanstvo človeka. Temu pravijo krščanski egalitarijanizem. In zato, ker smo kristjani torej prepričani, da bo Bog sodil vse ljudi enako: "Everyone is equal to me,
holy men, children and bastards", smo torej posledično krivi, da se je ta enakost slehernega človeka potencirala do tiste mere, ki jo poznamo danes, ko enakost ne pozna nobene omejitve. Sliši se logično, mar ne?

Seveda se do neke mere sliši logično, a ima v sebi tudi bistveno napako. Egalitarijanizem, ki ga poznamo dandanes se ni razvil kar sam od sebe in tudi ni res, da če nikdar ne bi imeli krščanstva tudi tega egalitarijanizma ne bi imeli. Ne, v zakup je treba namreč vzeti dve reči. Naravo naše postkrščanske družbe in zakaj ji sploh rečemo, da je postkrščanska. Če enostavno menite, da v Evropi z razliko od arabskih dežel poznamo ta moderni egalitarijanizem zato, ker smo bili nekdaj prevladujoča krščanska družba, potem ste spregledali, da arabske dežele niso v isti razvojni fazi, kot smo mi. In ko govorim o razvojni fazi, ne mislim na gospodarstvo in tudi s tem, ko pravim, da smo v višji razvojni fazi, ne pravim, da je ta faza sama po sebi boljša, kot je denimo trenutna razvojna faza arabskih narodov. Po Guardinijevo menim, da je zanjo prišel čas, to pa ne pomeni, da je boljša od prejšnjih. Ko govorim o razvojni fazi mislim predvsem na razvojno fazo družbe, t.j., t.i. človekovih pravic oz. razvoja družbe in posameznika z regulacijo njegovih potreb, pravic in svoboščin.

To je seveda nujno povezano z državo, torej sistemom oblasti in ni nikakor povezano zgolj in samo s posameznikom kot takšnim.. Tudi ideje same ne delujejo iz neke lastne ezoterične moči, ki bi spreminjala družbo, pač pa se vsaka sprememba lahko vrši le tesno povezana z oblastjo. Povedano drugače, ideja je lahko še tako zelo filozofsko superiorna in "prava", a dokler ni neke politične vladajpče strukture, ki bi to idejo posvojila in jo začela do neke mere udejanjati v praksi, bo ta ideja le relativno mrtva, predvsem pa zaprta v nek krog posameznikov, ki jo skušajo forsirati.

Torej kaj dela našo družbo različno od arabske? Povsem ista stvar, kot dela našo postkrščansko družbo različno od krščanske Afrike. Nivo razvitosti v smeri popolne preskrbljenosti, vse večjega tehnološkega napredka in s tem tesno povezanega splošnega relativizma. Čim se bo nivo neogroženosti določene družbe dvigoval, tem bolj bo relativizem naraščal.

Druga stvar je egalitarijanizem. Dejstvo, da krščanstvo kritično poudarja, da je Stvarnik ustvaril vse ljudi enako, torej da so vsi ljudje enaki pred njegovo sodbo, lahko služi za postmodernistični egalitarijanizem v enaki meri, kot mu lahko služi vsaka druga religija. Tudi, če vzamemo neko religijo, ki bi predvidevala, da so ljudje bistveno neenaki in da obstajajo razredi ljudi, bi lahko egalitarijanizem naposled utemeljili prek ideje o enakosti ljudi znotraj posameznih razredov in bi to načelo potem razširili na vse razrede, ko bi določen vladar začel sprejemati razsvetljenstvo, slično tistemu, ki smo ga izkusili v evropi. Trditev, da je krščanska percepcija Boga, ki ustvari vse ljudi enako, končna podlaga postmodernega egalitarijanizma je prav tako preraztegnjena kot trditev, da je njegova podlaga katerakoli druga religija.

Linearna evolucija idej

Postkrščanski argument je torej bistveno špekulativni saj ima za svoje jedro zgolj vprašanje, kaj če krščanstva ne bi bilo, bi potemtakem tudi tega egalitarijanizma ne bilo? Postkrščanski argument temu odgovarja pritrdilno vendar kot rečeno zgolj na podlagi predvidevanj.

Naslednja značilnost postkrščanskega argumenta je radikalno umevanje nekega determinizma narodov oz. ljudstev. Ta determinizem predvideva, da ideja, ki se pojavi v ljudstvih in naposled postane prevladujoča, torej krščanstvo, trajno in nepreklicno spremeni "skupno zavest" ljudi in iz te spremembe morejo tokovi misli teči le še linearno naprej iz predhodne ideje. Seveda se tu takoj pojavi prostor za mogočo špekulacijo, da je torej tudi dejstvo, da so zahodni narodi sprejeli krščanstvo, mogoče le zato, ker so imele njihove stare religije neko značilnost krščanstva v sebi, saj drugače ne bi bili zmožni sprejeti krščanstva, kot so sedaj zmožni sprejeti egalitarijanizem zgolj zaradi dejstva, da ga vsebuje že krščanstvo. In v obeh špekulacijah je spregledano bistveno - oblast.

Posebno pozornost moramo namreč posvetiti tudi temu, da vidimo, da je z upadanjem krščanstva nastopil ta egalitarijanizem in so ga morali narodi posvojiti podobno, kot so posvojili krščanstvo, nelinearno. Trditi, da je egalitarijanizem zajel evropske narode linearno iz krščanstva je podobno, kot če to trdimo za krščanstvo, ki da je izšlo iz poganstva evropskih narodov.

Postkrščanski argument pa tudi spregleda dejstvo, da je postmoderni egalitarijanizem direktna posledica liberalizma oz. proizvod liberalizma. Liberalizem pa se more razviti prav v slehernem okolju  in v sleherni religiji  in v slehernem narodu.

Tu ne trdimo, da sta krščanstvo in postmoderni egalitarijanizem nekaj povsem različnega in da ni nikjer nobenih podobnosti ali celo stičnih točk, temveč trdimo, da je postkrščanski argument napačno poenostavljanje, ker:
- predvideva linearno evolucijo idej, kjer se vsaka ideja razvije iz prejšnje,
- pri tem pozablja, da krščanstvo ni prva ideja, ki je zajela evropske narode
- daje prevelik pomen idejam
- ne vidi bistvenih razlik med krščanstvom in postkrščanskimi nazori
- zanemarja gospodarsko, družbeno in intelektualno razvitost narodov
- kljub temu primerja "postkrščanske" najrazvitejše narode z nekrščanskimi nerazvitimi narodi in ne vidi, da so bili v podobnih fazah razvitosti tudi "postkrščanski" narodi in tedaj niso poznali postkrščanskih nazorov



 -NeoDomobranec & Agitator