Cestnikov zapis:
"Takrat je bil De Gasperi, demokrščanski predsednik vlade, postavljen v položaj, da se je moral upreti papežu Piju XII.. Ker je v Rimu bilo na tem, da mesto na lokalnih volitvah pade v roke komunistom, so iz Vatikana vršili pritisk na De Gasperija, naj se v boju proti rdečim poveže s postfašistično desnico in monarhičnimi nostalgiki.
De Gasperi, pobožen katoličan iz daljne tridentinske province Valsugana, se je tem pritiskom odkrito zoperstavil. Vodilo ga je trdno prepričanje, da se demokracija vzpostavlja in rešuje iz sredine. Povezava na skrajno desno ne pride v poštev, četudi grozi velika nevarnost iz skrajno leve smeri.
De Gasperi se je zameril Vatikanu, Pij XII. ga ob prvi priložnosti ni hotel sprejeti, a njegova vera v demokracijo in nadpovprečna politična intuicija sta se izkazali za pravilni: demokristjani so bitko za Rim dobili brez naslombe na čudne desničarje. Ko bo razglašen za blaženega, bo na nek način beatificirana tudi njegova „centristična“ politična doktrina."
Mahničev zapis:
"Srednje stranke imenujemo one, katere sprejmejo od vsake nasprotnih strank nekaj. Nekatere srednjih strank se bolj nagibljejo na desno, druge bolj na levo. Vender vsem je več ali manj skupno: da hočejo v sebi spajati načela liberalna in katoliška, verska in brezverska, težnje konservativne in naprednjaške, spajati resnico in laž, pravico in krivico, Boga in hudiča.
Razpad srednjih strank je le vprašanje časa. Mogoče, da životarijo dolgo; a tako životarjenje brezbarvenega polovičarstva je vedno znamenje duševne lenobnosti in spanja v javnem življenju narodovem. Kakor hitro se duhovi vzdramijo k logičnemu mišljenju in krepkemu delu, začnejo uvidevati logično nezmisel takih strankarskih spojb; in čim bolj se vjasnjuje to uvidevanje, tem hitreje se vrši tudi ločitev duhov na dvojno nasprotno stran — na desno in na levo.
Resnica, ki izpoznava Boga in njegov zakon, vleče nase iz srede vse dobro misleče; levica pa privlekava vse, ki se upirajo Bogu in njegovemu zakonu. Obeh nasprotnih strank privlačnost je pa tem silniša, čim globokejše in dosledniše je nju radikalstvo t. j. čim čistejše, brez vsake primesi od nasprotniških nazorov, čim odločniše in brezobzirniše, izpoznava prva svojo vero v Boga, druga svoje bogotajstvo in sovraštvo proti Bogu. Višje vodstvo politiških sil in politiškega gibanja prehaja konečno vedno na radikalce bodisi krščanske ali antikrščanske. Kar je v sredi mej obema radikalnima ekstremoma, prej ali slej izgine, ker se ali zamalgami z eno ali drugo dveh radikalnih strank ali pa v svoji nezmiselnosti zamrje ostanši brez duha in moči. Konec vseh političnih in politično-socijalnih evolucij je vedno tak, da si stopita naproti — v boj na življenje in smrt: Bog in hudič, resnica in laž, Kristus in Antikrist."
Če je Mahnič nekdaj pozival k jasnemu zavzemanju za katoliško politiko, ki mora biti jasna in radikalna, Cestnik poveličuje sredino, ne kot politiko, ki more koristiti katoliški stvari, temveč kot politiko, ki more služiti pat položaju levo-desne liberalne demokracije. Če je Mahnič z zahtevo po radikalizaciji služil katoliški stvari in katoliški politiki, Cestnik ne služi ničemur podobnemu. Njegova teorija o "rešitvi iz sredine", nima s katolištvom ničesar, nasploh cel njegov zapis, da mora katoliško občestvo ohraniti razsodnost ob morastih prikaznih, ki jih sam vidi, četudi nam niso otipljive, da mora ohraniti razsodnost ob političnem odločanju, nima s katoliško idejo ali katoliško stvarjo nič opraviti. In zato gre tu za posebej zapleteno stvar. Zakaj Cestnik s takšno skrbjo nagovarja svoje bralce in jih istoveti s katoliškim občestvom, če pa ni nikjer nobene katoliške dileme, kaj šele, da bi zagovarjal katoliško stran, kot jo je zagovarjal Mahnič. V tem je čudna njegova skrb. In tu zopet ne moremo prav razumeti njegove politične apolitičnosti, ne da bi zašli v globoka vprašanja liberalnega katolicizma, saj paradoksalno se pri tem ne moremo niti sklicevati na Mahničevo označbo liberalnih katoličanov, kot zavornice katoliške stvari (Mahnič, 1896), saj se zavedamo, da tu ne gre niti za zaviranje kakšne resne striktno katoliške politične iniciative, ker je že po logiki povojne liberalne demokracije, in Cerkve same, ne sme biti. Zato je Cestnikov zapis vreden toliko več čudenja.
Naslednja čudna in nerazložljiva je Cestnikova skrb, da bi katoličani ne nasedli političnim tvorbam (ki jih on nekje že jasno vidi), ki imajo nase naslikan križ, kot simbol kulturnega krščanstva napram tuji invaziji priseljencev. Zakaj ga skrbi, da bi nasedli tem nacionalističnim skupinam, ki po njegovo hlinijo krščanstvo in ga ne skrbi, da bi nasedli sredinskim strankam, ki so ravno toliko krščanske kot tiste nacionalistične a krščanstva niti ne hlinijo? Zakaj nagovarja svoje bralce, kot katoliško občestvo za stvar, ki ni katoliška, temveč prej stvar klasičnega liberalizma in podobnih miselnih sistemov naprednjaških in radikalnih strank devetnajstega in dvajsetega stoletja? Je mar klasični liberalizem z vsemi svojimi protikrščanskimi dogmami postal že kar del katoliškega liberalizma v takšni meri, da se ob napadu na njegove segmente vzbudi obrambni sistem katoliških liberalcev? Če katoliški liberalec vztraja na politični indiferentnosti ob sredinskih strankah, zakaj tam ne ostane tudi pri oziru na radikalnejše stranke? Tu ne bi videli problema, če ne bi avtor izhajal iz vidika nagovarjanja katoliškega občestva. Videti je torej, da avtor istoveti (klasično) liberalno stvar s katoliško stvarjo, kar bomo videli v nadaljevanju.
In tu vidimo tudi povezavo s tem dokaj nenadnim širjenjem oznake "nova levica". Kaj je vendar tisto, kar naj bi staro levico razlikovalo od nove levice, če se vprašamo v povsem klasično levičarskem smislu in zanemarimo marksistične odvode znanstvenega socializma? Je preskok od npr. ločitve Cerkve od države na izdelovanje raznih novih manjšin in človekovih pravic, ki bazirajo na pravici do deviantnega obnašanja, zares nekaj takšnega, da bi smeli delati resen razloček med novo in staro levico? Pa tudi, če se ozremo na revolucionarno plat levice, je stara revolucionarna levica, kaj prida različna od nove revolucionarne levice, razen, da si mora nova iskati vedno nove fronte, ker je stara že praktično povsod zmagala? Ne! Ključ za razumevanje te lažne delitve na staro in novo levico je dejansko v tem, da kontemporarna desnica in z njo tudi katoliški liberalci, ki pa so danes v skorajda popolni večini, postaja stara levica, ker zavzema vse tiste pozicije, ki jih je pred sto in dvesto leti zavzemala levica kot takšna. Večina današnjih "konservativnih" vrednot je v resnici preslikava vrednot "stare" levice. In iz tega razloga je danes tako moderno govoriti o "novi levici", ki pa je v resnici logična evolucija stare zmagovalne levice, ali dejansko tistega, kar danes razumemo kot kapitalistično kontemporarno desnico. Najlepši primer tega najdemo v Ameriki. In tu vidimo povezavo med Cestnikovim istovetenjem liberalne stvari s katoliško stvarjo, in teorijo o "novi levici" ter posledično "stari levici".
Strinjam se s Cestnikom, da nove nacionalistične tvorbe, ki naj bi prej ali slej od nekje prišle tudi med nas oz. tiste po Evropi, niso katoliške v doktrinalnem smislu. A ne v smislu, da nimajo tistega liberalnega vrednostnega sistema, kot ga po Cestniku ima menda krščanstvo, temveč po konkretnem smislu katoliške politike, kot se je javljala v preteklosti. A tudi ta uvid, se mora nujno razlikovati. Če Cestnik to uvidi po manifestu Breivika, ki je jasno povedal, da je kulturni kristjan in, da Evrope ne more združiti thorovo kladivo, ki si ga tako radi navešajo okrog vratu mladi nacionalisti, temveč le križ, mi to uvidimo po programu obstoječih strank po Evropi, ki so torej identične prikaznim, ki jih vidi Cestnik vznikati med nami. Ti programi konflikta z islamom ne vidijo na radikalno religioznih ali tradicionalnih osnovah, temveč na osnovah liberalne kulture, torej vidijo konflikt ob vprašanjih omejevanja tiste svobode, ki so jo priborile naprednjaške in radikalne stranke v boju proti "klerikalizmu". Seveda se javlja tudi etnični princip, ki pa je roko na srce, minimalen. Vendar ravno prvi princip, branjenje liberalnih vrednot pred muslimanskimi "barbari" nam daje jasno videnje njihove neskladnosti s katoliško idejo, a obenem tudi povezanost z levo-desnim liberalizmom, torej tudi s staro levico oz. kapitalistično desnico, ki ji evidentno pripada tudi avtor sam. Tu se torej še enkrat izkaže, da Cestnik brani le liberalno tradicijo, ki mora evolvirati dalje v multikulturno družbo, ki pa sicer striktno temelji na liberalističnem ustroju, kjer je tudi katoliškemu občestvu odmerjen prostorček in kjer sme katoličan imeti celo svoje mnenje, seveda izgubljeno med tisoči enako relevantnih in enako upoštevanih mnenj. Če se musliman pokori tej utopični ideji klasičnega liberalizma je enakovreden brat katoliškemu liberalcu, in skupaj se bosta borila zoper "novo levico". To je zemeljski raj katoliškega liberalca in tega raja ne sme skaliti kakšna nacionalistična struja, ki meni, da bi v takšnem raju smeli biti le ljudje določene barve ali kaj podobnega.
Tu se deli mahničeva ideja od cestnikove. Mahnič želi katoliško državo, ki ohranja in brani vse resnice katoliške vere, pri čemer se tolerira vse religije in mnenja vkolikor ne degradirajo priviligiranega položaja katoliške ideje, medtem ko želi Cestnik multikulturno liberalno državo, kjer so vse ideje in religije enakovredne in ni nobene resnica absolutna, razen osnovnih dogem liberalizma. In ta slepota, ki ne vidi, da liberalizem ni nikoli nekaj statičnega, nekaj kar ima končni cilj v svoji lastni ideji, temveč ima vedno za cilj permanentno liberalno revolucijo, more roditi katoliškega liberalca. Katoliški liberalec pa meni, da mu bo dano ohraniti svojo vero, svojo religijo, ne da bi ga z vsakim desetletjem pahnili bolj in bolj v kot, dokler se ne povrne v katakombe liberalne države in večnega progresivizma, ali še huje, da pristane in evolvira v nekaj, kar ni več niti karikatura tiste religije, ki se je nekdaj smela ponašati z nespremenljivostjo svojega nauka.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar