Židje, krščanstvo in narodna zavednost

Na Twitterju je nekdo izpostavil vprašanje, kako naj bi šla z roko v roki krščanstvo in narodna zavednost, če pa skuša biti krščanstvo pokorno židom. Vendar pa v resnici to ni bilo pravo vprašanje. Pravo vprašanje, ki se je skrivalo pod njim se je enostavno glasilo: kako more iti krščanstvo z roko v roki z narodno zavednostjo. Kako le, ko pa je njegova doktrina šibkost in njegov nauk, nauk slabičev?
        
Takih ljudi ni malo, ki se dandanes sprašujejo identična vprašanja. K temu precej vleče ravno zdajšnji papež Frančišek, ki ga mnogi napadajo zaradi njegove domnevne ljubeznivosti do priseljencev, posebej muslimanov. Dolžijo ga, da je Antikrist, Babilonska vlačuga in glavni arhitekt propada bele evropske rase. A vendar vse te oznake niso nič novega. Prav te oznake so uporabljali že davno pred temi, ki jih uporabljajo danes. Kajti katoliška Cerkev jezi vse njene nasprotnike z nepojmljivim srdom, ki se včasih zdi popolnoma iracionalen. In prav nič ni važno kakšne politične nazore v danem trenutku svetovne zgodovine Cerkev zavzema, našle se bodo trume nasprotnikov, ki bodo strumno stali pred njo in izkazovali svoje goreče sovraštvo.
     
Vzemimo samo primer. V času naraščajočega komunizma koncem devetnajstega in začetkom dvajsetega stoletja, so komunisti in njihovi pristaši neprestano Cerkev napadali, da je kapitalistična, kleriki pa kapitalisti. Ko je komunistična nevarnost, v njeni proletarski industrialistični obliki, izginila, so se od nekod pojavili kapitalisti, ki jo predvsem v zadnjih letih napadajo, da je socialistična oz. direktno komunistična. Pa čeprav v obeh primerih ni bila ne eno ne drugo, temveč je striktno sledila svoji doktrini, ki jo moremo zasledovati v prve početke Cerkve. Ampak, ker so kapitalisti, ko je bila nevarnost komunizma najbolj na vrhuncu, tolerirali njen protikapitalistični značaj, tedaj Cerkev pustili pri miru in ker sedaj, ko komunistična ideja nekje životari, komunisti tolerirajo njen protisocialistični značaj, se je zdelo, da je Cerkev nasprotje tistih, ki so v danem trenutku njeni najglasnejši nasprotniki. Nihče pa se ni, ne tedaj, ne sedaj zmenil za to, da ima Cerkev lastno ekonomsko alternativo, ki striktno bazira na Cerkveni doktrini.
            
Podobno velja danes, ko so se zaradi naraščajoče invazije muslimanov v Evropo, okrepili poganski in pravoslavni protikatoliški agitatorji, ki z neprestanimi špekulacijami in obtoževanjem brez vsake zgodovinske vednosti, napadajo Cerkev in papeža, da dela za uničenje bele evropske rase. Pustimo za hip to ob strani in se najprej lotimo židov.
              
Kdor danes krivi za musliansko invazijo žide, je kratkomalo nor. Aprila 2014 sem napisal kratek blog z naslovom "Antisemitizem je preživet pojav, antisemitisti pa v službi džihadistov", v katerem sem opozarjal, da je antisemitizem orodje islamizma za posebej prefinjeno naraščanje muslimanskega vpliva v Evropi. Namreč spominjam se že pred leti, enajst ali dvanajst let nazaj, ko sem romal v Francijo in ko smo se vozili skozi Francijo je nekdo na avtobusu govoril pred mikrofonom o francoskih predmestjih in mestih, ki postajajo popolnoma muslimanska, ravno v tistem času, mislim da naslednje leto, smo lahko tudi spremljali velike nemire v Franciji, ko je muslimanska mladina razgrajala po predmestjih, se predvsem znašala nad avtomobili itd. Vse to je kazalo na evidentno problematiko muslimanskega priseljevanja, ki se ni začelo lani jeseni in je ni začel papež Frančišek. V naslednjih letih smo lahko spremljali, sedaj že rajnki, Projekt za nacionalno politiko (PNP), ki je zbiral najrazličnejše novice o naslilnih aktih priseljencev in novice o spreminjanju etnične in kulturne podobe evropskih velikih mest. To je bilo okrog leta 2009. Vse bolj je postajalo očitno, da je antisemitizem, ki je bil v nacionalističnih in nacional-socialističnih krogih še vedno zelo prisoten, pravzaprav nekaj preživetega. Nekaj melodramatičnega in nostalgičnega. Židje so že zdavnaj dobili svojo državo in v Evropi jih je bilo vse manj, muslimanov pa je bilo vse več.
                      
Mnogi pozivajo k demistifikaciji in k dedemonizaciji nacionalsocializma in podobnih nacionalistično-antisemitističnih gibanj po Evropi pred drugo svetovno vojno. Ampak kdor si želi demistificirati ta gibanja, mora najprej razumeti naravo teh gibanj, ki v svojem jedru niso bila proti židovskim manjšinam naperjena zaradi neke mistične ali ezoterične psevdoznanstvene  zarotne teorije, temveč so bile zoper te manjšine naperjene iz praktičnih in zelo banalnih vzrokov. Njihovo jedro ni bilo uperjeno zoper židovsko raso kot takšno, temveč zgolj zoper njen nesorazmeren vpliv v posameznih evropskih narodih. Vsi bolj znani katoličani iz devetnajstega in prve polovice dvajsetega stoletja bi danes padli v kategorijo antisemitizma. Mahnič, Krek, Ušeničnik in celo Rožman. A ta njihov "antisemitizem" ni bil iracionalen, bil je produkt dejanskih opažanj in dejstev. A verjemite mi na besedo, danes, bi le malo pozornosti namenjali židom, ker so židje dobili svoj prostor pod soncem. Danes so edini realni antisemitisti ti, ki odrekajo židovskemu narodu prav ta "Lebensraum". Kdor pa je "antisemitist" starega kova, kar pomeni, da spoštuje židovske ljudi, a ne mara za njihovo liberalno usmeritev, ki je prek časnikov v narodu morila njegovo katoliško izočilo in kulturo, pa danes podpira njihovo državo, ker v njenem ustroju vidi možen kalup za ohranjanje specifičnega bistva lastne države.
                
A ti moderni antisemitisti, ki danes odrekajo židom njihovo državo, ki so povečini razni levičarji, pa niti niso največji problem. Večji problem so prav ti "skrajno desni", kakor jim pravijo, antisemitisti. Ti namreč ohranjajo še vedno tisti antisemitizem, ki je bil aktualen sto ali dvesto let nazaj. In tudi to na videz ne bi bil problem, če ne bi s tem svojim antisemitizmom koristili zgolj islamistom. Predvsem v vidiku, da islamiste popolnoma odvezujejo njihove krivde ter jo namesto njim, nalagajo kar židom v neki nori, zares nori, ideji, da se skušajo židje maščevati Evropi z valovi muslimanskih priseljencev, ki naj jo naposled le uničijo. Ta ideja, ki se je v relativen mejnstrim prikradla iz obskurnih pamfletov ameriških belih supremacistov, ki so znani po svojem omejenem intelektu, ne sodi nikamor drugam kot v smeti. Namesto, da bi ti nacionalisti, ki so tako dejavni v spletni agitaciji, pokazali na prave izvore problemov in končno rekli bobu bob, še vedno napadajo žide.
             
Tu pa nastopi evidenten problem. Zanikanje holokavsta je po našem kazenskem zakoniku kaznivo dejanje, zato se ne bom sploh izrekal o tej temi ne pozitivno ne negativno, ampak t.i. revizionisti, ki prihajajo predvsem iz ZDA, zaradi njene liberalne politike do svobodne besede, kadar negirajo holokavst delajo to v direktnem sporazumu z muslimani, prav tako kadar kritizirajo židovski "supremacizem". Tako imate denimo Michaela E. Jonesa, znanega "katoličana", ki se s svojimi protižidovskimi govori odpravi kar v Iran, kjer predava na protižidovskih konferencah. V Londonu se zbere debela buržoazija in posluša predavanja zoper žide, ki jih predavajo govorci za mizo okrašeno s palestniskimi zastavami. Vse zaradi slepega sovraštva do židov, ki nima več nobene realne podlage. Koristi pa le islamistom, ki že tako radi za vse krivijo žide.
                 
Vrnimo se sedaj k papežu. Vsi, ki danes torej napadajo papeža in Cerkev zaradi domnevne ljubeznivosti do muslimanske invazije, so tudi ti iracionalni antisemitisti, ki danes žugajo zoper Cerkev zaradi njenega pro-semitizma, sto ali dvesto let nazaj pa so ji drugi žugali zradi njenega domnevnega anti-semitizma. Ampak poglejmo si spet vprašanje: kako more iti krščanstvo z narodno zavestjo, če pa je pokorno židom?
        
Najprej se moramo vprašati o kakšni narodni zavesti sploh govorimo. Narodna zavest je bila namreč odlično orodje mladega slovenskega liberalstva za napadanje katoličanov in Cerkve, ki zaradi katoliške doktrine niso brezglavo tekli v "narodne" ideje, temveč so v izbiri med narodnostjo in vero, vedno najprej izbrali vero,  a vendar, jim ni mogoče nikdar očitati, da so bili kadarkoli premalo narodno zavedni. Kajti zavedali so se, da je prav narodnost neločljivo zvezana s katoliško vero in da eno brez drugega ne gre. In zato je na tem mestu treba zastaviti protivprašanje: kdaj pa krščanstvo, teorej katolištvo, ni šlo skupaj z narodno zavestjo?
                    
Velja namreč ravno nasprotno, z upadanjem vpliva katoličanov in katoliške Cerkve pri nas, je vse bolj izginjala tista prava slovenska identiteta, slovenska tradicija. Medtem pa so liberalci, ki so s seboj vlačili gigantske prapore narodne zavednosti, kmalu zamenjali svoje prioritete in se prelevili v nadnarodne kapitaliste ali kaj podobnega in sedaj mi pokažite zares narodnozavednega liberalca!
    
Še hujši paradoks so nacionalisti, predvsem nacional-socialisti, ki so se  s svojimi teorijami in idejami pojavili, ko bela rasa in evropski narodi sploh niso bili še zares ogroženi in so naposled prav oni rasi in narodu naredili največ škode. Tu je potrebno še malo raziskav ali vsaj nekaj špekulacij. Verjeli ali ne, Dimitrije Ljotić, srbski psevdofašist, je celo samega Hitlerja obtoževal, da je lutka v rokah mednarodnega židovstva, kar lahko še danes beremo v njegovih knjigah, pa čeprav so bile napisane tik pred vojno. To kaže, da so teorije zarote o židovstvu zares ogromne in razvejane, in celo kritika židovstva se more smatrati za zionistično. Brez težav bi namreč obdolžil celo avtorja tega pomisleka zoper krščansko pokornost židovstvu, da je v resnici sam pokoren židovstvu.
        
In podobno kot so nacional-socialisti delali in naredili škodo Evropi, ker so svoje pozitivno jedro usmerili na golo in neživo čaščenje rase ali naroda (ne vsi nacionalsocialisti, kvečjemu le Rosenberg in njegov krog), danes delajo škodo ti t.i. nacionalisti ali evropski pan-nacionalisti ali rasni realisti ali kakorkoli se že imenujejo, ker nočejo identificirati pravih problemov in raje napadajo Cerkev in papeža, ki z velikimi političnimi premiki nimata popolnoma nič.
         
Mnogi se dandanes obnašajo kakor, da bi bil papež najmočnejša politična figura v svetu in bi se njegova doktrina striktno izvrševala kjerkoli bi jo izrekel. A to ne more biti dlje od resnice. Papež nima nobene moči več odkar so vse nacionalne države, ena za drugo, sprejele liberalno doktrino post1789 Evrope in med Cerkvijo in državo odločno zarezale. Tako so vse države v Evropi legalizirale razporoko, kontracepcijo in splav, mnoge pa celo evtanazijo in homoseksualne poroke. Če se nobena država ne zmeni niti za najbolj ključno cerkveno doktrino v oziru na družbo in državo, kako bi se vendar zmenile za kakšen drug katoliški ali papežev politični nazor? Da se papeževa prekomerna usmiljenost do priseljencev sklada z doktrino liberalcev in konservativcev, ki danes obvladujejo Evropo, je zgolj naključje, ki nima nobenega pravega pomena. Kvečjemu velja, da včasih Cerkev sledi liberalni državi, sebi na škodo. Protikatoliški krogi pa negativno reagirajo na katerokoli katoliško doktrino.
                      
Tako npr. je morala Cerkev slediti splošno evropskemu povojnemu pro-židovskemu duhu in iz svoje liturgije umakniti določene reči, ki bi jih mogle oblasti in židovski aparati, ki so se formirali, kot neki varuhi holokavsta širom sveta, smatrati kot antisemitistične. Zato je prišlo do nekakšne pomiritve med katoliško Cerkvijo in židi na drugem vatikanskem koncilu. Zgolj zaradi evropskega razpoloženja. Nikjer pa ni bila Cerkev voditeljica liberalnih in prostozidarskih družbenih neumnosti, kvečjemu je morala določene bitke enostavno predati, ker je tudi zaradi nacionalistov, izgubljala vse več moči. Tako da, kdor danes Cerkvi karkoli očita, ne razume niti njenega položaja.
                       
Priporočal bi vsakomur, ki danes od Cerkve terja karkoli, da se najprej vpraša ali sledi njenemu nauku v drugih vprašanjih. Če je odgovor negativen, potem nima pravice zahtevati od Cerkve česarkoli, saj je prav njegov anekdotalen primer dokaz, da Cerkev nima nikakršnega vpliva na družbo in državo. Ko bo prišel do tega uvida, naj pusti Cerkev pri miru in se loti dejanskih in resnih vprašanj, zakaj je Evropa tam kjer je, kdo je odgovoren za to stanje in kako, da se prvič v zgodovini Evrope ne formira dejanska opozicija z dejanskim političnim programom. kako je vendar mogoče, da nihče od te, vse glasnejše pan-nacionalistične srenje, ne poišče resničnih odgovorov in se ne vrne k izvorom problemov.
            
Zaključimo torej s tem, da krščanstvu ni mogoče očitati, da ni narodno zavedno, popoln razpad narodnosti in naraščajoče težave za raso pa sovpadajo z upadanjem vpliva katoliške Cerkve.
      
V branje:
             
Ignacij Lenček: Rasa in morala
NeoDomobranec: Ustavite beli genocid!
NeoDomobranec: Nacionalizem ne bo rešil krščanstva, pa ga bo rešilo njegovo nasprotje? 
itd.
                           
-NeoDomobranec