Znova o potujčevanju - Kaj so ljudje pisali pod nemško okupacijo 1944 - 2. del

Pred časom smo objavili prvi del iz enega od slovenskih "klerikalnih" časopisov, ki je v letu 1944, torej med nemško okupacijo prinesel članek z naslovom "Narodna zavednost". V njem z jasno besedo avtor poziva k narodni zavednosti, k ponosu na slovenski narod in slovensko besedo. Torej gre za nekaj drugega, kot dandanes učijo šole, od osnovne pa do fakultet.

Sedaj objavljamo še drugi del, ki nosi isti naslov: "Narodna zavednost", in je nadaljevanje prvega dela, oboje je bilo torej objavljeno v slovenskem časopisu v "okupirani" Sloveniji, na domobranski strani, leta 1944. Prijetno branje želim.

Narodna zavednost [2. del]

 
Narodno zavednost moramo otroku privzgojiti že v najranejši mladosti, ko je najbolj dovzeten za čustva. Ta zavednost naj se predvsem pokaže v:

1) ljubezni do materinega jezika,
 
2) ljubezen do rodne grude,
 
3) spoštovanja do domačih šeg in običajev.

Ljubezen do materinega jezika.

  
Tujci, ki prihajajo k nam so nas morali šele opozoriti na lepoto in blagoglasnost naše slovenske besede. Mi, ki jo vsak dan slišimo, jo vse premalo cenimo, drugače je ne bi nadomeščali z raznimi spačenkami, to je, z besedami, ki smo jih pobrali iz kdove katerega jezika in jih prikrojili po svoje. Teh spačenk pri nas kar mrgoli in marsikatera gospodinja in mati niti ne ve, kako bi v pravilni slovenščini imenovala najnavadnejše predmete, ki jih ima okoli sebe. Vzemimo izraze: talar, šefla, rena, gvant, gmah, uštimati in druge, ki jih ob vsaki priliki slišimo. Ali se ne glasi veliko lepše: krožnik, zajemalka, pokrovka, obleka mir, urediti, to vse so pravi slovenski izrazi namesto prejšnjih naštetih spačenk. Vsaj če imamo otroke, pazimo, da jih bomo naučili imenovati vsak predmet s pristno domačo besedo.

Razen spačenk imamo tako radi tuje visokodoneče besede, čeprav dostikrat niti njih pomena ne vemo in se samo osmešimo, ko jih izgovarjamo. Priprost človek, ki je bil recimo nekaj mesecev v tujini ali v večjem - mestu, se že baha s takimi besedami ko pride domov, samo da tako pokaže, da je več od drugih. Značilno za nas je tudi to, da če pride en sam tujec v družbo desetih ali več Slovencev, bodo že vsi govorili v njegovem jeziku, pa čeprav bi tujec že toliko znal slovensko, da bi se lahko v našem jeziku sporazumeli z njim. To smo lahko opazili ob raznih prireditvah, ko so k nam prihajali Srbi, Hrvati ter Čehi in Poljaki.

Ne škodovalo bi nam malo več ponosa! Že otrok naj se zaveda, da tudi domača beseda nekaj velja. Saj imamo toliko prelepih narodnih pesmi, ki nam jih marsikak drug narod zavida, imamo domače pisatelje in pesnike, ki so priborili slovenski besedi tisto mesto, ki ji pripada. Naj bi v nobeni še tako revni hiši ne manjkalo slovenskih knjig, ki so jih spisali naši največji pesniki in pisatelji. Imena, kakor Prešern, Gregorčič, Zupančič ter Cankar, Finžgar, Pregelj, ne bi smeli biti nobenemu Slovencu tuja. Slovenska knjiga, delo priznanega slovenskega pisatelja bi morala biti za otroka najlepše darilo.

S tem pa še ni rečeno, da ne bi smeli upoštevati tujih jezikov. Saj celo naš pregovor pravi: Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš«. A nekaj drugega je, naučiti se tujega jezika popolnoma, kakor pa rabiti le nekaj tujih besedi in z njimi kvariti lasten, materin jezik. Če znamo tuje jezike in se sporazumevamo s tujci v njih lastnem jeziku, jih lahko tudi opozarjamo na našo lepo govorico, na naše običaje, a ne da se jih sramujemo pred njim.

Ljubezen do rodne grude

Znan Slovenec iz ljubljanske okolice je prišel iz Zagreba, kjer je dalje časa živel in že se je brž obregnil na ljubljanskem kolodvoru: »Kaj boste Slovenci z Vašo majhno Ljubljano. Vse je tako ozko, majhno, vaši tramvajski vozovi so prave škatlje napram zagrebškim. Iz sredine mesta napraviš le nekaj korakov pa si že med samimi kočami...«

Ni se zavedel, da smeši le sam sebe. Res, ne moremo se meriti z drugimi narodi, ki imajo glavna mesta z milijoni prebivalcev in tisoči in tisoči prelepih palač, a kar imamo je zares tudi naše in od nas je odvisno, kako se bomo kot narod razvili, kako bomo z umnim in pridnim gospodarstvom ohranili in razširili to, kar nam pripada.

Kako žalostno je, ko domači ljudje prodajajo svojo zemljo tujcu samo zato, ker jo je pripravljen dražje plačati kot domač človek. Koliko naših posestev je po nepotrebnem ali po zvijači prišlo v roke tujcev. Naše geslo bi moralo biti: domača zemlja le domačemu človeku. Tujec nam je vedno lahko le drag gost, a ne more postati med nami domačin.

Nauči zato otroka že zgodaj opazovati lepo domačo zemljo. Pelji ga na planine, naj se razgleda in navžije domače lepote, da jo ne bo nikdar pozabil. Daj mu urediti dom kar najbolj prijetno, da ne bo brez potrebe bežal iz njega. Tudi v najpreprostejši koči se da s pomočjo vode, svežega zraka, sonca, nekaj cvetic in z obilo dobre volje in ljubezni urediti dom, kamor se bo otrok rad zatekel, tudi če ga bo v poznejših let ih usoda zanesla med tuje ljudi.