Muha (1895)

Muha

(Objavljeno v katoliškem dijaškem tisku 1895, nepodpisano)

 

Iz predavanja drja. Tihomila na slovenskem vseučilišču

Visokočastiti gospodje! Vsak pojav v naravi, v človeškem in živalskem življenji ima svoj vzrok — "non datur effectus sine causa, quod est axioma certissimum". Človek pa je zvedav že po naravi, išče vsakemu učinku in pojavu zadostnega vzroka. Gospodje, le opazujte otroke! Komaj se jim razveže jezik, že hočejo vse videti in vse vedeti, ne moreš jim odgovarjati na raznovrstna uprašanja. Ako pa preiskujemo razne redke prikazni s pravim modroslovskim duhom, ki nam ga je vcepila moderna vzgoja, zasledimo in opazimo v duševnem življenji sedanjosti mnoge pojave, katerih si ne moremo dovolj raztolmačiti. V takih slučajih in položajih odgovorjamo: To je časovna zagonetka, katero bodo rešili bodoči misleci. Ali pa odvračamo: Te prikazni vzroki koreninijo v duševni bolezni sedanjosti, ki je napala nas in druge. Toda mi, ki smo srkali iz čistega vira neizčrpnega modroslovja in moremo raztolmačiti, pojasniti sebi in drugim bistvo vsacega vzroka jasno in neovržno, mi vender nismo bolni na duhu. Prozoren nam je pogled vsaki stvari do dna! Bebci so oni, ki nam stavijo zagonetke, katerih sami ne morejo rešiti. Mi staremo vsak oreh koščak in nudimo svetu piškavo jedro — socijalnih in drugih problemov. To bodi uvod vprašanju, katero hočemo danes rešiti ter odkriti slavnemu občinstvu.

V zadnjem svojem predavanji sem se samo mimogrede dotaknil uprašnja, katero vznemirja dežele in države, učeni in neuki svet. To pereče uprašanje, ki obliva mnoge slojeve človeške družbe s kurjo poltjo, druge pa draži in razgreva kakor rudeča zaplata košatega purana, to uprašanje, katero ste gospodje izvestno že uganili, je "antisemitizem". Mi sploh živimo v dobi samih "izmov", toda "izem" vseh "izmov" je baš imenovani "antisemitizem". To je uganka, katero stoprav rešimo, ako jo smatramo za duševno bolezen onih, ki bolehajo za to boleznijo Klerikalci in mračnjaki mi sicer predbacivajo, da antisemitizem vsporejam boju proti klerikalnemu zmaju, boju, v katerem, kakor veste, stojim v prvih vrstah. Toda taka primera je šepava, krivična, kajti če opažamo boj proti klerikalizmu kot modroslovci mirno in trezno ter z vednostno temeljitostjo zasledujemo njegove vzroke, kaj najdemo? Da je boj proti deveteroglavemu zmaju ultramontanizma boj luči proti temi. Ta boj je neizogiben in naraven, kajti luč sovraži temo, kakor ogenj vodo. Toda antisemitizem je nečlovešk, neplemenit boj teme in mračnjaštva proti luči, napredku in v obče proti človeštvu. V potemcih Abrahamojvih je človeštvo doseglo svoj vrhunec v najčistejši in najplemenitejši obliki: posamične redke izjeme samo potrjujejo obče priznano in v svetovni zgodovini dokazano pravilo. Ponosno upogneni nos izraža ognjevitega in vzvišenega duha, malo na vnanjo stran okrožene noge, ki nosijo idejalno vstvarjeno telo, vtelesujejo pravi nepokvarjeni obočni slog starega Rima, v katerem je vpodobljen jekleni in neizprosni značaj židovskega ljudstva; iz črnih orlovskih oči odseva plemeniti ponos, ki znači izvoljeno ljudstvo. Trdijo sicer zlobni jeziki, da vsi židje niso taki vzori, kakor sem ga narisal v glavnih potezah. Ne vem, koliko resnice je na tem, toda preiskal sem natanko vse svoje židovske prijatelje in se uveril o istenitosti tega, kar sem povedal.

Samo na duhu bolehavi ljudje, kakor so antisemitje in najnovejš izrodek človeštva — takozvani krščanski socijalisti — v svoji vrtoi glavosti in nestrpnosti trdijo nasprotno. A ti nepoznajo najplemenitejše pridobitve sedanjega prosvitljenega veka, jednakosti v človeški družbi. Ne sovraži brez vzroka! To bodi nam vsem vodilo in prvo načelo v življenji. Veseli me, da morem kot rektor prvega deželnega vseučiišča izreči to načelo človeških pravic tako odlični skupščini častitih poslušalcev.

Gospodje, to, kar sem baš povedal, je v tesni zvezi s predmetom mojega današnjega predavanja, z muho. Antisemitizem in sovraštvo do muh, onih čednih in ljubkih živalic, sta po mojem trdnem prepričanji dve popolnem tako sorodni bolezni, da si jedne brez druge niti misliti ne morem. Opozarjam vas v prvi vrsti na čudovito podobnost med mušjim in židovskim rodom. Oba sta prastara rodova na zemlji. Ko še nista stala ne Rim ne Athene. ko se še ni porodilo krščanstvo, je muha že mirno posedala po židovski čebulji in česnu. Muha in žid sta mirno skupaj bivala na zelenih livadah ob Jordanu in skupno trpela mnogo krivic.

O muhi trdimo po pravici, da povsod brba s svojimi tipalnicami in zanimivim srkalom; useda si ti na čelo in nos, šegeta te po južini v temni stanici, da se ne poleniš na mehki blazini. Obleze radovedna vse kote, obliže vse jedi, skoči ti v žlico in tudi v usta, če zijaš na široko kakor Ljubljanska lesa. Vzlasti rada se pomudi na sladčičah, ker je sladkosnedna kakor peterorazredna gospica naše dobe. No, in če pušča za seboj sledove na oknih, stenah, pozlačenih okvirjih in ogledalih, moraš samo občudovati njena stopala, s katerimi brez težave pleše na izbrušenem steklu. In tako tudi žid. Njegov raziskujoči duh ga sili in žene pod vsako streho, v palače in koče, toda oglaša se samo tam, kjer se kaj najde. Muha ljubi prijazna selišča po deželi; v velikih rojih poletava v kmetiških izbah po mizah, stropih in pominjakih — uprav tako kakor žid, ki ljubi čez vse naravno snago in se veseli prirodne lepote. Ne umori jo nobena zima, stanovitno biva pod streho, kjer ima svojo mnogobrojno zalego, uprav tako tudi žid ne zapusti kraja, koder se je udomačil.

Mogel bi vam, gospodje, še na dolgo in široko razpletati prispodobo med muho in žŽidom, toda preidem rajši takoj "ad rem". Uprašam torej, odkod toliko peklensko sovraštvo do muhe in žida? Zakaj morata pohišna muha — musca domestica — in žid trpeti že tisočletno mučeništvo? Muharčki, pliske, taščice, lastovice, pajki in ose kar preže na revico — muho.

In ali niso hujši kakor ose in pajki zloglasni antisemitje, ki z židi pitajo svojo nadležno zalego? Česen naj jim raste na nosovih in čebulja na ušesih!

Učeni svet pa, ki je vesel zmage nad praznoverstvom, stoji molčeč pred uganko novodobnega antimuskatizma, o katerem nihče ne ve, kaj hoče in namerja. Roke drži križem, ko kričavi pustolovci z muholovkami in "kvasijo" davijo in more cvet in sad na deblu človeštva. Mnogo let sem opazoval v svoji sobi mušje življenje in reči moram, da mi niso bile nadležne, četudi so živahne in hudomušne. Muha je — tako trdim naravnost — plemiški rod v rodovini žuželk in mrčesov, in sramota je za probujeno devetnajsto stoletje, da jo preganjago tako neusmiljeno. Le trdoglavi kmetje, obrtniki in delavci, puhloglavi "učenjaki" in koristolovci so strastni antimuskatitje; samo surova neotesanost torej in blaziranost ne pojmi velikanskega pomena, ki ga ima muha v življenji, in prisega slepo na zastavo antimuskatizma.

Toda sedanja vednost še ni prišla na sled vzrokom takega neosnovanega sovraštva. Vtopiti se moramo v globočino skrivnostnotajne mistike, da si rešimo zagonetko. V ljudski duši spi težnja po uničevanji. Zgodovina priča, da v duši neolikane druhali tiči vkoreninjeno sovraštvo, katerega predmet se menja s stoletji. Množiča to isto danes obožava, jutri pa tepta z okovanimi petami v blatu in prahu. Toda sovraštvo do muh — antimuskatizem — je star, kakor človeški rod. In gotovo še dolgo ne bode bolje, kajti klerikalizem — in ta je najhujši sovražnik — vedno ponosneje nosi svojo naduto glavo ter zagrinja milijone in milijone v temo in mrak. Zato: Več luči in svetlobe med neumno, in budalasto ljudstvo! Pojdite kot proroki med narod in učite ga, da muha ni sitna, ni nadležna, da ni pregrešna, nesnaža in škodljiva, marveč da izvršuje veliko nalogo v gospodarstu narave. Potem je rešena zagonetka antimuskatizma in vsakedo bode radostno pozdravljal roje pohišnih in druzih muh v svojem domu. Snujte najprvo povsod društva muskatistov, jaz pa z veseljem prevzamem pokroviteljstvo vseh mušjih prijateljev. Le tako bodemo dostojno izvrševali željo in nadejo blagega ustanovnika našega vseučilišča, Muskatila I., čegar spomin naj živi.