Naslednjič, ko vam kdo začne zopet mantrično ponavljati "ponemčevanje, potujčevanje, okupacija, narodni izdajalci", mu pokažite te tri članke, predstavljene na tem blogu in potem terjajte od njega, da vam pokaže kakšno sliko od medvojnih partizanov z narodnimi nošami. Vi pa mu pokažite potem desetine slik iz desetin različnih protikomunističnih zborovanj med "nemško okupacijo", kjer mrgoli narodnih noš. Sedaj pa si preberimo:
Spoštovanje narodnih šeg in navad
Kdor hoče biti narodno zaveden tudi ne sme prezreti ali celo smešiti naših starih šeg in navad, ki so nam jih zapustili naši pradedje in v katerih se zrcali značaj in čud našega naroda. Marsikaj v teh starih navadah ima svoj globok pomen, bodisi, da se kaže v njih naša davna zgodovina ali pa tudi globoka vernost naših dedov.
Tako je n. pr. zažiganje ognja ob kresu zgodovinskega pomena. Sicer s to navado slavimo tudi pomlad, toda kresovi so našemu narodu predvsem spomin na tiste žalostne čase, ko je sosed opozarjal oddaljenejše sosede na najhujšo nevarnost, na prihod krutega Turčina.
Priče naše nekdanje lepe družabnoti in vzajemne pomoči so bili po vaseh običaji, ko so skupno meli lan, proso, ličkali in robkali koruzo ko se je tudi po pol vasi zbralo, zlasti mladina, da je bilo delo prej opravljeno. Posebno lepi so bili večeri na preji, kjer ni manjkalo veselega petja a tudi ne pripovedovanja domačih pravljic in legend.
Veseli značaj Slovencev se zrcali o pustu, kakor v sežiganju pusta, žaganju ,babe', obhodu maškar. Vse te običaje so pa nekdaj znali tudi res praznovati, da so se zavedali razlike med pustom in postom. Danes so se te navade spremenile v razuzdano divjanje, med pustom in postom ne pozna več razlike ne mesto ne vas.
Lepi so bili običaji ob poroki, ki so imeli namen pokazati, kako pomemben korak napravita ženin in nevesta, ko si ustanavljata novo družino. Slovesno snubljenje, vabljenje v svate, vesela vožnja ovenčane nevestine bale, prihod svatov na dom po nevesto, kjer se ona vpričo vseh še enkrat poslovi od staršev in se jim zahvali za izkazane dobrote itd. Večina teh lepih navad se danes že opušča. Za ženina in nevesto je dan poroke kakor vsak drugi dan, ali pa se izrodi v grdo pijančevanje. Prav tako pri »fantovski zapori«, kadar gre nevesta v drugo vas.
Največ naših običajev je v zvezi z verskimi prazniki, kakor kolednice ob Novem letu, strašenje Boga z ragljami na Veliki teden, sekanje pirhov o Veliki noči, peka velikonočnih kruhkov in še mnogo drugega.
Naš narod je poznal nekdaj tudi lepše zabave, kakor jih pozna danes. Tako je bilo v navadi petje naših domačih pesmi, lepi so bili domači plesi zunaj na prostem pod košatimi lipami, ob belem dnevu in ob prisotnosti vse vasi. Ti plesi so se ohranili med Slovenci le še v Belokrajini. Prav je, da se mladina poveseli, a koliko lepši in nenevarnejši so bili tudi plesi, kot je danes tisto skrivno uhajanje v gostilno, kjer se pari ob godbi hreščeče harmonike v zakajenih prostorih in med razuzdanim pijančevanjem divje vrte. Namesto narodnih pesmi pa popevajo poulične, dvoumne ali celo naravnost nesramne popevke.
Ali ne bi bilo dobro, našo mladino zopet naučiti takih narodnih plesov in narodnih pesmi ter jim vliti stud do tistega divjega veseljačenja in razgrajanja po gostilnah, kjer je že marsikatero deklo izgubila svojo poštenost in marsikateri mladenič celo svoje življenje.
Omeniti moram še našo narodno nošo, ki se vse preveč opušča. Kako slikovite so bile slovenske narodne noše, kako krasna je peča, res pristno slovensko žensko pokrivalo. Res, da je nabava narodne noše kaj draga reč za marsikatero žensko, a zato tudi drži za celo življenje. Kaj so napram njej cunjaste obleke iz svile, v katerih hočejo kmetska dekleta posnemati mestne gospodične. Tudi moški so se držali prej bolj domačega platna, dokler niso tovarniški izdelki izpodrinili kolovrata. Morda bomo zdaj po vojni spet morali seči po njem, kar bi bilo zelo prav.
Tudi pohištvo in vezenine so lahko okrašene z našimi narodnimi okraski, z nageljni in srci. Vsak narod se postavlja s svojimi ročnimi izdelki, zakaj bi se tudi mi ne, saj nismo v tem oziru med zadnjimi.
Na naših oknih pa naj zopet cveto naše narodne cvetice, nagelj, roženkravt in rožmarin, brez katerih naša dekleta nekoč niso povezovala šopkov in brez katerih nekdaj ni šel fant k naboru.
Nazaj k našim narodnim navadam, nazaj k narodni pesmi, k narodni noši, pa tudi nazaj k naši nekdanji domači vzajemnosti in globoki vernosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar