Papizem - lojalnost katoliški veri in tradiciji

Papeževanje papeža Frančiška je videti burno in zdi se, kakor da bo ostalo kot takšno zapisano tudi v knjigah zgodovine, ki jih bodo pisali kasnejši rodovi. Vendar pa lahko prav nasprotno, z vsem prepričanjem, trdimo, da temu ne bo tako. Zdajšnje papeževanje je kakor velikanski balon, ki je v resnici nekaj majhnega, a zrak, ga more napihniti v gromozansko stvar, ki lahko za hip celo zakrije sonce. Vendar pa je ta balon nekaj popolnoma neškodljivega in kar je še pomembneje, če mu izpustijo zrak, spet postane tista mala reč, ki je tudi na videz nemočna in neškodljiva.
    
Tako je tudi s tem papeževanjem, ki ga različne družbene skupine po svojih najboljših močeh napihujejo in napihujejo, da izgleda, kakor da v katoliški Cerkvi prihaja do velikanskih in nepopravljivih sprememb. To so sprva počeli liberalni in levičarski mediji na sploh, ko so neprestano razširjali neutemeljene špekulacije o tem, kaj vse bo papež spremenil v Cerkvi. Na slovenskem medijskem področju se je posebej dobro odrezala ertevejeva poročevalka iz Italije, ki je vsepovprek delila svoja nesmiselna predvidevanja, a zaostajali niso niti t.i. desni mediji, ki so tudi sami svobodno špekulirali o papežu brez vsake realne podlage. Mediji so pričakovali že v nekaj mesecih najbolj drastične in najbolj dramatične spremembe. Pričakovali so duhovnice, pričakovali so katoliško razporoko, pričakovali so katoliško strinjanje s kontracepcijo, pričakovali so ukinitev celibata itd. itd. itd. A nič od tega se ni zgodilo. seveda novinarji niso nehali pihati v prenapihnjen balon in tako vsak mesec znova sprožijo kakšno novo špekulacijo oz. gradijo velike zgodbe na papeževem stavku, ki ga poprej iztržejo iz konteksta, ali celo napak prevedejo in balon se širi in veča.
         
Drugi napihovalci tega balona so bili ameriški konservativci, katerih jedro sestavljajo beli kapitalistični protestantje in ki so papeža napadli zaradi njegovih proti-kapitalističnih izjav. Da so amerikanski protestantje nasprotniki papeštva in katoličanov, pač ne more nikogar čuditi vkolikor pozna gnusno zgodovino nekdanjih kolonij: združenih držav. Katolištvo je bilo sprva v večini držav v ZDA celo prepovedano, ko pa je kasneje dobilo bivalno pravico, ni bilo nič manj napadano od protestantov, še posebej od rasističnega protestantskega združenja KKK (Ku Klux Klan), ki je napovedalo borbo črncem, židom in katoličanom. Tudi tokrat so protestantje pograbili vsako priliko, da so napihovali balon tako, da so prikazovali papeža kot marksista in navadnega komunista. A papež Frančišek ni ne komunist, ne marksist. Njegov proti-kapitalizem izvira iz dolge katoliške tradicije borbe proti kapitalizmu, iz tradicije papeža Leona XIII. in Pija XI., ter njunih znamenitih socialnih okrožnic.  A vseeno je uspelo protestantskim sovražnikom svete Cerkve napihniti balon še bolj.
     
Tretji napihovalci balona pa so se vzeli primarno iz Evrope, čeprav jim cela infrastruktura medijskega izražanja in razširjanja najbolj žaljivih in najbolj nekatoliških sporočil, izvira iz Amerike. Popolna resnica tudi je, da večina medijev, ki je tudi pri tem napihovanju, igrala in še igra ključno vlogo, bazira v Ameriki. Ta tretja gonja proti papežu je nekakšna mešanica med prvo in drugo. Je popolnoma izmišljena, a bazira na neki resničnosti. Namreč gre za prikazovanje papeža kot prvega in največjega krivca za migrantsko krizo. Ta gonja dokazuje, kako naivni in brez vsakega zgodovinskega, pa tudi povsem običajnega, spomina so ljudje tudi danes. Še posebej danes, ko jih zasuvajo mediji s poplavo (dez)informacij in ko si ljudje ustvarjajo mnenje, da so bolj informirani kot kadarkoli, saj so premagane ovire okostnelih starih medijev in so alternativni kanali na voljo vsem. Vsak dan se kaže, da je prenasičenost z informacijami za informiranost človeka usodnejša, kot pomanjkanje informacij.
      
Najboljši nedavni primer imamo z dne 15.7.2016, ko se je v Turčiji ponesrečil državni udar. Komur je bilo dano, da je tistega dne opazoval in spremljal dogajanje na socialnih omrežjih in t.i. alternativnih medijih (manjših neodvisnih medijskih strukturah), je lahko videl, kako nezanesljivi, skoraj otročji so ti mediji. Iz stotin različnih kanalov, od manjših do večjih, so se širile novice o tem, da je udar uspel. Govorilo se je kako ljudje praznujejo na ulicah, kljub temu, da so bile tedaj še prazne. Govorilo se je enkrat, da je Erdogan zajet, spet drugič, da je na begu v letalu in prosi za azil v Nemčiji, v resnici pa je bil popolnoma neogrožen v svojem počitniškem domu. Vse informacije so se izkazale za neutemeljene. Podobno situacijo imamo s papežem, ko ljudje požrejo in prebavijo prav vse, kar jim nek portal, ki se predstavlja za novičarskega, servira. Včasih pa ni treba niti tega, včasih je dovolj, da nek posameznik izreče neko neutemeljeno izjavo o papežu in ljudje, ki jih informacije tako zelo oblegajo, jo požrejo, prebavijo in na najljubšem socialnem omrežju pritrdijo, ali še celo sami ustvarijo novo informacijo, ki jo potem razširijo med ljudi, ki jim predstavljajo po neki logiki kredibilen vir. Ko je denimo papež na srečanju mladih na Poljskem nagovoril mlade, da morajo sprejemati soljudi, tega ni govoril Poljakom, temveč je govoril mladim iz vsega sveta, govoril je katoliškemu občestvu širom sveta. A znan židovski medij "Breitbart", ki ga najraje citirajo in razširjajo samooklicani antisemitsti, je en sam delček papeževega srečanja z mladimi na Poljskem interpretiral kot: papež zahteva od Poljakov, da sprejmejo begunce. To so pograbili razni visoko informirani posamezniki in to "informacijo" po logiki otroške igre "telefonov" diseminirali med svoj krog virtualnih "prijateljev".
      
Ta zmešnjava informacij ob nedavni begunski krizi je zaradi treh tokov, ki so: protestantski Amerikanci, pravoslavni Rusi in njihovi evropski podrepniki ter domači liberalno-nacionalistični elementi, rezultirala v enostavni formuli, ki pravi: papež je glavni in edini krivec za begunce, ki so prišli v Evropo lani, kakor tudi za vse tiste muslimanske priseljence, ki so jih konservativne desne in liberalne leve vlade v Evropo uvažala že desetletja in so spremenili etnično pokrajino evropskih prestolnic. Za vse to je glavni in edini krivec papež Frančišek, on ima v rokah vse vzvode moči, on je alfa in omega vseh evropskih težav. In balon se je napihnil do te mere, da je papež Frančišek postal prava pošast, ki streže po življenju ubogi nedolžni Evropi in ubija njene čiste, popolne in neomadeževane ljudi in pije njihovo moralno neoporečno in zdravilno kri. Balon je zastrl nebo in sonca se več ne vidi.
          
Ta množica visoko informiranih ljudi, ki ni zmožna utemeljiti niti svojih najpreprostejših nazorov, ne da bi sogovorca takoj usmerjala na neke vire "iz druge roke", pač sama po sebi ne predstavlja velike nevarnosti sveti Cerkvi, saj je Cerkev preživela že veliko manj in že veliko bolj sofisticirane napade in jih bo preživela še veliko. Ne bo dolgo, ko bodo v množici polomljenih kopij vzdolž cerkvenega obzidja, ležala tudi njihova kopja. A vendar si oglejmo na kakšen način in za koga je v resnici to neprestano napadanje papeža, zares usodno.
       
Nobena skrivnost ni, da mnogim tistim katoličanom, ki vidijo neprijetne posledice drugega vatikanskega koncila, način papeža Frančiška ni všeč. Obstaja veliko ljudi, ki na papeža gledajo predvsem iz doktrinalnega vidika in se bojijo, da bi papež začel posegati v doktrino, tako kot jih neprestano strašijo liberalni (tudi konservativni i.e. Demokracija) mediji. Ti se čutijo poklicane, da z glasnimi kriki kričijo okrog sebe v brezupnem upanju, da jih bo papež slišal. A vse več je tudi takšnih katoličanov, ki so zavedeni v nasprotovanje papežu. Bodisi zato, ker se znašajo na neke protikatoliške vire, bodisi zato, ker postavljajo pripadnost neki sekularni politični ali družbeni skupini, pred svojo versko lojalnost.
        
Zato danes potrebujemo spet neke vrste papizem. Ta papizem mora bazirati na dveh lojalnostih: lojalnosti katoliškemu občestvu in lojalnosti instituciji papeža. Prva lojalnost, lojalnost katoliškemu občestvu pomeni, da moramo paziti kaj kot katoličani počnemo, da bi s svojim početjem ne škodili ugledu Cerkve in katoliškega občestva. Kakor dela nekdo škodo, ki se neprestano zaklinja, da je katoličan, obenem pa namerno deluje v nasprotju s svojim katoliškim prepričanjem in škoduje drugim ljudem, tako dela škodo tudi tak katoličan, ki domnevne probleme znotraj Cerkve ali znotraj katoliškega občestva postavlja nekam izven Cerkve in jih javno obravnava, kljub temu, da se zaveda, da s tem zgolj škodi Cerkvi in občestvu. Kdor je pravi katoličan, bo, če se mu bo zdelo, da je s papežem karkoli narobe, najprej molil za papeža, o papežu pa bo razpravljal le tedaj in le na način, ki ga ne bodo mogli izkoristiti Cerkvi sovražni elementi, ki jih je veliko in ponavadi ravno tedaj, ko katoličani sami napdajo Cerkev, sami utihnejo in zadovoljno opazujejo. Kadar se razpravlja in napada papeža, tako kot celotno cerkveno hierarhijo ali katero koli drugo Cerkveno zadevo, je potrebno opazovati kdo ploska, kajti to bo dalo tudi pravo sliko, komu ti napadi in te razprave, ki so lahko povsem iskrene narave, zares koristijo. Katoličanova lojalnost Cerkvi mora biti podobna lojalnosti družini. Če pride v družini do prepira, družina to reši med seboj, ker ve, da vkolikor bo svoj prepir prenesla iz družine nekam na javno, bo koristila le škodoželjnežem, nikakor pa ne bo koristila sebi ali svojemu ugledu.
           
Druga lojalnost, lojalnost instituciji papeža pa pomeni, da moramo ostajati lojalni temu, kar papež predstavlja in kar papež zastopa. Če bomo namreč v neki iluziji, da koristimo Cerkvi, če napadamo papeža, blatili papeško institucijo bomo predvsem navzven, med ljudmi razširjali in utrjevali prepričanje, da je papež le še ena nepomebna funkcija, ki jo more kritizirati prav vsakdo, ne glede na to, ali je zares upravičen da papeža kritizira ali ne. Na ta način namreč nastaja nepopravljiva škoda, tako med katoličani, kot med nekatoličani, za katero so odgovorni prav ti nelojalni katoličani. Ta škoda je v tem, da tudi če bo nekoč prišel papež, ki bo po volji tem, ki danes papeža napadajo, bo veljalo, da se sme tudi njega brez vsakega pravega argumenta napadati. Ta škoda, ki je nastala bo težko popravljiva in vprašanje je, ali bodo račun zanjo zares prevzeli tisti, ki se imenujejo katoličane, a jim nobena kritika na papežev račun ni tuja.
        
To sta dve lojalnosti, s katerimi moremo katoličani sploh ostajati katoličani in bazirata na povsem osnovnem zdravem razumu, ki pravi, da družini pač ne koristi, da vsakokrat, ko se nekdo ujezi, odnese vse težave s seboj v gostilno jih tam predstavi zboru pijancev. A že ta povsem osnovna logika je danes pretežka za večino katoličanov, ki raje svoj odnos do vere in cerkvene hierarhije mimikirajo od protestantov, ki nimajo nobene strukture in so si enotni le v enem - v sovraštvu do katoliške Cerkve. Toliko težje je danes katoličana prepričati, da papeža navdihuje Sveti Duh, ki ga usmerja in ga, kadar govori zavezujoče stvari, dela nezmotljivega in popolnoma pravovernega.
        
Danes je vse bolj popularno biti "tradicionalist", "katoliški tradicionalist". A ta beseda je izgubila že vsak pomen. Danes pomeni le še nekakšen katoliški libertarizem, ki da veliko na visoko zvenke idealistične reči, a se spotakne in pade že ob prvi resni katoliški veljavni doktrini. Danes "tradicionalist" na žalost pomeni le še nekakšen certifikat, ki katoličanu dovoljuje, da strupeno sika proti papežu in cerkveni hierarhiji, medtem ko samega sebe slika, kot trdno katoliškega, ko išče lepe slike in cerkve iz srednjega veka. Katolištvo pa v resnici ni takšno. Katolištvo pomeni, da ostanemo lojalni Cerkvi navzlic vsemu; in pomeni tudi, da hipotetične težave rešujemo znotraj občestva, ne pa da zapustimo cerkvene zidove takoj, ko se težave pojavijo, da bi rešili svoj "ugled".
      
-NeoDomobranec