Kocbekovci se vračajo

Novi kocbekovci ali neo-kocbekovci, lahko pa bi jim rekli tudi kocbekovci novega stoletja ali kocbekovci kapitalističnega tipa, so v zadnjem letu ali dveh že velikokrat izkazali svoj obraz oz. svoje kocbekovstvo. To se je najočitneje zgodilo namreč dvakrat. Ob papeževem obisku v Ameriki in zloglasnem pismu Kavarne Hayek nadškofu Zoretu.
     
Prav to pismo, ki je bilo polno paradoksov in celo napačnih dejstev, kot denimo trditev, da je bil protestant Anders Chydenius katoliški duhovnik, je prišlo prav, saj se je pokazalo, da kdorkoli se že strinja s tem pismom in čudno argumentacijo v njem, je v resnici kocbekovec.
      
Kaj pa je kocbekovec? Oznako "kocbekovec" skušajo nekateri uporabljati v smislu katoliškega "kolaboriranja" (kot temu pravijo oni) s komunisti v oziru na domnevno "katoliško poreklo" Edvarda Kocbeka in torej na Dolomitsko izjavo. A ta definicija je napačna. Namreč kocbekovstvo je v resnici neke vrste disidentstvo na katoliški strani. To so bili ljudje, ki so v letih in celo desetletjih pred vojno sebe imenovali za katoličane, obenem pa so zavračali eno cerkveno doktrino za drugo. Ob raznih političnih vprašanjih so se postavljali zoper cerkveno stališče ali stališče katoliškega občestva in tako vnašali nekakšen nemir v katoliške vrste.
            
Najbolj značilen primer tega kocbekovstva je gotovo Kocbekov članek z naslovom "Premišljevanje o Španiji". A vendar bi bilo smiselno iskati korenine tega kocbekovstva kar pri Gosarju in na splošno pri t.i. krščanski socialistih po prvi svetovni vojni. Namreč Gosarjev krog je bil ta, ki je kljub okrožnici Graves de communi vztrajal na oznaki "krščanski socializem" in s tega stališča ga ni premaknila niti okrožnica Quadragesimo anno, ki je še jasneje pokazala na neustreznost ze oznake.
        
Torej kocbekovstvo je posebna vrsta katoliškega odpadništva, katerega posebnost je v tem, da vztraja, da je še vedno katoliško. To so ljudje, ki sami zase pravijo, da so katoličani, ampak... . Ti "katoličani, ampak" torej s katoliškim klobukom na glavi začnejo napadati katoliško hierarhijo, da bi s tem zanesli med katoliško občestvo razdor. To so ljudje, ki menijo, da so bolj katoliški od papeža, škofov in celotne katoliške tradicije. Njihovo udejstvovanje končno pride le na točko, ko posvečajo vso svojo pozornost nasprotovanju določeni katoliški doktrini ali katoliški hierarhiji sami.
          
Tako smo imeli torej nekdaj kocbekovce socialističnega tipa, ki so se sicer zaklinjali, da so katoličani in so govorili o ne-materialističnem socializmu, a vendar so na bolj in manj prefinjene načine v resnici napadali katoliško Cerkev in njeno socialno doktrino. Danes pa imamo spet kocbekovce, le z eno razliko, danes so kocbekovci kapitalisti. Namreč njihovo nasprotovanje trenutnemu papežu in cerkveni socialni doktrini, izhaja iz kapitalističnega in amerikanističnega večinsko protestantskega konservativizma in libertarizma.
         
Ti novi kocbekovci ne poznajo cerkvene socialne doktrine ali pa jo direktno zavračajo. Zato lahko brez vsakega sramu govorijo o papežu kot o "komunistu v Vatikanu" in povezujejo avtentično katoliško socialno doktrino z marksizmom. Če so stari kocbekovci dobivali svoje teorije iz zahodne Evrope, predvsem Francije, pa današnji kocbekovci dobivajo svoje teorije predvsem iz kapitalistične Amerike, kjer so protestanti, razdrobljeni v nepregledno množico sekt, sovražno nastrojeni zoper katoliško Cerkev, kar ni nič čudnega z ozirom na puritanistične korenine teh nekdanjih kolonij.
          
Vendar pa si sedaj poglejmo zakaj so že spet pokazali svoj pravi kocbekovski obraz. Tokrat je stvar povezana z vsakoletno norijo okrog proslavljanja dneva državnosti, torej tiste državnosti, ki nam je v ustavo zapisala splav in ločitev Cerkve od države. Na desnici se je pred samim praznikom razplamtela nekakšna nesmiselna besedna vojna, ki sta jo bili predvsem stranki SDS in NSi. Prva z nenehnim kričanjem o udbovcih in druga s prežvečenimi mantrami o demokraciji in gledanju v prihodnost. Po tem brezplodnem prerekanju, ki ni koristilo nikomur, sta organizacijo in prisotnost na proslavi odpovedali NSi in SLS. Prva zaradi svojih "standardov", druga pa iz enostavnega razloga, da je SDS začel podpirati novo ustanovljeno NLS, kljub temu, da je Zidanšek dal novega duha utrujeni SLS in je bilo mogoče od nje marsikaj pričakovati, posebej po odličnem nastopu Zidanška na shodu za obrambo Slovenije pred nekaj meseci. SLS je smatral podporo novoustanovljeni in nepreizkušeni stranki, ki je roko na srce nekakšna udejanjena konfrontacija z SLS, kot politično izdajo in je ob primernem trenutku to tudi pokazal.
            
A ker sta odpovedali dve stranki in je govor odpovedal tudi predvideni govornik Lojze Peterle, zaradi morebitne izžvižganosti, ki so jo nekateri otročje napovedovali po socialnih omrežjih, se je odločil, da se od te nesmiselne in otročje drame distancira tudi sam nadškof Zore. Tako se je odločil, da se proslave ne udeleži, kar je povsem logično.
       
A ta odločitev je v določenih "desničarjih" zbudila Kocbekovega duha. In začel se je pogrom nad nadškofom, ki je bil pričakovan, glede na to, da so določeni agitatorji, ki jih gostijo razni "desni" spletni mediji, že dolgo časa udrihali po "črnih".
     
Tako je nadškof postal tarča običajne neo-kocbekaške retorike. Nadškof je udbovec, RKC je zlizana z UDBO. Sledilo je zaklinjanje, da je kritika nadškofa in papeža upravičena ter da so oni pravi katoličani in da ne potrebujejo ne škofa ne papeža za svoje "katolištvo". Skratka, kocbekovci so se vrnili. Na mesto tarče napada, koder je nekdaj stal Rožman, je sedaj stopil Zore.
      
Pomembno pa je, da postavimo to neo-kocbekaštvo kapitalističnega tipa v kontekst. Namreč kljub temu, da so si želeli razdora med SDS in RKC, tega niso dobili, saj so njihove žolčne kritike še vedno dokaj irelevantne in vrh SDS ni napadel ne nadškofa, ne Cerkve. Želje kocbekovcev, katerih, roko na srce, zadnji cilj je vendarle razdor v katoliškem občestvu, so ostale neizpolnjene. Njihovi kriki, da bo Cerkev ostala brez vernikov, so smešni in bodo že davno pozabljeni, ko bo Cerkev še vedno prva in zmagovita.
          
V prihodnosti lahko tega novega kocbekaštva pričakujemo vse več. Svoj zagon bo dobival od ameriških protikatoliških agitatorjev, pa tudi od protinapada raznih katoliških liberalcev, ki se skušajo predstavljati kot avtentični katolicizem a v resnici Cerkev in katoliško doktrino uporabljajo zelo selektivno in na moč podobno kocbekovcem samim. A vendar bomo tudi te kocbekovce in tudi te liberalce naposled uspešno prestali.
                  
-NeoDomobranec