Protislovja alternativne desnice
O AltRight ali po naše: alternativni desnici, smo na tem blogu že nekaj pisali. Od tedaj pa sta se njen vpliv in prepoznavnost nekoliko raztegnila čez ozke robove, ki jih je dolgo zasedala. Da se danes vračamo k tej temi, je razlog predvsem v vprašanju, ki se je glasilo, ali lahko papeževi "liberalni" komentarji škodijo možnostim, da postane katolicizem prevladujoča religija na tej alternativni desnici?
Alternativno desnico smo že pogledali iz vidika "pick-up art"-a, ki je bil z njo na nek čuden način močno, celo neločljivo zvezan. Zaključili smo, da se morata neo-reakcija, vkolikor skuša biti podobna avtentični reakciji, in "umetništvo osvajanja", nujno izključevati iz načelnega vidika. Vkolikor bi nekdo vendar vztrajal, da se gre za praktični vidik, bi že naredil napako, da bi dal svojim neo-reakcionarnim (NRx) idejam videz nesmisla, katerega načel, se ne more držati niti ta, ki trdi da je sam NRx. Sedaj pa je čas, da si to alternativno desnico ogledamo še iz političnega in religioznega vidika.
Znan je primer Ricka Wilsona, ki je alternativno desnico opisal na zelo slikovit način in resnica je, da alternativna desnica postaja nekakšen desni "tumblr". Težko boste našli bolj nedosledno in protislovno skupino raznih pogledov, kot je alternativna desnica. Alternativno desnico se opisuje na razne načine in v nekem danem trenutku se vrti okrog "pick-up art"-a, v drugem okrog nezanimivih "meme"-ov in v tretjem okrog "identitete". Ključno za razumevanje tega pojava pa je, da gre za "gibanje", ki izključno domuje na internetu in je iz tega razloga posvojila za svoje delovanje vse taktike in prijeme spleta. Alternativna desnica je tako v tem trenutku nekakšen križanec med 4chan-om in tumblr-jem.
Ta opis namreč zajame največji delež tega pojava. Seveda pa se pod to oznako uvrščajo tudi mnogi, ki premorejo več intelektualnega razpona, kot ga je potrebno za ustvarjanje nesmiselnih meme-ov in potvarjanja citatov. Res, med največjimi dosežki alternativne desnice najdemo predvsem prirejanje besedil pesmi iz Disneyevih filmov in nesmiselno povezovanje raznih kontemporarnih pop pevk z rasno-realističnimi citati, ki jih same niso nikdar izrekle. A tudi ti, ki so dejansko zmožni spisati nek članek, ponavadi radi zapadajo v protislovja.
Najočitnejše protislovje, ki močno bode v oči je denimo prav kombiniranje t.i. "tradicionalizma" s kapitalizmom oz. svobodim tržnim gospodarstvom. Podobno velja za njihovo načelno "odklanjanje" demokracije v korist "monarhije". Pri tem pa nimajo dejansko neke monarhistične alternative demokraciji, temveč je to ponavadi le njihova krinka, da bi izgledali bolj radikalni. Kajti večina alternativnih desničarjev se vseeno še vedno močno izreka za slehern princip demokracije in se mu ne misli odreči.
Zakaj pa je alternativna desnica tako gnila alternativa kontemporarni kapitalistični desnici? Zato, ker izvira iz ZDA, s tem pa s seboj vlači težko prtljago amerikanističnih fundamentov. Tako na alternativni desnici ni nikogar, ki bi se dejansko hotel odreči amerikanističnim "idealom" in ravno to dela iz alternativne desnice pohabljeno karikaturo mladinskega desničarskega libertarnega gibanja.
Normalizacija nenormalnega
Najnižje dno je alternativna desnica, ki se je sicer dolgo pečala izključno s t.i. NRx (neo-reakcionizmom), dosegla ko je za svojo maskoto vzela žurnalista nekega judovskega novinarskega portala Breitbart, Mila Yiannopoulosa. Yiannopoulos, ki sam sebe imenuje za "agenta provokatorja", je karikatura tega, kar je v današnjih časih postala desnica, tudi tista desnica, ki se dela bolj radikalno. Homoseksualec, ki nikdar ne neha razglabljati o svojem nemoralnem življenju, se obenem deklarira za katoličana in konservativca. Ta "provokator", se je kontemporarni (alternativni) desnici prikupil, s svojimi napadi na feminizem in levičarsko "nedemokratičnost" in cenzuro svobodnega izražanja.
(Alternativna) desnica ga je vzela za svojega in začela sama sebe prepričevati, da je Yiannopoulos odlična maskota, saj kot pripadnik "manjšine" (beseda "manjšina" je tu v narekovajih z namenom; glej blog: "Vrhunec kulturne revolucije") lahko govori in izreka stavke in besedne zveze, ki jih demokracija posamezniku iz "večine", ne dovoljuje. A že na daleč se je videlo, da Yiannopoulosov namen ni zares zavzemanje za konservativizem ali celo širjenje poznavanja "alternativne desnice", njegov namen je bil le eden. Normalizacija "homoseksualnih konservativcev / desničarjev itd." In zares je kmalu "alternativna desnica" zdrsnila v nekaj, kar naj bi bilo "radikalno novo klasično liberalstvo", ali s kodnim imenom "nova prava levica" (tu naj bralca ne zmede izraz "nova levica", ki ga mnogi neo-liberalci uporabljajo za kontemporarno levico, kljub temu, da jim še ni uspelo dokazati kaj zares novega je na tej "novi levici"). Že po enostavnem iskanju na YouTubu lahko najdemo kompilacijo izjav raznih samodeklariranih alternativnih desničarjev, ki smatrajo deviantno seksualno obnašanje za nekaj normalnega, celo pozitivnega.
Če se je še pred kratkim lahko smatralo, da je "mladinski desni libertarizem", ki je imel prav tako svoj izvor v ZDA, postal zbirališče najrazličnejših političnih "degenerirancev", pa lahko sedaj to trdimo tudi za alternativno desnico. Kajti paradoks je v tem, da alternativna desnica nikoli ni zapustila idealov libertarizma, saj je velika množica libertarcev dejansko migrirala v alternativno desnico. In tu že spet naletimo na dejanski izvor vseh težav, ki jih ima tako "bela nacionalistična desnica", kot libertarna in alternativna desnica. Ta problem je politični amerikanizem.
Zavedamo se, da je tudi na alternativni desnici, predvsem v njenih začetkih (alternativna desnica ni star pojav, a vendar je v roku sedmih let doživela že svoj lasten propad), bilo mnogo piscev, ki so v teoriji odklanjali tako demokracijo kot vse amerikanistične ideale 1776 revolucije, vendar pa se te teorije niso nikdar držali, ko so morali komunicirati s širšim (relativno širšim) krogom ljudi. Zato je večina alternativne desnice sprejela tako Yiannopoulosa, kot Trumpa. Vselej so se vračali nazaj k revolucionarnim idealom. V tem leži tudi glavni problem evropske kontemporarne desnice in njenih skrajnejših alternativ. Vse črpajo svoj navdih iz Amerike, z razliko od predvojnih političnih gibanj na robu desnice, ki so vse bazirale na avtentično evropskih piscih in mislecih in ki v so v sebi, v večini primerov, imeli še veliko pred-revolucionarnih inspiracij.
"Če alternativnemu desničarju snamete vse njegove simbole in slike, ki
jih obeša po družbenih omrežjih, boste pod njimi našli navadnega
libertarca."
Amerikanci namreč niso sposobni poiskati izvir svojih težav, ker so sami post-revolucionaren narod in celo tisti, ki se sami deklarirajo za monarhijo, imajo veliko težav z lastno identiteto. Tako na primer je bilo mogoče celo na nekem katoliško-tradicionalističnem podcastu, na katerem so govorili mladeniči, ki bi same sebe gotovo imenovali za "alternativne desničarje", slišati, da naj bi Cerkev obsodila le dve "obliki vladanja", ti dve pa sta komunizem in nacional-socializem. S takšnim mišljenjem, ki smatra celo Cerkveno politično doktrino za fundamentalno demokratično, si pač ljudje cementirajo svoj amerikanistični pogled na zgodovino. Resnica namreč je, da Cerkev ni obsodila nacional-socializma kot način vladanja, temveč je obsodila le nacional-socializem v njegovem poganskem čaščenju krvi. Kajti Cerkev se nikdar ni izrekala, da je neka oblika vladanja boljša od druge, saj je vsaka oblika vladanja dobra, če pomaga človeku do končnega cilja, ki je zveličanje pri Bogu. Če bi logika tega katoliškega alternativnega desničarja zdržala, bi potem Cerkev morala obsoditi tudi splošno demokracijo, saj se ravno v njej pojavlja najstriktnejši sekularizem, takoj za komunizmom.
Zato je alternativna desnica v resnici popolnoma libertarna, kljub temu, da svojo libertarnost zakrinkava celo z nacional-socialističnimi kdaj pa celo s fašističnimi, v večini primerov pa z monarhističnimi simboli. Vsi ti simboli in vsa množica nesmiselnih "meme"-ov, ki jih alternativna desnica objavlja, pa ne more zakriti njihovega libertarizma. Če alternativnemu desničarju snamete vse njegove simbole in slike, ki jih obeša po družbenih omrežjih, boste pod njimi našli navadnega libertarca.
Iz tega razloga je potem tudi jasno, da "alternativna desnica" nikdar ne bo katoliška in treba je poudariti, da katolištvo v njej tudi nima kaj iskati. Tisti del alternativne desnice, ki se deklarira za katoliškega, se mora namreč zavedati, da avtentična katoliška politika zahteva desekularizacijo države, korporativistično gospodarsko politiko in močno ter avtoritarno državo, ki skrbi za nravno zdravje svojih državljanov. V avtentični katoliški politiki ni mesta za libertarne ideale in kapitalizem.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar