Tudi in predvsem je ta koncept posvojila alternativna desnica (alt-right) oz. altrajt, ki sam koncept redno uporablja v svojih spisih in govorih. Posamezne politične komentatorje in druge osebnosti, ki tako ali drugače nastopajo v družbi, se ocenjuje po tem koliko so "red-pilled". Do jedra rdeče tablete, po njihovo, pridemo tedaj ko ozavestimo, da je rasa v oziru na posamezne ljudi najmočneje določujoča. Torej, da človeka najmočneje določa rasa in šele potem vse drugo.
Vendar pa ta koncept skriva v sebi velik problem. Podobno kot liberalni skepticizem vodi tudi sam v neke vrste nihilizem, če je dosledno in do kraja izpeljan. A isti problem nastane, če ni do konca izpeljan in vodi v enostavno preslikavo nazorov.
Vedno me je fasciniralo, ko sem slišal od ljudi, ki so se gibali okrog t.i. "skinhead" oz. "nacional-socialistične" scene, da je ta in ta "skin", ki sem ga poznal, "prestopil" med ljubljanske antifašiste. Saj je bilo tudi mnogo takšnih, ki so enostavno opustili te bebave ljubljanske "skineheadske" skupine, ki so cele dneve preživljale v gostilnah in kjer so se ti skini raje tepli med sabo in prepovedovali nazorno izkazovanje svojega političnega prepričanja posameznikom. A vendar je bilo kar nekaj takšnih, ki so svoje nazore enostavno preslikali in se znašli v taboru svojih včerajšnjih nasprotnikov.
Zakaj? Zato, ker je "rdeča tableta" prazen pojem, kot je prazen pojem "skepticizem" ali "ateizem", vse to so negativni in votli pojmi, ki v sebi ne nosijo nobene resnične moči. "Rdeča tableta" torej ne prinese osvobojenja v tej poveličevani prebuditvi, temveč naredi le nek nov prostor tam, kjer je bilo prej mišljenje, ki se ga je človek osvobodil. Kako bi si vendar drugače razložili, da ti, ki so še včeraj povzdigovali domneven bojkot inženirja Stepišnika in ki so še včeraj častili zaveznike, danes povzdigujejo kar samega Hitlerja in ponavljajo mantre altrajterskih glavarjev.
To ni nek uvid resnice, je enostavno zamenjava enega pogleda z drugim. Zato "rdeča tableta" rase, o kateri govorijo altrajterji še zdaleč ne pomeni nujno tudi "resnice o rasi". Pomeni le njihovo dojemanje rase, za katero pa oni trdijo, da je pravilno. Koncept rdeče tablete že po samem bistvu ne more pomeniti nadomestitev napačnih nazorov z resnico, temveč pomeni le nadomestitev napačnih nazorov z nekimi novimi nazori, ki niso nujno resnični.
"Rdeča tableta" teh, ki danes ponavljajo altrajterske nazore torej pomeni dozo altrajta in ne resnice same. S tem niti ne trdim na tem mestu, da v altrajterskih nazorih ni resnice, temveč le, da altrajt ni sinonim za resnico.
Kajti, iz katoliškega gledišča, ki je torej narodno in avtentično naše gledišče, so altrajterski nazori v neskladju s katoliškimi nazori in kot takšni so po logiki stvari neresnični oz. nepravilni. Aut - aut, bi rekel Anton Mahnič. Če verjamemo, da je v katolicizmu resnica potem ima tam, kjer se altrajt ne sklada, prav katolicizem. Če menimo, da katolicizem nima prav, pa sploh nismo katoličani.
Kajti podlaga vsemu temu je vendarle zgostitev nekega ključnega vprašanja, ki se je v zadnjem tednu pojavil v relativni bližini alternativne desnice. Najprej sem prebral twit nekega slovenskega altrajt spreobrnjenca, ki se glasi: "Kdor misli, da se bodo problemi tretjesvetne invazije na Evropo & ZDA rešili le z večjo rodnostjo Evropejcev, je penzionistični babyboomer." Ta nesmisel bi bilo precej lahko smatrati za parodijo in cinizem mišljenja nekaterih ljudi, a iz konteksta večjega niza twitov je mogoče hitro opaziti, da je avtor smrtno resen (kljub svojem otročjem oblikovanju samih twitov). Druga stvar je bil prispevek na osrednjem altrajt mediju Red Ice Tv, kjer sta voditelja skušala zavrniti nekega konservativnega črnca, ki se je spravil na altrajt. Tretja stvar pa je bil vlog samega Richarda Spencerja v podporo "konservativki" Tomi Lahren.
Vsi trije primeri so značilni za altrajterski "beli liberalizem". Če ta Slovenec, ki skuša posnemati amerikanske kekovce trdi, da se problem bele rase ne bo dalo rešiti z večjo rodnostjo, pa voditelja na Red Ice Tv trdita podobno. Sama povesta, da oni nočejo večanja bele populacije. Še več, belcev je povsem dovolj. Zahteva po večanju bele populacije je neprimerna. Voditeljica celo predstavi tezo, da je za raso bolje manj ljudi kot več in to utemelji s primerom kuge v Evropi, ki naj bi ji sledila renesansa. Izčiščenje rase je prineslo to veličastno renesanso. Dalje pravita, da belcev sploh ne ogroža nizka rodnost temveč neka židovska propaganda.
Spencer pa gre najdlje in brez dlake na jeziku pojasni, da altrajtu logično ne more biti prioriteta pozicija "pro-life" (za-življenje oz. miselnost, da ima človek začetek in se ne razvije iz neke druge vrste imenovane "zarodek", ki ni človek), ker je njihova pozicija, da človek nima neke absolutne vrednosti že iz svoje lastne biti, temveč je vsaka "vrednost" človeku zgolj podeljena od družbe, države, rase. Tudi sam splav, po njegovem nima nič opraviti z vztrajnim demografskim propadanjem bele rase.
In če je bilo pred časom torej še mogoče načelno shajati z alternativno desnico, tem eksotičnim alt-rightom in načelno odobravati njihove pozicije, v razumevanju, da se zavzema za preprečitev propada bele rase in za eliminacijo vzrokov, ki so belo raso pripeljali do točke, ko ji grozi pogin, pa je sedaj postalo očitno, da je vsako strinjanje z nazori altrajta v kontradikciji z našim katoliškim in torej narodnim pojmovanjem človeka, družbe in sveta.
Kajti, če Red Ice trdi, da bela rasa sploh ni zares ogrožena, ker pač ni pomembno koliko otrok imajo bele družine, potem je jasno, da se altrajt v resnici sploh ne zavzema za ideal ohranitve bele rase. In če ta slovenski spreobrnjenec trdi, da se bela rasa ne bo rešila z večjo rodnostjo, s čim se bo pa rešila? In če Spencer v čisti kontradikciji s katoliškim svetovnim nazorom trdi, da človek nima vrednosti izhajajoče iz lastne biti, ki mu je od Boga podeljena, kako bi se mogli strinjati s katerimkoli drugim izvajanjem altrajta?
Ob tem mora biti še največjemu idealistu med altrajterji, ki se kiti z zasanjanimi slikami starih slikarjev in visoko donečimi verzi starih pisateljev, jasno, da je altrajt s katolištvom nezdružljiv, pa če ga še tako obračamo in vrtimo, da bi mu pripisali neko veri in narodni tradiciji prijazno obliko.
Brez vsakega dvoma lahko torej deklariramo, da nihče ne more biti altrajter in obenem katoličan.
Da je bela rasa pomembna ni nobenega dvoma in tako kot narod je dana od Boga. Zato pomeni, da ko trdimo, da je narod od Boga dan in je po božji volji, da ga ohranjamo v vseh njegovih specifičnostih, obenem trdimo isto za raso, splošno rečeno, ne da bi se spuščali v pretežke debate kaj rasa sploh je. In naše, katoliško, pojmovanje je, da je edina rešitev vsake rase v nravstvenosti, ta nravstvenost pa je najbolje zajeta v katoliški morali, ki v prvi vrsti služi narodu.
A ob tem tudi trdimo, da so vsi ljudje od Boga ustvarjeni in imajo svojo vrednost v svobodnem božjem dejanju stvaritve vsakega posameznika. Torej trdimo, da so vsi ljudje pred Bogom enaki in da bo vse ljudi Bog enako sodil. To pa ne pomeni, da trdimo, da so si vsi ljudje podobni kot jajce jajcu. Nasprotno! Razlike so med ljudmi očitne in dejanske, a te se nikakor ne nanašajo na posameznikovo inherentno vrednost in dejstvo, da ima vsak človek neumrljivo dušo. Povedano drugače, nobena razlika v kateremkoli vidiku človekovega dejstvovanja, ne odvezuje človeka, da bi ne bil pred Bogom sojen. In v tem je glavna resnica izreka, da so vsi ljudje ustvarjeni enako, ker bodo vsi pred Bogom sojeni.
Zato se moremo kot katoličani strinjati z raznimi evolucionisti, ki trdijo, da so ljudje določene rase manj inteligentni kot ljudje druge rase. A ob tem verujemo, da Bog ljudi ne bo sodil po inteligenčnem kvocientu, ki je tudi med altrajterji tako priljubljen, temveč po njegovi pravičnosti. Saj smo vendar kot katoličani še do nedavnega trdili, da ženske niso prav posebno sposobne za določene poklice in smo naglašali razlike med spoloma, pa smo vseeno obenem verovali, da so vsi ljudje ustvarjeni enako.
Kajti ravno dokler je še vladalo katoliško pojmovanje rase, morale in človekove vrednosti, tudi bela rasa ni bila ogrožena. Šele tedaj, ko se je začelo mešati staro antično poganstvo v renesansi z vse bolj, zaradi protestantov, nekrščansko Evropo, se je končno zamajal tudi red stvari in je v liberalizmu vse ušlo izpod nadzora. Danes pa skuša altrajt krpati zablode liberalizma z rasno identitarijanističnim liberalizmom!
Kaj hitro postane očitno, da je altrajt v službi nečesa povsem drugega kot naravnega pojmovanja rase. On bi rad neko napredno družbo, kreirano z najbolj sprevrženo obliko evgenike, da bi belcev ne bilo preveč in bi lahko imel novo renesanso polno izprijenosti in ničvrednosti.
Kako padli nazori! In altrajt naj bi rešil tradicijo in dediščino Evrope in celo našega slovenskega naroda?
A to je vendar logika rdeče tablete. Za vsem naj ponovno pade zopet krščanstvo in naj človek izgubi vsako vrednost izvirajočo iz Boga, saj Boga ni. Edini bog je rasa, ki s pomočjo evgenike producira vse boljše izume in umetnost ter se na ta način samoozavešča, ker so tudi posamezniki le del tega boga, ki je rasa. O pobožni učenci Alfreda Rosenberga in Williama Piercea!
* * *
A rekli bi, čemu toliko časa posvečati alternativni desnici, mar ni večja nevarnost za naš narod levičarstvo v vseh svojih izvedbah, ki že od devetnajstega stoletja z vedno večjo jakostjo mori slovensko avtentično tradicijo. Vendar je odgovor ne.
Nasprotovanje levičarstvu je že predpostavljena pozicija, ki izvira že iz samega obstoja naših lastnih nazorov. Obenem pa je nasprotovanje značilno za nazore, ki se šele porajajo in iščejo svojo utemeljitev v zavračanju. Mi pa nočemo nič novega in nič drugega kot le pogojem prilagojeno restavracijo katoliške Slovenije, ali povedano drugače, hočemo vrnitev naroda v njegove naravne tirnice lastnega razvoja.
Zato nas v prvi vrsti zanimajo tiste pozicije in tisti razni miselni tokovi, ki se predstavljajo kot pozitivno naravnane v tem oziru. Ne morejo nas zanimati antifašisti in razni levičarski aktivisti, ki hočejo še bolj iznakaziti narod, te vendar že poznamo. Vse kape, ki jih nosijo že poznamo. Še celo feministično kapo, ki si jo danes spet nadevajo, poznamo že izpred vojne. Nas bolj zanimajo ti mejnstrim konservativci, ki pobirajo katoliške glasove na volitvah in jih polagajo na oltar vsemogočnega Trga, in bolj nas zanimajo ti novi skrajnejši konservativci in desničarji, ki skušajo zlorabiti slovensko narodno tradicijo in razklati katoliško občestvo. Vsi ti se na prvi pogled kažejo kot katoliško-narodni ideji prijazni, celo kot rešitelji, a tudi oni počnejo prav iste reči kot levičarski aktivisti različnih kap.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar