Ob muslimanskem umoru francoskega duhovnika Hamela

Ob umoru francoskega duhovnika Jacquesa Hamela v cerkvi, bi bilo mogoče marsikaj povedati in izreči, a veliko je bilo že povedanega. Sveta Cerkev že stoletja in desetletja opozarja na to, kam nas bo pripeljal liberalizem in prej ali slej je moral Bog dopustiti, da so se muslimani spravili na katoliškega duhovnika.
    
Vendar pa vseeno velja opozoriti na nek pojav, o katerem pa se ne bo veliko slišalo. Ta pojav je, da si nekateri liberalni ali "klasično liberalni" elementi dovolijo ob tem umoru s prstom kazati na papeža Frančiška. Kdor je zaveden katoličan namreč ve, da moramo ostajati papežu lojalni ne glede na to kdo sedi na petrovem sedežu.
     
Tako levičarji, kot hinavski desničarji danes žugajo proti papežu, kakor da bi bil papež kriv za smrt tega duhovnika. Preden nadaljujemo si moramo nekaj razjasniti. Ta duhovnik, ki je umrl za sveto vero pod rokami muslimanov, je bil katoliški duhovnik, to pa pomeni, da je med drugim duhovno in fizično branil avtoriteto škofov in papeža. Izkoriščati smrt katoliškega duhovnika za pogrom nad papežem, je zato toliko bolj absurdno in nedopustno. Trdno verjamem, da bi ta duhovnik prav goreče nasprotoval vsakomur, ki bi na tako podel način napadal papeža.
        
 Sedaj pa si oglejmo kaj pravzaprav očitajo papežu ti hinavci, med katerimi je mnogo takšnih, ki pravijo zase, da so katoličani. Tu se pokaže v vsej luči izrek "biti bolj papeški od papeža". Oni krivijo papeža v prvi vrsti zato, ker je od začetka papeževanja poudarjal nujnost sprejemanja teh, ki potrebujejo pribežališče. To pa so predvsem ljudje iz arabskih dežel, med njimi velika večina muslimanov. Njegova drža je torej načelna in do skrajnosti zaostruje tisto ljubezen, ki jo je odkril zadnji koncil. A to še nič ne pomeni.
      
Ob presojanju dejanj papeža se moramo namreč ozrti na zgodovino Evrope in vlogo papežev pri njej. brez težav lahko zaključimo, dapapeštvo nima nobene realne politične moči že vse od konca druge svetovne vojne, ko je zmaga liberalizma s seboj privlekla dokončno razkristjanjenje držav in posledično še posameznikov.
     
Zato je največja hinavščina, da nekdo s prstom kaže na papeževe besede, kljub temu, da se dobro zaveda, da se niti sam, kaj šele državne aparature, ne drži in ne izpolnjuje cerkvenega nauka, ki ga papeštvo zagovarja. Kajti ako se posameznik ne zmeni za papežev nauk na področju morale, zakaj se vendar vtika v papežev nauk na področju begunske problematike? Gre za golo hinavščino, ki izvira iz prikritega, a nič manj satanskega, sovraštva do institucije papeža. Kajti kdor namreč napada papeža, ni in se ne more imenovati za katoličana, ker če bi hotel katoličan biti, bi moral iskreno izpovedovati vero v sveto katoliško Cerkev in torej tudi v papeža.
      
Kot rečeno, papež nima nobene realne politične moči inzgodovina, tudi najbolj bližnja, nas je naučila, da papeževe besede padejo na plodna tla v politiki edinole takrat, kadar so naključno skladne z agendo politike, nikdar pa se ni zgodilo v nedavni zgodovini, da bi papež krojil smernice politike in družbenih tokov. Obenem pa je še bolj jasno, da papež tudi ni navlekel vseh teh priseljencev v Evropo. To so storile leve in desne stranke, ki niso nikdar pomišljale odreči se svojim liberal-demokratskim idealom. Med te stranke sodijo tudi tiste, ki so danes tako glasne in tudi tiste, ki jih ti, ki papeža napadajo, povišujejo in poveličujejo.
      
Kajti trenutni papež je zgolj priporočal usmiljenje do beguncev, ki v zadnjih nekaj letih prodirajo v Evropo, to pa je nekaj povsem drugega. Kajti značilno za ljudi, ki jih znenada zelo srkbi za kulturno podobo Evrope in krščansko izročilo, je, da še pet let nazaj niso nič vedeli o kakšni priseljenski problematiki, kaj šele deset let nazaj. Kajti v obdobju debelih krav, so prav stranke, ki jih sami volijo, na stežaj odpirale vrata priseljencem, da bi si tako zagotovili ceneno delovno silo za svoj kapitalistični raj. Tedaj so vihali nosove nad nacionalisti, ki so že dolgo opozarjali na etnično preobražanje Evrope.
    
Za te hinavce je značilno, da priseljensko kriminaliteto, ki jo je mogoče zasledovati že več kot dvajset let, prelagajo na begunce. Zato neprestano poslušamo ob vsakem posilstvu in vsakem napadu in vsakem umoru o beguncih, namesto da bi pogledali resnici v obraz in priznali, da večino te kriminalitete vršijo ljudje, ki so že desetletja v Evropi, ali pa so celo rojeni v Evropi. Ti hinavci, ki danes vejo toliko povedati o beguncih, so očitno prespali zadnjih deset let in se niso brigali za spreminjanje podobe francoskih predmestij in za velike francoske mladinske izgrede, da si danes drznejo odkrivati toplo vodo z begunci. Stopnja liberalizma v njihovi krvi je tako visoka, da so priseljensko problematiko odkrili šele, ko so videli velike kolone beguncev, ki so se valile prek naših meja. Prej so bili slepi za spreminjanje podobe evropskih prestolnic.
     
Zato je naravnost smešno, da si ti isti ljudje drznejo kazati s prstom na papeža, ki ga takrat, ko so leve in desne vlade spuščale priseljence v Evropo, v Evropi še bilo ni. Namesto, da iščejo ti hinavci krivca na prestolu petrovem, naj raje izstavijo račun sebi in svojemu trebuhu, ki jim je toliko let zastiral pogled na to problematiko. Izstavijo naj račun tudi tisti politiki, ki je branila protikrščanski in samomorilni liberal-demokratski ustroj Evrope, pa so jo ravno oni volili in jo še danes volijo.
         
Kajti paradoks je, da danes vsi ti hinavci žugajo proti papežu, ko pa so njegovi predniki v znamenitih okrožnicah svarili pred liberalizmom in napovedovali, kaj se bo zgodilo z Evropo, če se bo podala v prostozidarske zanke sekularne države in razkristjanjene družbe, so pa žugali proti njim. Papeštvo nas ni spravilo v to zmešnjavo, niti ni papeštvo pripravilo mrtvaškega odra za samomorilno ostarelo Evropo, vse to so storile leve in desne stranke, ki so se zoper papeško voljo zaklinjale na liberalistične ideale.
         
Ko so papeži oznanjali nujo po priviligiranem položaju katoliške vere v državah, ko so oznanjali, da države ne smejo biti versko indiferentne, so se liberalci smejali, leve in desne demokratarske stranke, pa se za opozorila niso zmenile. Danes pa se lahko papež smeji tem "klasičnim" liberalcem, ki kot kokoši letajo naokrog in iščejo rešitev za svojo dekadentno družbo, kjer je največji ideal svoboda v izprijenosti. O, prelepa ironija.
   
Bog živi papeža Frančiška.
       
-NeoDomobranec