France Štrukelj: Spoštovanja Cerkvi (1870)

Spoštovanja Cerkvi

(Iz članka "Cerkev pred sodbo", objavljenega v tisku 12.8.1870)

France Štrukelj

Ktere ure so naj pomenljivejše v zgodovini človeškega rodu? — Prav gotovo one, ki jih je Sin Božji previsel na križu, da je sprijaznil nebo z zemljo, in videč, da je dopolnjeno vse, zavpil je z močnim glasom: "Dopolnjeno je. Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo!" Po tem velevažnem trenotku je hrepenela poganska starodavnost, poznejšnost pa se zaupljivo nazaj ozira nanj.

In Jezus je nagnil glavo in umerl. Prišel je vojak s sulico in prebodel Zveličarjevo stran, iz ktere je tekla kri in voda, ona milostna reka, ki gasi žejo vsim rodovom, in ozdravlja vse bolezni Adamovih otrok. Adam, preded človeškega rodu, je bil zaspal v raju, in Bog je vzel mu rebro iz strani, da je naredil ž njega Evo, mater človeškega rodu. Na križu na Kalvariji pa je zaspal drugi Adam, Jezus Kristus, zaspal je za skrivnostnim spanjem smertinim, in pritekla je iz njegove strani kri in voda, — sv. cerkev, mati vseh vernikov.

Vsak verni kristjan mora spoštovati svojo duhovno mater sv. cerkev. "Moj sin, spoštuj svojo mater, sv. cerkev, vse dni svojega življenja."

Pa kako se spoštuje, kako se ravna s cerkvijo? Rudečica kipi v lica človeku, kedar prebira dandanašnje časopise, pa različne spakaste knjige in brošure; nejevolja ga prevzema, kedar posluša ostudne laži in obrekovanja, ki jih imajo mogočni liberalci vedno na jeziku. Naši zanamci bodo imeli pač čudne pojmove (zapopadke) o dandanašnjih zvonec nosečih liberalcih, pa o izomiki našega stoletja. Prava, plemenita omika in vednost ne zbadate in ne obsojate sv. cerkve, pač pa jo zbada in obsoja zdivjana omika in vednost, ki bohotno rastete v sedanjem stoletju.

O ljuba sv. cerkev, kaj napačnega si učinila, da tako divjaški mahajo po tebi? — Očitajo ti, da učiš, počenši iz Rima po vsem svetu, da blebečeš suhoparne molitve, da priporočaš protinatorno življenje, in da dolgočasiš s praznimi obredi.

Sedaj se pa le odgovori, liberalci pričakujejo! —

Cerkev uči suhoparne molitve... Kaj še! Pa že le! Ktera molitev je suhoparna? Morebiti naše vsakdanje molitve, ki jih zna vsako dete, ki jih moli berač pričakovaje božjega daru; molitve, ki jih moli omikanec in neomikanec, učeni in neučeni, svetla gospoda pa priprosto seljaštvo; molitve, ki jih je učil naš Gospod Jezus Kristus, aposteljni in sv. cerkev, in v kterih so obsežene naj lepše resnice naše sv. vere? Nauki sv. cerkve izvirajo iz večne resnice, in so že mnogokrat prestali ostre skušnje pri vseh inštancijah ali stopnjah človeške učenosti, in vsaki pot se je jim dalo spričevalo, da le oni zamorejo zadostiti človeškemu duhu, in vpokojiti človeško serce. Vse, kar so kedaj misleči in učenjaki izumili plemenitega in blažilnega, vse se nahaja v verskih resnicah sv. vere; pa ne samo to, še mnogo več, zato ker je nauk sv. cerkve Božja resnica. Se ve, da se ta nauk razločuje od liberalskega nauka, ni drugač, mora se razločevati. In ko bi bile verske resnice sv. cerkve zgolj zbirka naj lepših umovih iskric, ki so se utrinile v blagočutečih mislečih, kako neki bi mogla cerkev terditi, da je edino zveličavna, kako neki bi mogla zahtevati, da se ima njen nauk razširiti po vsem svetu?

Resnica pa je za vse ljudi brez razločka, tedaj ne samo za učenjake, ampak tudi za navadne ljudi, in ker le kristjanstvo hrani v sebi takove resnice, toraj le ono zamore podajati naj više resnice vsim ljudem brez razločka. Cerkev serčno želi, da bi s pomočjo svojih resnic osrečila, oblažila, razsvetila in osvobodila vse ljudi od kraja, toraj razsajujejo na vso moč zagovedeni svobodnjaški kričuni, videči, da cerkev ovira njihove nakane, s kterimi bi radi ugonobili človeštvo, to je, zakovali v večno robstvo nevednosti pa svoje lakomnosti in slavohlepnosti, in s satansko togoto očitajo in podtikajo cerkvi svoje lastne prav satanske naklepe.