Farsa sovražnega govora

V zadnjih dneh so se spet zbudili vsi tisti pravičniki, ki so že lansko jesen panično iskali t.i. sovražni govor in ga potem razobešali po raznih spletnih straneh, oblikovali razne komitete in se z baklami ter vilami spravljali nad domnevne centre sovražnega govora. Da je bilo takšno početje in obravnavanje tega domnevnega sovražnega govora hinavsko in neutemeljeno, mora biti pač jasno vsakomur, ki je zmožen izhajati iz tistega naravnega uvida, ki zna presojati med prav in narobe. Sovražni govor je sovražen namreč le tedaj, ko ga kot takšnega obravnavamo ne glede na prejemnika na katerega se nanaša. Če namreč sovražni govor obravnavamo le tedaj, ko je naperjen proti neki domnevni manjšini, ne pa tudi tedaj, ko je uperjen zoper domnevno večino, je takšen sovražni govor, predvsem pa njega obravnavanje, le patetična farsa.

A to nas ne bi smelo čuditi. Na to smo navajeni. Z razliko od moralizantov, ki danes po televiziji in v časopisu moralizirajo o sovražnem govoru, pa znamo tudi brati. In tako znamo precej dobro in precej precizno ločiti, kdaj je nek vulgaren ali družbeno spotakljiv govor sovražen in kdaj ni. In ker znamo brati tudi vemo, da ni tanke meje med pravico do izražanja in sovražnim govorom. Ta meja je jasna in evidentna. Po zakonodaji se določeno izjavo jemlje kot sovražni govor tedaj, ko ta izjava spodbuja sovražna in nasilna dejanja. Tako se na primer izjava: "vsi priseljenci so manjvredne opice" razlikuje od izjave "vse priseljence moramo poklati, ker so manjvredne opice". Prva namreč izraža mnenje nekega govorca, druga pa postavlja mnenje v kontekst izvajanja, delovanja, na podlagi določenega mnenja o neki skupini ljudi. Torej ni res, da bi bila razlika nevidna, ali da bi bilo težko ločiti sovražni govor od nesovražnega govora. Po naši zakonodaji je sovražni govor tedaj, ko se poziva na neko delovanje, dejanje, izvajanje. Samo mnenje, da je neka skupina ljudi manjvredna, ničeva, itd. pač ne more biti sovražni govor. In to je po naši zakonodaji evidentno. Namreč, če bi ne bilo, bi se nenehni napadi na Rimsko katoliško Cerkev, nenehno poniževanje pripadnikov te cerkve, že obravnavalo. Ker se ne obravnava, se lahko smatra, da apliciranje podobnega govora, kot se uporablja zanjo, na druge skupine ljudi, ne pomeni sovražnega govora. Če nekdo vendar vseeno terja obravnavo sovražnega govora za druge skupine, neglede na to, da se za prvo skupino niso uporabljali isti kriteriji, je hinavec. Če nekdo terja drugačno obravnavo druge skupine, zaradi njenega domnevno drugačnega položaja, je hinavec. Ali imamo dejansko zakonodajo, ki presoja vse enako, ali pa imamo ideološke obrazce, ki niso zakonodaja.

Tako se npr. strinjam, da neokusne izjave novinarja Kondeja o tem, da so vsi Slovenci zaplankane živali, kljub svoji univerzalni žaljivosti, napram pripadnikom slovenskega naroda, ni sovražni govor, vkolikor lahko brez vsake sankcije izrečem tudi sam: "vsi priseljenci afriškega porekla, so manjvredne živali". Če obe izjavi obravnavamo kot moralno gledano žaljivi, a nekaznivi, potem smo pri pravilnem dojemanju zakonodaje, kjer zakon velja za vse ne glede, če pa obravnavamo drugo izjavo drugače kot prvo, ne le da s tem nastopi zmeda, ki bo res potem še dolgo temelj najbolj neplodovitim večnim razpravam, temveč je takšna obravnava tudi krivična. A ker se ravno tega ne upošteva in se ravno te razlike in podobnosti noče prepoznati v našem medijsko-političnem prostoru imamo zmedo in imamo ideološki lov na čarovnice. Leva družbena sfera v desnici namreč vidi inherento središče sovražnega govora, sebe pa kot tisto merodajno preganjalko takšnega govora. Ta percepcija izhaja iz tega, da je levica po svojem bistvu pokončevalka "starega" in iniciatorka "novega". Ker levica ne pristaja na nobeno absolutno resnico in v večji meri, kot desnica, postavlja resnico in norme znotraj človeka samega oz. družbe same, se njeni družbeni obrazci neprestano spreminjajo. Ker je desnica, tudi današnja liberalna desnica, nekoliko reakcionarna do tega vedenja, ki družbo nenehno spreminja, in tako drsi z vrvjo pripeto za vozom levice, nekoliko bolj zadaj, je nujno nenehno skeptična in negotova do raznih izumov levice, kot so npr. biološko nedeterminirani spoli, različne oblike seksualnih vedenj itd. Levica pa to njeno skepso jemlje kot izhodišče sovražnega govora, da bi s tem nemoteno vpeljala svoje eksperimente v družbo in jih normalizirala. Priznajmo si, to ji tudi vedno uspe.

A to nam mora biti vendarle doslej že jasno. Bolj nas moti to, da ob vsakem takšnem pogromu levice, ko z lučjo pri belem dnevu išče sovražni govor, desnica sproži nek obrambni mehanizem, ki pa je zmoten. Namreč, desnica tedaj nastopi z dokazi dejanskega sovražnega govora oz. identičnih izjav posameznikov, tistim, ki jih levica prikazuje kot sovražne, a so uperjene zoper desne družbene skupine, in skuša dokazati, da so te tudi sovražne. Vendar to je napačno, ker desnica skuša iskati "univerzalne kriterije" za sovražni govor, ki pa ne obstajajo. Sam koncept sovražnega govora je inherentno levičarski in se poljubno spreminja, kakor se nenehno spreminja levica sama, saj ne priznava nobene absolutne resnice in s tem tudi ne priznava absolutne morale. Koncept sovražnega govora, ni nekaj kar bi dejansko obstajalo v družbi, kot orodje za prepoznavanje nekih elementov, ki morejo sprožati nasilje ali deviantno obnašanje, temveč je zgolj ideološko orodje, ki služi levici v njenem pohodu zoper tradicijo in, lahko bi rekli, naravo samo. Levica je obrnjena zoper naravo, zoper zdrav razum, to sama dokazuje, ko oboje v družbi zanika v korist "svobodnega" človeka, ki je osvobojen vseh družbenih norm in celo naravnih danosti, da bi smel svobodno "biti" in "ljubiti".

Sovražni govor je zato paradoks in lahko ga še tako obračamo, da bi našli njegovo univerzalno aplikabilnost ali veljavo, ga ne bomo našli. Sovražni govor je ideološka označba, ki more izhajati le iz levega pola na desni pol, ne pa tudi obratno. Zato je sovražni govor sicer, pravno gledano, zelo ozek pojem, a obenem družbeno gledano, zelo širok pojem. Levici zadostuje že javen linč teh, ki se jih označi za izgovorjalce sovražnega govora, po drugih državah, takšen javni linč na koncu rezultira v tem, da posameznik izgubi službo, izgubi platformo svojega izražanja, je izločen iz združenj, konferenc itd.

Popolnoma nesmiselno bi se bilo sedaj spuščati v stotine izjav sovražnega govora, ki je uperjen zoper katoliško Cerkev, katoličane, desnico itd. ker je ta igra obsojena neuspeh. To smo vendarle že videli. Celo faktičen sovražni govor, kjer se dejansko poziva k nasilju nad posamezniki ali skupino z desnice, se ne obravnava po zakonu, kako bi se torej obravnavalo kaj podobnega kot danes kažejo žolčni novinarji, ki nimajo pametnejšega dela, kot zalezovanje ljudi na socialnih omrežjih. To nas mora izučiti, da sovražni govor ni univerzalen in da je treba spremeniti družbo, spremeniti predvsem njene medije, ki so leglo levičarskih idej, ki jih napol izobraženi žurnalisti dan za dnem forsirajo med ljudi, ki so ponavadi res dojemljivi za vse, kar pride od, v ekranih stoječih, elegantno oblečenih novinarjev in novinark, ki jih kmalu ne bomo mogli več ločiti od severnokorejskih napovedovalk. Da bi se mogli izogniti temu lovu na čarovnice, ki ga ti uprizorujejo moramo zamenjati pravila igre, ne pa iskati v obstoječih pravilih igre nek smisel, neko univerzalno resnico, ker je pač ni.

-NeoDomobranec