"Ne bojmo se — narodnost ni v Jezusu Kristusu ničesar izgubila; kakor je on obranil in spopolnil naravo in kar je v nji dobrega, tako je dobila tudi narodnost v njem svoiega odrešenika in spopolnjevatelja."
-Anton Mahnič, 1895
V prejšnjem blogu, z naslovom "Židje, krščanstvo in narodna zavednost", sem v relativno dolgem zapisu odgovarjal na vprašanje, kako neki naj bi bilo krščanstvo narodno zavedno, če je pa pokorno židovstvu. Pojasnil sem, da je prelaganje krivde na žide v tem zgodovinskem obdobju, v katerem se nahajamo, popolnoma nesmiselno in neutemeljeno. To prelaganje krivde je prefinjen način zgolj za to, da buržujski, vsega siti, nacionalisti in razni altrajterji, ne prevzamejo odgovornosti na lastna pleča, kar sem razložil v blogu z naslovom "Ustavite beli genocid!". Obenem pa sem pokazal na ključno hibo sogovornikove "dileme", ki je v tem, da mu ni uspelo dokazati, da je krščanstvo narodni zavednosti nasprotno. Evidentno namreč je, da njegova percepcija krščanstva izvira iz popolnega nepoznavanja evropske zgodovine v smislu povezav med zgodovinskimi dogodki.
Tako se je spričo mojega odgovora odločil, da pozabi na svoje začetno vprašanje in ga preobrazi v popolnoma drugačno vprašanje, ki se sedaj glasi: "kako krščansko utemeljiti narodnost?" in "kako lahko na podlagi krščanske doktrine zavrneš ljudi drugačne narodnosti, kar je pogoj za ohranjanje naroda?" Kot rečeno, sta ti dve vprašanji popolnoma drugačni vprašanji od izvornega vprašanja in za Twitter je naravnost značilno, da ljudje tam neprestano premikajo središče debate, da bi se s tem izognili odgovorom, ki so jim naposled zastavljeni, ali pa, da bi zakrili lastno nepoznavanje določene teme pogovora. Tudi jezikovna omejenost, s katero razpolagajo zaradi dolžine posameznih tvitov, jim služi kot orodje za izogibanje poglobljenemu pogovoru o rečeh, ki ne sodijo v SMS sporočila.
>Moj odgovor: http://crnagarda.blogspot.si/2016/05/zidje-krscanstvo-in-narodna-zavednost.html … ; + najprej moraš dokazati, da krščanstvo kdaj ni šlo skupaj z narodno zavednostjo
> Tvoj odgovor je političen. Želel pa sem teološko razpravo: kako v krščanskem vrednostenem sistemu utemeljiti narodnost?
> Kako,če smo vsi ustvarjeni po božji podobi in (Gal 3,28 / Kol 3,11) smo vsi eno v Jezusu,zavrniti svoje"brate"...
> ...na podlagi narodnosti, še posebej, če gre za 'uboge sirote' iz afrike?
> čakaj, čakaj. če boš šel po tej poti moraš najprej postaviti definiciji za: "narod" & "narodna zavednost" pa ne v dolžini 1 tvita
> kaj pa je narodnost drugega kot politika?
> Lahko za začetek ti izbereš svojo definicijo. In potem razloži, kako v skladu s kršč. teologijo ohranjaš narod.
> ne. ti si vzpostavil neutemeljeno trditev, da narodnost in krščanstvo ne gre skupaj. ko sem ti odgovoril, trdiš, da je odgovor...
> ...političen. zato me zanima kakšne so tvoje definicije, da operiraš s tem izrazjem v teh relacijah
> Seveda lahko gre skupaj, saj si lepo napisal v blogu. Ampak ne zaradi teološke podlage. Kompatibilnost je posledica odločitev
> ljudi,ker so sami tako želeli, ne pa zaradi krščanskega nauka. A ni res?
> ne ni res. če hočeš lahko storiš kar sem prej predlagal, ali pa vztrajaš v lastnih odgovorih na lastna vprašanja. je vseeno.
> V blogu si pa lahko pisal o narodnostnem vprašanju tudi brez mojih definicij. Zakaj se zdaj izogibaš?
> jaz se izogibam? ti sploh slediš lastnemu toku misli? tole kroženje se mi prav nič ne dopade, preberi si še enkrat izmenjavo...
> ...ali pa pusti vse skupaj, ker tako ali tako ne iščeš odgovorov na svoja vprašanja.
> sploh pa, najbrž nisi niti praktični katoličan, kaj ima torej katolištvo kakorkoli opraviti s teboj?
> Naj ti bo. Narod je skupnost genetsko sorodnih ljudi z isto kulturno identiteto. Kako po kršč.teologiji to ohranjaš,
> ?
> heh naj mi bo. boš dobil jutri odgovor kljub temu, da nisi niti utemeljil, da krščanstvo "tega" ne ohranja.
> Osredotoči se na to, kako v skladu s kršč.teologijo diskriminiraš (zavrneš) ljudi na podlagi narodnosti,kar je pogoj za
> ohranjanje naroda.
Ohranjanje naroda
Ko smo to obdelali, se vrnimo k bistvenemu, torej k vprašanju sogovornika, ki, kakor je razvidno iz zgornje izmenjave, rad premika središče debate v želji, da bi koristila njegovi lastni agendi. Iz tega razloga moramo torej tudi ozavestiti njegovo agendo, ki je protikrščanska v korist "naroda", kakor ga on razume. Njegovo izhodišče obstoji v tem, da smatra krščanstvo kot negativen dejavnik v oziru na narod in narodnost. To pa je, kot sem že pojasnil, stara mantra protikatoliških agitatorjev, ki jo na slovenskem poznamo predvsem iz časov kulturnega boja in iz krogov liberalizma in mladoslovencev, pa panslavistov in podobnih protikatoliških struj, ki so danes bodisi izginule ali pa so njihovi ideali nekaj popolnoma drugega. Poznamo pa te mantre tudi iz časov druge svetovne vojne, ko so komunisti vzeli nase krinko narodnosti, ponekod celo nacionalizma, in pod njo napadali tradicionalno bistvo slovenskega naroda, tako da je končno prišlo do velikega paradoksa, ko je ta psevdonacionalizem dejansko uničil narodno bistvo.
Projekt NeoDomobranec ni pravi naslov za naslavljanje problemov naroda in narodnosti. Moja želja je le, da pojasnim, da se v to utemeljevanje krščanskega pozitivnega odnosa do naroda, spuščam zgolj zato, ker smatram, da to velja pojasniti vsem tistim, ki vehementno nastopajo zoper krščanstvo, posebej katolištvo, z uvidi, ki jih smatrajo za nove in unikatne, v resnici pa samo mantrično ponavljajo stare prežvečene nesmisle.
Tu je treba najprej pojasniti, da ni res, da se narod ohranja le tako, da diskriminiraš ljudi na podlagi narodnosti. Ta trditev, ki jo ponuja sogovornik: "diskriminacija (zavračanje) ljudi, na podlagi narodnosti, je podlaga za ohranjanje naroda", je neutemeljena in popolnoma nepravilna. Pa tudi nerazumljiva. Kakšna diskriminacija, diskriminacija v kakšnem kontekstu? Če sogovornik cilja na priseljevanje ljudi druge narodnosti na ozemlje tega in tega naroda, potem tudi ni res, da se narod ohranja tako, da se te ljudi diskriminira in se jih ne sprejme. To sploh ni vprašanje diskriminacije, v kakšnem kontrastu pa je sploh ta diskriminacija, saj je logično, da je priseljenec vedno človek druge narodnosti. Gre se zgolj za vprašanje, ali priseljevanje kogarkoli v narod lahko ogrozi avtentičen narod in ali more ta avtentničen narod na podlagi krščanske doktrine, kogarkoli zavrniti, da bi se priselil v narod.
Priseljevanje samo ne ogroža naroda in ni res, da priseljevanje ljudi druge narodnosti pomeni avtomatično nevarnost za narod. Tako tudi ni res, da bi le z "zavračanjem" ljudi druge narodnosti, mogli ohranjati lasten narod. Zgodovina pozna vse preveč primerov preseljevanja in priseljevanja, tudi v večjih skupinah, a kar je tu bistvenega, je to, da se te skupine vedno ponarodijo, kakor temu rečemo. Sprejemejo vero, jezik, praznovanja in kmalu še šege in navade. Te ljudi je mogoče zasledovati v slovenski zgodovini (zanimiv govor na to temo je imel prav Kos na nedavnem Shodu za obrambo Slovenije) in mogoče jih je zasledovati v zgodovini vsakega drugega naroda.
Priseljevanje postane problem šele tedaj, ko je narod, v katerega prihajajo ljudje druge narodnosti, popolnoma nezainteresiran za lastno narodnost, ko začne izgubljati lastno identiteto in te identitete tudi oblastne strukture ne branijo več. Sam smatram narodno identiteto, predvsem njeno ohranjanje, pravzaprav le kot manifestacijo državnega interesa v to področje, zaradi obrambnih (v nekaterih primerih pa tudi imperialističnih) vzgibov. Narodna zavest združuje državljane, da se ti smatrajo povezani do te mere, da se čutijo odgovornega za obrambo "domovine" in npr. njene celovitosti. Kadar pa narod zabrede v polje demokracije in kapitalizma, kjer večina živi v izobilju, se počasi izgubi občutek za nadnaravne reči. Najprej narod izgubi vero v osebnega transcendetnega Boga, ki jo nadomesti narod kot bog, potem pa izgubi vero še v narodnega boga in postavi svoj užitek za boga. V družbi individualizma je z narodom konec. Ljudje ne znajo niti več čutiti tiste fine povezave sonarodnjakov, ki je namreč nekaj popolnoma metafizičnega, neotipljivega, rekli bi: verskega. Zato narodna zavednost upada sorazmerno z razvitostjo naroda. Če se ozremo po današnji Evropi kmalu opazimo to vzročnost. Vzhodne države so bolj narodno zavedne kot zahodne in severne. V družbi individualizma, kakršna je kapitalistična demokracija, ni prostora za kolektivizem, pa četudi je ta zgolj naroden.
Če se v tak individualističen narod, ki se stara in postaja izčrpan, ter nima več občutka za narodnost, začnejo priseljevati ljudje druge narodnosti iz bolj kolektivističnih narodov, ti ljudje ne naletijo na vzvode, ki bi v gostiteljskem narodu terjali zlitje v tuje narodno bistvo, torej ponaroditev, temveč ohranijo lastno narodno identiteto in se začenjo tudi navzven izkazovati kot lasten narod, ki ne mara za ta tuj narod. V preteklosti je bil samo en takšen narod, ki pa se je uprl celo težnjam po ponarodovanju, ta pa je bil židovski in zato je naletel na največ neodobravanja in preganjanja. Danes noben evropski narod ne terja več ponaroditve prišlekov, zato ker verjame v individualizem, v svobodni trg na gospodarskem in družbenem področju, kjer more biti vsak ali "furry" ali "panker" ali pa "džihadist". Zato ni res, da je zavračanje priseljencev edina možnost za ohranjanje naroda, narod se ohranja tako, da je vitalen in varuje svojo specifično narodno identiteto.
Iz tega je jasno, da ni krščanstvo tisto, ki bi kadarkoli škodilo narodu, narod je škodil sam sebi. Namreč, ko je narod po francoski revoluciji ozavestil samega sebe in združil ljudi v nacionalne države, je obenem naredil prvi korak k individualizmu. Terjal je individualizem za države. Terjal je lastno moralo, lastne zakone utemeljene v lastnem narodu, lastno (narodno) religijo itd. S tem je utemljil individualizem, ki se je v kratkem obdobju dvesto let prenesel na posameznika. Vse skupaj pa je povezano z napredkom.
Katoliška doktrina in narod
Ko smo obdelali trditev, da se narod ohranja le z zavračanjem priseljencev, se moramo podati h krščanstvu in se vprašati ali katoliška vera deluje pozitivno na narodnost.
Odgovor je pritrdilen. Narod je utemeljen v Svetem pismu in narodna zavednost je pospeševana tako v stari zavezi, kot v novi. Celo sam Kristus je narodno zaveden in "diskriminatoren", če si dovolimo to oznako, pa tudi apostoli, kakor bomo videli v nadaljevanju.
Po Mahniču je narod najbolje manifestiran po jeziku, jeziki so tista podlaga, ki zares ločujejo narod od naroda. Začetek jezikov pa najdemo v Svetem pismu na znanem mestu o babilonskem stolpu. Ko Bog kaznuje ljudi, jim zmeša jezike, to je torej kazen za greh. A Mahnič pravi, da četudi načeloma narodnost torej izvira iz greha, je vendarle narodnost zdravilo za človeški rod in kot takšna je dobra. Kar Bog ustvari je dobro. Ker je Bog človeka ustvaril kot socialno bitje in mu dal tudi jezik, ki je socialna vez, moramo torej ohranjati to, kar nam je od Boga dano. Kdor krati narodne pravice in uničuje narodno specifiko, kakor jo je ustvaril Bog, greši zoper Stvarnika. Narodno zatiranje, iz tega izpeljano pa tudi narodno relativiziranje ali uničevanje, je torej greh, ki se bi ga mogel, kakor pravi Mahnič vsak spovedati. Na tem mestu je treba pojasniti o čem Mahnič tu sploh govori. Mahnič ne govori o človekovih pravicah in svoboščinah, temveč direktno o narodnosti, predvsem v oziru na t.i. narodne zatiralce (Nemce, Italijane itd.). A to pomeni, da govori tudi o tistih, ki narod ogrožajo na drugačne načine, ki ogrožajo njegovo specifiko in celovitost.
"Kakor imamo neopustljivo pravo, da ohranimo, gojimo in spolnjujemo vse, kar smo od Boga prejeli, tako nam nihče ne sme kratiti prava, da si gojimo tudi jezik in z njim narodnost z vsemi nje svojinami."
-Anton Mahnič, 1895
"V volji Stvarnikovi biva tedaj objektiven razlog narodnih pravic."
-Anton Mahnič, 1895
Narod mora biti svoboden v oziru na druge narode. Sam je svoboden, da izbira kako se hoče razvijati in na kakšen način, četudi bi bilo koristneje zanj, da bi se razvijal, kakor hoče tujec. Narod ima pravico do lastne svobode in lastnega svobodnega odločanja. Tu Mahnič izpostavi, da nima nihče pravice terjati od naroda, da prevzame tuj jezik zato, da bi bolj napredoval. To je sedaj aktualno predvsem v oziru na te, ki danes narodu kratijo narodne pravice v oziru na povezovanje narodov in na neke obče človeške dolžnosti, ki jih narod sam po sebi nima. Mahnič pravi: "Dovolj: mi nočemo tako - in vi nam nimate kratiti naše prostosti!". V Božji volji namreč biva, kakor pravi, objektiven razlog narodnih pravic. In kljub temu, da Mahnič zavrača narodno ekskluzivnost (izključljivost), vendar dopušča začasno zaprtost do drugih narodov.
Ušeničnik pravi, da je Božja previdnost dopustila diferenciacijo narodov, torej različne narode, da bi lahko narodi v pravični tekmi razvijali svoje potenciale, pri čemer pa bi vsi spoštovali pravične zakone božje. Obenem pa pravi, da narodnost ni nekaj absolutno dobrega, saj zavrača razne liberalce tistega časa, ki so prikazovali boj za narodnost, kot nekaj absolutno dobrega in upravičenega, a obenem pravi, da je narodnost nekaj zelo dobrega. Narod ima pravico biti, torej pravico, da je in za to pravico se sme in mora boriti. Boriti za bit in samoohranitev. Boj za narod, pravi Ušeničnik, je včasih tudi boj za večnost, torej boj za versko stvar, ki je konec koncev zveličanje. Namreč, ker je slovenska narodnost tako neločljivo zvezana s katoliško vero, je moralno uničevanje naroda, v resnici uničevanje njegovega krščanskega bistva. V primerih, ko skuša tujec z brezverstvom narod nravno ubiti, je boj za narod nekaj posvečenega, torej je boj za večnost. To lahko na enostaven način prevedemo v današnjo situacijo.
"Ako grozi narodu tujec, ki ga izkuša obenem ne le gospodarsko uničiti, ampak tudi nravno izkvariti, versko razkrojiti, tedaj je boj za narodnost mnogo več ko boj za jezik, boj za narodne svojine, boj za narodno kulturo; tak boj je boj za narodove večne dobrine, boj za večnost. In ali se ne godi dandanes tako, ko izkuša tujec tuintam ljudstvo z alkoholom fizično otopiti in z brezverstvom nravno ubiti?"
-Aleš Ušeničnik, 1912
"Božja previdnost je dopustila diferenciacijo narodov, ne da bi narodi uničevali drug drugega, ampak da bi narodi v medsebojni tekmi razvijali svoje sile in svoja svojstva ter bi tako iz te tekme vzniknila kultura v vsej mnogoličnosti in blagovitosti."
-Aleš Ušeničnik, 1912
Podobno kot Mahnič tudi Jeraj pravi, da je bil Bog tisti, ki je vsadil človeku "nagon", da se povezuje v družine in da se družine povezujejo v narode. Kajti Bog sam hoče, da se posameznik rodi v točno določeno narodno skupnost in v njegovo narodno specifiko. Bog sam hoče, da narod živi po svojih specifičnih izročilih. Ker kot katoličani smatramo narod, ne le kot skupnost živečih, temveč kot skupnost verige rodov, smo torej dolžni že po svoji katoliški zavesti o trojni povezani: boreči, trpeči in zmagoslavni Cerkvi, ohranjati narodne običaje in narodno specifiko naših prednikov, ki so vendarle še vedno, če vzamemo ta izraz, navzoči.
"Bog hoče, da narod živi po svojih posebnih in življenjskih izročilih. Bog je tudi hotel, da si bil rojen kot član svojega naroda, da si bil pod varstvom njegovega prava in nravstvenosti že v materinem telesu."
-Josip Jeraj, 1933
Lenček pa se denimo v svojem članku spopade z nacionalsocialističnim oz. rosenbergističnim napadom na krščanstvo, ki da je negativno v oziru na raso. On zavrne te očitke in pokaže, da krščanstvo nikoli ni uničevalo narodnosti, temveč jo je kvečjemu krepilo. Vsak narod lahko v pestrem naboru krščanskih kreposti najde lastno pot do nravstvenega razvoja, ne da bi pri tem izgubil lastno specifiko. Na to kažejo nepregledne množice svetnikov različnih narodnosti in poklicanj. Tudi zgodovina Cerkve dokazuje, da krščanstvo ni nikjer uničevalo narodnosti, temveč jo je ohranjalo, razen seveda v raznih nravstvenih zmotah. Dalje pravi, da Bog tudi dušo človeka ustvari s podobnimi značilnostmi kot dušo staršev oz. da Bog ustvari dušo z značilnostmi nekega naroda, kar torej utemeljuje narodnost, kot nekaj direktno od Boga ustvarjenega.
"Dalje moremo na podlagi te razlage v nekem smislu govoriti o duši ene in druge rase, t. j. o duši, ki je ustvarjena z značilnimi potezami enega naroda."
-Ignacij Lenček, 1940
Tudi v pastirskem pismu škofa Missie beremo, da je različnost narodov božji načrt in da je zato treba zahtevati, da se brani specifika vsakega naroda. Katoliška Cerekv, tako Missia, prepoznava v različnosti narodov božjo previdnost in v tem vidi upravičen obstoj vsakega naroda. Cerkev "čisla in spoštuje" ljubezen in vdanost do naroda, kot tudi narodovo specifiko, jezik in narodne pravice. Narod ima torej naravno in zgodovinsko pravico, da "goji in razvija" svojo narodnost.
"Gotovo je razlika narodov po jeziku, šegah in običajih v božjem sklepu; njihovo medsebojno tekmovanje naj bi pospeševalo razvoj in napredek človeštva. Zato je pa tudi popolno opravičeno zahtevati, da se varujejo in branijo te narodnostne posebnosti."
Jakob Missia, 1891 (Iz skupnega pastirskega lista)
"Cerkev čisla in spoštuje ljubezen in vdanost do svojega naroda; čisla in spoštuje jezik, pravice in posebnosti vsakega naroda."
Jakob Missia, 1891 (Iz skupnega pastirskega lista)
"Vsak narod ima naturno in zgodovinsko pravico, da goji in razvija svoje narodno življenje."
Jakob Missia, 1897 (Iz skupnega pastirskega lista)
Kot smo videli pri teh nekaj avtorjih, vsi poudarjajo, da je narodnost nekaj od Boga danega in zato dobrega ter vrednega, da to človek ohranja in se za to tudi bori.
Kaj je potem z diskriminacijo?
Sedaj nam preostane le še povsem abstraktno vprašanje: pa je kljub temu, da smo dokazali, da krščanstvo brani narodnost in je z njim v popolnem soglasju in kljub temu, da smo dokazali, da priseljevanje ljudi drugih narodnosti ni avtomatična nevarnost za narod, vseeno mogoče krščansko utemeljiti torej zavračanje (priseljevanja) ljudi drugih narodnosti (v narod)?
Odgovor je pritrdilen. Namreč po katoliški doktrini, ki smo jo zasledovali zgoraj velja, da sme in mora narod terjati pravico, da se razvija na svoj specifičen način, obenem pa ima tudi dolžnost, da ohranja svojo narodno specifiko, ki mu jo je poveril Bog. Vkolikor bi bila torej neka sila, ki bi delovala zoper to pravico, je narodna dolžnost, da se posamezniki borijo zoper to silo. Tako ima narod tudi pravico, da se zoperstavi naseljevanju tujcev, ki evidentno ogrožajo narod v njegovi, od Boga poverjeni, specifiki. Kadar torej velja, da bi tujec ne spoštoval narodne specifike in bi s tem dejansko ogrožal ohranjanje te specifike, potem bi bila, ne le pravica, temveč dolžnost naroda, da takšnega tujca zavrne. Še posebej, če bi bila pri ogrožanju naroda, ogrožena tudi njegova vera. Ta dolžnost bi popolnoma sovpadala s katoliško doktrino, kot je bila zgoraj predstavljena.
Lahko stopimo še korak dlje in pogledamo v Sveto pismo, in sicer v odlomek: Mt 15, 22-28 in kjer sam Kristus zavrne ženo, ki ga prosi, da stori čudež. Pravi: zakaj bi jemali otrokom kruh in ga metali psom. Ko ga žena roti dalje, se je usmili. Ta odlomek je mogoče razlagati tudi v našem kontekstu narodnosti, saj je konec koncev tesno zvezan z narodnostjo žene. Kristus sprva zavrne ženo, saj je njegova prva naloga, da v narodu svoje matere oznani božje kraljestvo. Če bi torej Kristus izbiral, bi najprej izbral "lasten" narod. Podobno velja, da se ljubezen do bližnjega, vendarle hierarhično najprej nanaša na lastno družino in torej na lasten narod. Če smo v precepu med pomočjo človeku druge narodnosti in med ohranjanjem lastnega naroda, moramo vendarle hierarhično izbrati slednje. To ne pomeni, da smo narodni supremacisti in ekskulzivisti nacionalističnega tipa, temveč le sledimo hierarhiji reči. Zato je mogoče zavrniti ljudi na podlagi narodnosti, o čemer sprašuje sogovorec, ne da bi s tem prišli kakorkoli v nasprotje s krščanskim naukom ljubezni. Tudi božja zapoved: ljubi bližnjega, kakor samega sebe, vsebuje hierarhično postavko za ljubezen do naroda. Ljubite druge narode tako, kot ljubite lasten narod. To ne pomeni, posebej v delikatnosti naroda, da mora posameznik ljubiti drug narod na škodo lastnega, nikakor, najprej mora ljubiti lasten narod in ne dovoliti, da ga drug narod uniči.
Zato tudi narodne zavednosti katoliškim narodom Evrope ni nikoli manjkalo. Kot rečeno narodna zavednost upada sorazmerno z upadanjem vernosti prebivalstva in naraščanjem kapitalizma in individualizma. Bele evropske rase krščanstvo ni nikdar ogrožalo, niti ni ogrožalo posameznih evropskih narodov. Nasprotno, ravno krščanstvo je priskrbelo malim narodom, med njimi tudi našemu, nastavke za dejansko narodno osamozavestenje. Tu se ne bom spuščal v špekulacije ali ni narodom najbolj škodilo ravno t.i. prebujanje narodov, velja pa, da narod v dobi individualizma nima prihodnosti in da evropskim narodom najbolj škodijo tri stvari: liberalna demokracija, kapitalizem in ameriški zgled umetnega naroda. A to so teme za drugič.
Strnimo torej:
1. Narod je utemeljen po katoliški doktrini
2. Narodno zavednost katolištvo priznava in jo spodbuja
3. Iz tega izhaja tudi obramba naroda v raznih oblikah
4. Sogovornik ni dokazal, da je krščanstvo nasprotno narodnosti
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar