Objavljeno v fašističnem mladinskem časopisu 21.4.1943; v italijanskem in slovenskem jeziku
Velikonočni običaji: Tradicionalni pirh "pisanice" in "pirhi" v Sloveniji
Luigi Iezzi
V starih časih je pomenjalo jajce vir življenja. Z nastopom krščanstva je dobilo to pojmovanje mistično obeležje in tako je postalo jajce simbol Kristusovega vstajenja. V zvezi s tem svetim dogodkom so nastali nežni velikonočni običaji; posebno privlačna je šega barvanja jajc, ki se je povzdignilla v nekaterih dobah in pri nekaterih narodih do resnične umetniške manifestacije, ki jo še vedno vzdržuje neki tajinstven verski in poetični čut.
Obredi se ustalijo: še vedno darujejo ob vsakoletnem velikonočnem praznovanju otrokom pirhe, ki jih je blagoslovil Kristusov pastir in ki služijo za raznovrstne zabave. Polagajo se na snežnobele namizne prte revežev in mogočnikov, kot najljubša izmed ljubih jedi, kot znanilci miru, veselja in sreče.
V oddaljenih krajih, po revnih, med polji razpršenih kočah ter po vaseh vzdolž ledenomrzlih dolin se vzdržujejo in obnavljajo še najčistejši viri tega običaja ob intimnem, nikdar ugaslem domačem ognjišču in ob skrivnosti nikdar zahajajoče svetlobe. Ta običaj izvira iz davnih časov. Našli so se sledovi barvanih jajc v bizantinskih in poljskih grobovih ter po mnogih primitivnih stavbah na koleh. Slavna narodopisca A. Spamer in Beitl-Oswald sta mnenja, da je bil ta običaj zelo razširjen v državah vzhodne Evrope. In v resnici se vidijo značilni pirhi prav v Sloveniji, Hrvatski, Ogrski, Slovaški, Poljski in Ukrajini.
Ta običaj, ki ga z večjim zanimanjem goji predvsem podeželsko prebivalstvo, se je razvil v Sloveniji do pomembnega umetniškega snovanja, in sicer v Beli Krajini (v Metliki in okolici), na Dolenjskem (v Novem mestu in bližnjih krajih), na Notranjskem (v Starem trgu pri Cerknici in sosednjih vaseh) ter na Gorenjskem (obmejnem ozemlju, ki je priklopljeno sedaj k Nemčiji). Češčenje te umetnosti vzdržujejo zlasti pridne gospodinje, ki uče svoje hčerke domačih čednosti, jim plemenitijo šege ter vzgajajo čut za lepoto. Okraševanje jajc se je pojavilo že od vsega početka v Suhorju, Radovici, Adlešičih, Slamni vasi in Gabrovici. Pojavlja se potem v okolici Loža, Starega trga in Cerknice, toda tukaj ni doseglo nikdar znatnega razvoja. Bolje se je razvil ta običaj v gorenjskih samostanih, toda tu ni dosegel nikdar belokranjske dovršenosti. Na sončnih tleh Bele Krajine izvira ta običaj iz patriarhalnih časov. Tu so se ob velikonočnem času pripravljala jajca, ki so jih darovali otroci staršem, starši prijateljem, mladeniči svojim zaročenkam. Pozneje so jih izdelovali tudi za prodajo. V prvih začetkih so bili pirhi rumeno in rdeče barvani; pozneje se je pridružila še sestava rumene in višnjeve barve. Rumeno je podoba sončne barve in je očividno poganskega izvora.
Okrasni motiv je izražen s preprostimi črtami, ki dele jajce v navpičnem in vodoravnem smislu; občrtani prazni prostori se pa okrase s trikotniki, krogi, spiralami, zvezdicami in raznimi okraski. Nekatera jajca nosijo značilni križ malteškega reda, druga so poslikana z verskimi predmeti. Črte so popolne, liki in slike zelo pravilni, motivi in okraski pa zaradi ravnovrstnosti in brezhibne izdelanosti zelo cenjeni. Ti uspehi so se dosegli s potrpežljivim delom in s pomočjo preprostega orodja iz kovinskega držalca, ki ima na enem koncu neke vrste lijaček. Ta lijaček se napolni s tekočim voskom, ki se nato počasi izliva po pripravljeni risbi. Po tej operaciji se potopi jajce v barvno raztopino. Barve so bile zelo žive, toda dobro sestavljene, tako da je bil celoten vtis jako zadovoljiv. In ker so se barve izdelovale iz rastlinskih sestavin, so ohranile dolgo svoj prvotni blesk. Z vrenjem je ta blesk potemnel, nakar se je odstranila voščena plast z narisanih črt. Ta spodnji okrasni motiv se pobarva včasih še s kako drugo barvo, in sicer na prejšnjemu sličen način. Najstarejša okrašena jajca v Beli Krajini izvirajo iz Adlešičev.
Ti okrasni motivi so bili tamkajšnjemu prebivalstvu tako všeč, da so jih uporabljali tudi na svojih značilnih narodnih nošah. Belokranjska barvana jajca so dobila zaradi svoje značilnosti in izvirnosti ter zaradi dosežene stopnje dovršenosti ime «pisanice», da se ločijo od «pirhov», kakor se navadno imenujejo slovenska velikonočna jajca.
Precej zanimiv je tudi notranjski pirh, zasnovan po orientalskih motivih, dolenjski, manj razširjen in tako rekoč samo prehoden ter končno gorenjski, bogat na poljskih predmetih in verskih simbolih, kakor n. pr. križ, žeblji, ki spominjajo na križanje, srce Jezusovo, monštranca in petelin sv. Petra. Okraševanje jajc po zgoraj navedeni motiviki niso pa v dovršenosti nikdar dosegla belokranjskega sistema. Če je bila samo ena barva, se je fiksirala s kuhanjem; za okraševanje se je pa uporabljal čopič in poseben nožič, s čimer se pa niso dosegli vedno zadovoljivi uspehi.
Čas je polagoma odpravil nekdanjo navado okraševanja jajc. Kljub časovnim spremembam je pa Bela Krajina krepko ohranila ta običaj ter se še vedno bavi s pripravljanjem pisanic. Drugod se s tem le še malo ukvarjajo.
Med raznimi zbirkami slovenskih pirhov je ljubljanska zbirka v narodopisnem muzeju zelo zanimiva, tako po številu zbranih primerkov, kakor po vestni ureditvi glede izvora in časa nastanka. Ob velikonočnem času se razkazujejo po mnogih ljubljanskih izložbah še dandanes pisanice in pirhi, ki pričajo, da še vedno ni prenehalo starodavno izročilo barvanja in slikanja jajc po kmetskih središčih te delavne Pokrajine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar