Josip Jeraj: Narod

Narod

Iz knjige "Naša vas" (1933)

  

Josip Jeraj

  
  
Kmečki dom in kmečka vas trdno koreninita v narodni prosveti. Po celotni narodovi izobrazbi raste mogočno tudi izobrazba poedinih kmečkih domov. Na drugi strani pa dvigajo posamezni kmečki domovi s svojo prosveto tudi ves narod. Najboljše narodove sinove »mati kmečka je zibala«. Kmečki domovi so neizčrpljivi studenci, kateri celotno narodovo kulturo vedno vnovič osvežujejo in prerajajo.
  
Kaj je narodnost, se sploh ne da popisati z besedami. Narodnost je pred vsem ozka skupnost iste usode s sorojaki. Naroda ni porajal suhi, računajoči razum, temveč srce in ljubezen. Krvno sorodstvo med družinami je bila notranja podlaga za nastanek naroda. Zrastli smo v narod takrat, ko so se slovenske sorodne družine zedinile in sklenile, da hočejo skupno prenašati svojo usodo. Bog sam je v kali vsadil človeštvu nagon, da se družine spajajo v narodne skupine.

V začetku je skupna zavest pri vsakem narodu še nerazvita in še skoro nevidna. V zgodovinskem razvoju pa se vedno živahnejše razcveta. Do polne zavesti se prebudi, ko vsak član naroda spozna svoje narodne dolžnosti in jih tudi vestno izpolnjuje.

Krasno se da opazovati razvoj narodne zavesti pri Izraelcih. V Egiptu, daleč od rodne zemlje, so živeli v suženjstvu, brez notranje zavesti, da so narod, ki ima čisto posebne naloge. Mahoma, v preizkušnji trpljenja se je porodilo veliko hrepenenje v njih. V stiski svojih src so čutili, da so poklicani imeti svobodo, kakor jo imajo Egipčani in se svobodno udejstvovati, kakor jim narekujeta srce in vest. Mozes je najbolj čutil to, kar so hoteli vsi njegovi rojaki. Vstal je med njimi in jih peljal k svobodi. Na gori Sinaj sklenejo sveto zvezo z Bogom. Vpričo njegovega svetega obličja prisegajo, da bodo spoštovali vero prednikov pa vse zakone in običaje, ki jih je imel narod. Niso med seboj sklenili dobičkarske pogodbe, kakor trgovci, ki delajo kupčije. Njihova narodna skupnost ni temeljila v razumskih razlogih, temveč v klicu notranje vesti, ki je govorila, da mora vsak izmed njih po naravnem pravu biti zvest člen svojega naroda, zanj delati ter se žrtvovati v žalostnih in veselih trenotkih. Nihče ne sme sramotno odpasti od narodne zveze. Ako od nje verolomno odpade, je nizkotni izdajalec. Nad njim visi meč večnega prokletstva, ker ruši to, kar naj ostane skupaj. V preizkušnjah in bojih, ki so jih morali bojevati s sovražnimi narodi, so Izraelci še globlje spoznali, kako upravičeno božji zakoni terjajo, da je narod edin ter vestno izpolnjuje svoje naloge. Skupna usoda je vezi krvnega sorodstva še bolj utrdila. Izraelci niso nikdar več pozabili, da tvorijo en narod.

Doživljanje skupne usode in krvno sorodstvo sta temelj vsaki narodni skupnosti. Svojega naroda si ne more nihče poljubno izbirati, ker se v njem rodi. Od prvega trenutka svojega bitja in žitja je vsak pod njegovim varstvom in tudi pod oblastjo njegovih življenjskih običajev, vere in šeg. Kdor je v narodu rojen, se mora ravnati po tisti narodovi volji, ki se izraža v narodni občestveni prosveti. Nihče ne sme drzno reči: »Kaj me briga, kaj so delali pradedi!«

Bog hoče, da narod živi po svojih posebnih in življenjskih izročilih. Bog je tudi hotel, da si bil rojen kot član svojega naroda, da si bil pod varstvom njegovega prava in nravstvenosli že v materinem telesu. Njegova govorica je tudi tvoja govorica, njegova izobrazba je tvoja izobrazba. S svojim narodom si zato povezan tako, kakor otrok s svojo družino. Tvojega naroda trpljenje je tvoje trpljenje, tvojega naroda radost je tvoja radost. Kakor se otrok ne sme ločiti od očeta in matere in ne sme prezirati domače hiše in njenih običajev, ako hoče ostati zdrav na duši in telesu, tako se tudi ti ne smeš nehvaležno ločiti od narodne skupnosti. Otroku najbolj koristi materino mleko, tebi pa izobrazba in življenjski način, kakor klije v tvojem narodu. Ker je ves človek duševno in telesno povezan s svojim narodom, je tudi jasno, da mu narod nalaga velike dolžnosti, ki so svete in nespremenljive. Nihče se jim ne sme odtegovati, ker jih je prejel kot svojo dediščino očetov.

Zato je naša narodna dolžnost, da to, kar so spoštovali naši očetje in pradedje, spoštujemo tudi mi: vero, domačo grudo, dom, njegove običaje, izročila, narodne pesmi, pravljice in narodno umetnost. Vse to nam mora biti sveto, ker je naša dediščina po umrlih prednikih. V narodnem blagu se jasno izraža bistvo slovenskega naroda. Vera in običaji nam glasno razodevajo, kako so naši pradedi mislili o svetu, Bogu, družini in delu. Umetnost nam nazorno kaže, kako so čuvstvovali, česa so se veselili in zakaj se navduševali.

Poleg budne narodne zavesti pa mora prešinjati vse Slovence tudi nesebična ljubezen do naroda. Danes ljubi malokdo svoj narod. Narodnost je mnogim trgovska spekulacija. Kakor drugod v javnem življenju, se tudi ob narodnosti marsikdo vprašuje: Kaj mi koristi, če sem Slovenec? Ta sebični duh gre tako daleč, da mnogi z narodnostjo kar mešetarijo ter jo prodajajo, če treba, za skledo leče.

V tem razm išljanju bomo spoznali, da moramo neutrudno delati za narodno celokupnost. Saj je narod življenjska naloga tudi za vsakega posameznika. Narodov uspeh je naš lastni uspeh, narodova nesreča je tudi naša nesreča.