Vrhunec kulturne revolucije - pred referendumom

Seksualna emancipacija širokih slojev populacije se je začela že dolgo nazaj. Kmalu je zajela tudi naše katoliške dežele. Slovenci smo jo pripisovali židom in loži, ki sta s svojim liberalizmom že dolgo najedala evropsko nravnost. Po svetu so se začela gibanja za ohranjanje nravnosti, ki je bila ogrožena predvsem zaradi vse bolj razvijajoče se kinematografije in ženske mode. Pojavile so se lige za nravnost in dostojnost od Amerike pa do Evrope. Ta gibanja, te lige, so ponekod podpirale tudi civilne oblasti, toplo pa jih je podpirala in priporočala Cerkev. Katoličani so se odločili, da se bodo borili zoper liberalizem, ki se je skozi modo in zabavo prikradel v katoliške dežele in jih okužil s svojim razvratom, znanilcem dekadence. Tudi katoliška socialna gibanja in katoliške žene, ki so se borile za volilno pravico, so goreče nasprotovale nenravnosti, ki se je širila iz židovskega Hollywooda in iz framasonskih časopisov in revij.

A vendar je bila tista doba konec devetnajstega stoletja in v začetku dvajsetega stoletja obsojena, da začne v njej vendarle zmagovati izprijenost, kateri se je morala nravnost vse bolj umikati. Tradicionalne vrednote in splošna nravnost je bila vendarle še branjena, a v vse pore družbe se je začela vrinjati plesen liberalizma. Bojkoti filmov in državne ter zasebne regulacije pravil oblačenja so se morale začeti vse bolj umikati vojni, ki je počasi postajala neizogibno dejstvo. Fašizem, ki je po svojem bistvu zagovarjal nravnost, je večkrat zatajil tudi na tem področju, čeprav je bil v vseh pogledih boljši in načelnejši od liberalnih demokracij. Prav nič koristi pa ni naredil tudi nemški fašizem oz. nacional-socializem, ki je s svojim poganskim čaščenjem krvi vedno bolj pozabljal na svojo krščansko preteklost. Pri nas so razne študentke začele vse bolj glasno terjati splav in večjo žensko svobodo, liberalci in socialisti pa so propagirali ta framasonski razvrat, dokler ni naposled le prišla vojna in je večji del Evrope, po zaslugi Amerikancev in Angležev padel v roke komunistom, ki so že dolgo prej dovolijevali lahko-razvezo, splav, žensko "emancipacijo" itd., drugi del, ki je pa ostal pod oblastjo Amerikancev in Angležev samih, pa je izprijenost počasi dobil na način, kot se je kazal že pred vojno. Nobena civilna pobuda ni pomagala, saj vkolikor država ni odločena delati za krščanske smotre, počasi postane ljudstvo pogansko.
 
S to žensko "emancipacijo", pa se je pojavil nek fenomen. Izkazalo se je, da je najbolj učinkovit način razkrajanja, nekdaj krščanskih dežel, ta, da se spolni akt med žensko in moškim začne prikazovati kot pravico. Počasi se je skozi židovsko-liberalne časnike in po framasonsko vodenih političnih centrih, začela spolnost prikazovati kot pravica. Ženska ima pravico do spolnega akta z moškim, ne da bi ob tem morala predpostavljati kakršnokoli posledico. To je strnjena teza zagovornikov kontracepcije, ki so jo sprva še prikazovali tako, kot npr. danes "naravno uravnavanje rojstev" prikazujejo ti, ki se z njim pečajo, namreč kot beg pred socialno stisko. Kmalu po tistem, ko so padle maske z obrazov teh, ki so njihov boj za "svobodno seksualnost" prikazovali kot skrb za socialno ogrožene družine in se zaklinjali, da nočejo drugega kot lajšanje bremen delavcev, so vsi zagovorniki kontracepcije in splava, začeli brez dlake na jeziku pojasnjevati, da se jim gre za pravico do spolnega akta. Počasi so družbe, ena za drugo, začele sprejemati to dogmo, za danost. Človek ima pravico do seksualnega akta! Da bi pa človek, posebno ženska, imela zagarantirano to pravico, moramo poskrbeti, da s tem aktom, ne nastopi, do nekdaj, logična posledica, ki je potencialna zanositev. Zato so terjali socialno neregulirano uveljavitev sredstev za preprečevanje zanositev. Ker pa, kot propagatorji "varnega seksa" radi sami rečejo, kontracepcija ni 100% zanesljiva, je tu nujno, da država ženskam zagotovi še pravico do umetne prekinitve nosečnosti tj. umetnega splava. Vse to zavoljo pravice do spolnega akta.

Splav še dandanes aktivisti, ki ga goreče podpirajo, radi prikazujejo kot pravico ženske do odločanja nad lastnim telesom. Da bi takšna teza prestala test osnovne logike, se moramo vprašati, ali ima ženska res pravico odločanja o svojem telesu. Odgovor je: ne, nima ga. Če pride ženska s povsem zdravo nogo k zdravniku in naprosi zdravnika, da ji jo amputira, jo bo ta zavrnil in kljub domnevni pravici o odločanju nad lastnim telesom, ji dejanja ne bo izvršil. Če bo tedaj ta ženska iz torbice potegnila žago za kosti in se lotila amputacije sama, jo bo doktor ustavil, ona pa bo odvedena na psihiatrični oddelek, koder ji bodo preprečili, da bi se poškodovala. Ženska torej nima absolutne pravice odločanja nad svojim telesom. Če boste tu rekli, da otrok ni noga in z odstranitvijo otroka iz njenega telesa ni nujno oškodovana ona sama, potem je to dokaz več, da ne gre za njeno telo in ima torej še manj pravice za kakršenkoli poseg nad njim. In kakor more država čuvati njeno nogo, ki je del njenega telesa, toliko bolj bi država morala čuvati telo otroka pred njegovim rojstvom. Logika ni močnejša stran zagovornikov splava, a o tem na tem mestu ne bomo več izgubljali besed.

V resnici gre tudi pri splavu do pravice do spolnega akta. Splav je pri tem le v funkciji odprave logične potencialne posledice spolnega dejanja med moškim in žensko. Seksualna svoboda pomeni za žensko to, da ima pravico do spolnega akta kjerkoli, kadarkoli in kakorkoli, ne da bi ob tem nastala kakršnakoli logična posledica. Zato je pravica do spolnega akta vzela spolnemu aktu namen in biološko logiko. Spolni akt je postal paradoks. Iz njegove posvečenosti za zakonca, družino pa predvsem tudi narod in državo, je bil degradiran na nivo socialne interakcije med dvema posameznikoma. Vendar bodimo pozorni, da je bilo kaj takšnega mogoče, je bil razlog le v tem, da so nastale prave socialne in politične okoliščine. Liberaldemokratske povojne stranke, kamor lahko brez težav združimo tako krščanske konservativce povojnega kova, kot socialdemokrate, so propagirale svobodo. Svoboda, kot  najvišja vrednota družbe je bil namreč še edini ideal, ki je mogel prepričati ljudske množice, da so se politično angažirali in se obenem zadovoljili z, v resnici mučnim, pat položajem parlamentarne demokracije. Da pa so se odločali le za svobodo, ki sta ji obe politični opciji povojne politike, zaklinjali pokorščino in vdanost, je bil razlog v tem, da so nastale ugodne socialne razmere. Pomanjkanje je zapuščalo zahod.

Iz te pravice do spolnega akta, pa je na koncu izšla pravica do spolnosti kot takšne. Pravica do angažiranja v kakršnemkoli spolnem obnašanju. Svoboda se je začela širiti, dekadenca je v šestdesetih na površje naplavila spet najbolj nenravna spolna obnašanja in medijsko-zabavna industrija je s pomočjo framasonskih strank in političnih teles med ljudi razširila prepričanje, da obstaja več različnih vrst spolnosti. Če smo prej poznali spolnost in odstopanja od nje, kot neurejene oblike spolnosti, so sedaj liberalci začeli forsirati prepričanje, da spolnost med moškim in žensko, ni spolnost sama, temveč je le ena od oblik spolnosti. Iz tiste svobode do spolnega akta, o kateri smo govorili prej, in ki je "osvobodila" spolnosti kakršnekoli biološke funkcionalnosti, ter jo degradirala na enostavno socialno interakcijo, se je razvilo prepričanje o več vrstah spolnosti. Saj če spolnost sama po sebi nima nobene druge determinirane funkcije in je v resnici le neka socialna interakcija med osebama, ki "se ljubita", kako lahko potem sploh govorimo o naravni in nenaravni spolnosti? Od tu so prišli homoseksualci kot ena od oblik spolnosti, enakovredna heteroseksualnosti. Ker pa je bila ta pravica do spolnosti tako zelo vcepljena v zahodno družbo, ki je z razliko od vzhodne, ki je bila vendarle pionirka v družbenem razvratu, iskala vedno nove in nove načine perverzije, se tu pojavi t.i. spolno nagnjenje oz. spolna usmerjenost.

Oblika spolnosti, ki je še do včeraj veljala kot neurejena oblika spolnosti, kot perverzija in kasneje kot bolezen, je bila iz povsem političnih razlogov najprej črtana in indeksa mentalnih bolezni APA, in v desetletjih intenzivnega boja militantnih aktivističnih grupacij, je postala nekaj vsakdanjega. Postala je le še ena normalna spolnost. Ampak, ker so framasoni in liberalci poprej v zahodno družbo vsilili prepričanje, da ima človek pravico do spolnega akta, se je razširilo prepričanje, da je spolna usmerjenost, ne le pravica posameznika, temveč da gre za lasten "družbeni razred", ki ga mora državna in mednarodna zakonodaja ščititi. Oblika neurejene spolnosti je prešla v veljavno spolnost in se na koncu prelevila v lasten družbeni podsistem. Iz jasnega neba se je pojavila propaganda, da je spolna usmerjenost človekova družbena determinanta, ker da obstaja več različnih spolnih usmerjenosti. Spolna usmerjenost, je znenada pristala na istem nivoju kot rasa, ki je biološka in fizična določenost, pa čeprav je spolna nagnjenost le oblika zavestnega obnašanja.

Pravica do spolne usmerjenosti v resnici ni nič drugega kot pravica do določenega obnašanja. Trditi, da je potrebno npr. homoseksualcem zagotoviti iste pravice kot npr. črncem je naravnost nerazumljivo. Rasa je biološka danost, spolna usmerjenost pa je oblika obnašanja. Resno se gre namreč vprašati, kako je vendar mogoče, da moramo obravnavati ljudi in jim zagotavljati neke pravice na podlagi tega, kaj jih spolno vzburja. Po nobeni naravni logiki se ne da dojeti, da bi neka skupina ljudi, ki se v seksualnem oziru obnaša drugače kot večina ljudi, morala uživati posebne privilegije, ali pa da bi jo morala ščititi država in ji zagotavljati njeno določeno obnašanje. Pravica do spolne usmerjenosti je na istem nivoju kot npr. pravica do kajenja. Nobenega razloga ni, da bi morala skupina ljudi, ki se obnaša na določen način uživati kakršnokoli protekcijo države že v izhodišču. Razumemo, da določena država more zagotavljati pravico do kajenja ali do določenega seksualnega obnašanja, vendar pa ni nobene naravno razumljive prepreke, da ne bi država takšno pravico odklanjala po istem vzorcu, kot bi npr. odklanjala pravico kadilcem, da kadijo cigarete. Sodomiti oz. homoseksualci, kot imenujejo sami sebe, uživajo vse pravice povprečenega državljana. Pravice, ki naj bi jih uživali naknadno, kot homoseksualci, pa predpostavljajo, da se ti ljudje seksualno obnašajo drugače kot večina in da naj iz tega izhajajo še posebne pravice, ki naj bodo zagotovilo za nadaljevanje določenega seksualnega obnašanja.

Danes smo pred tem, da bomo na referendumu odločali, med drugim, tudi o tem ali lahko torej ti ljudje, ki uživajo že vse pravice, dobijo pravice, ki bi potrjevale njihovo drugačno spolno obnašanje. Povedano drugače, tem t.i. homoseksualcem by default ni kršena nobena pravica. Sedaj nas prepričuejjo, da jim je kršena pravica, ker se ne morejo poročiti. Vendar to ni res. Homoseksualci se lahko poročijo, vendar ne z osebo istega spola. V tem oziru pa ni kršena nobena pravica njih samih, ki ne bi zadevala tudi večine. Namreč, tudi ne-homoseksualna oseba, normalna oz. heteroseksualna oseba, se ne more poročiti z osebo istega spola. Homoseksualci pa sedaj terjajo, da naj bi se oni smeli poročati tudi z osebo istega spola, ker so svoj družbeni razred, ker se obnašajo na določen odstopajoč seksualni način.

Skratka, seksualno obnašanje, ki odstopa od seksualnega obnašanja večinskega dela državljanov, naj bi zagotavljalo določenim osebam posebno državno protekcijo in posebne državne ugodnosti, samo na podlagi tega, da to obnašanje odstopa od normale. Homoseksualci se skušajo prikazovati kot družbena manjšina oz. družbeni sistem sličen rasi, pa čeprav ni za to nobenega smislenega razloga, saj njihova "različnost" izvira le iz zavestnega angažiranja v določenemu obnašanju.

- NeoDomobranec