"Ko katolik seže po evangeliju, postane antikrist."

Pri tem sem se ponosno šopiril kakor puran na dvorišču, ker sem menil, da sem skoraj enak Julijanu Odpadniku ali velikemu norcu Nietzscheju. - Adolf Rette

"Ko katolik seže po evangeliju postane antikrist."

  
S temi besedami utemeljuje Sebastjan Erlah svoje teze, da Nietzsche ni nekaj nasprotnega krščanstvu oz. katolištvu, temveč nekaj koristnega. Torej Nietzsche v svojih delih, ko išče nadčloveka, poziva k prevrednotenju in rušenju stare morale, počne vse to v skladu s krščansko idejo. Vse je v harmoniji s krščansko vero. Seveda bi se kaj takega moglo smatrati na prvi pogled za zelo tehtno, če bi Nietzsche bil nek star antični filozof, ki bi mu v borbi za krščansko stvar nadeli krščansko opravo in trdili, da je predhodnik krščanstva. A Nietzsche ni živel v času preden je posijalo sonce odrešenja, niti ni živel v neki odročni deželi, kjer bi krščanstva ne poznali. Nasprotno. Nietzsche je dobro poznal krščanstvo, bil je sin protestantskega pastorja in krščanstvo, katolištvo je blatil, ga napadal in ga sploh uporabljal kot negativno izhodišče svoje lastne filozofije. Zato ni mogoče resno trditi, da je Nietzschejev nauk kakorkoli skladen s katolištvom.

Prav tako neresna je tudi Erlahova trditev, da je Nietzsche pripravljal pot drugemu vatikanskemu koncilu, če s tem meni, da je pozitivno prispeval k pozitivnim spremembam. Strinjal bi se, da je mogoče trditi, da veje Nietzschejev duh iz drugega vatikanskega koncila, a ne v pozitivnem smislu. Nietzsche je na sam koncil morda res vplival, a le toliko, da je bil ta koncil nekakšna kapitulacija Cerkve pred svetom. Kapitulacija pred raznimi norimi filozofi, ki so napovedovali smrt Boga, pa najsi bo ta smrt v obliki sekularizacije, materializma, ali pa dejanskega uboja v korist svobodnega človeka in njegovega absolutnega individualizma. Nietzsche je res vplival na koncil, če to pomeni, da je bil ta koncil produkt strahu pred človekom - bogomorilcem, ki terja absolutni antropocentrizem.

Tudi Nietzschejeve besede o "bogu, ki zna plesati", katerih uresničenje Erlah vidi v karizmatični katoliški prenovi, so prej Nietzschejev antropocentrizem oz. poboženje človeka v nadčloveka, kot kaj drugega. Saj v nadaljevanju beremo v Zarathustri, "sedaj pleše bog v meni". To ne pomeni, da je Bog prisoten v meni ali po sveti Evharistiji ali Svetem Duhu, temveč pomeni, da se človek samega imenuje za boga, kar je razvidno iz Nietzschejevih spisov.

Zanimive so tudi Erlahove besede, da je Nietzschejevo zmerjanje Kristusa z norcem itd. pravzaprav parafraziranje sv. Pavla, ko pa v resnici vidimo kako podoben je Nietzschejev nadčlovek s človekom, ki ga opisuje Pavel v Rim 1, 29-31, ki je hudoben, zloben, predvsem pa "brez usmiljenja", kakor pravi Pavel v tem pismu. Saj je Nietzsche najbolj napadal ravno krščansko usmiljenje v svojem delu "Antichrist". In Pavel, kakor da bi govoril O Nietzscheju tudi pravi: "Imenovali so se modre, pa so se poneumili in so zamenjali veličastvo neminljivega Boga s podobo, slično minljivemu človeku...".

V nadaljevanju je podano nekaj odlomkov različnih katoliških avtorjev, ki zavračajo Nietzschejeve teze in njegovo filozofijo, torej nekaj avtorjev, ki se ne bi strinjali z Erlahom.

   

"Friederich Nietzsche je sporočilo o smrti Boga oznanjal tako izrazito, da ga ni bilo mogoče preslišati. Sporočal ga je kot veselo oznanilo o nadčloveku. Kakor božje kraljestvo v evangeliju, tako tudi nadčlovek šele prihaja; pogoj za njegov prihod pa je smrt Boga. Že v predgovoru Zaratustra izrecno vedno znova opozarja na "neznanski dogodek", da "Bog je umrl." V "Fröhliche Wissenschaft" na trgu razsvetljene znanosti "nori človek" kriči okrog postavajočim, da ga ni mogoče preslišati. Iz tega ključnega besedila so razvidne vse razsežnosti Nietzschejevega izreka.

Po Diogenu iz Sinope podoživljeni prizor čudaka, ki ob belem dnevu s prižgano svetilko na živahnem trgu išče ne več človeka, marveč samega Boga, kaže očitno na antropološko razsežnost Nietzschejevega vprašanja po Bogu. Bog je zanj proti-podoba, proti-igralec ali še bolje, meja človeka. Bog je proti-moč, katere se mora človek osvoboditi, da bi postal nadčlovek. Njeno "neznansko grozljivo senco", metafiziko, je -- kakor senco mrtvega Bude na stenah (platonične) votline -- mogoče premagati tudi šele stoletja pozneje. Tako daleč dopušča Nietzsche, da ga berejo kot naslednika Feuerbacha ali mladega Marxa. Toda trg, po katerem kriči "nori človek", ni več antična agora. To je kraj, kjer se človek (v smislu Heideggerja) potika okrog in klepeta, je kraj razsvetljenega meščanstva in nedvoumno poljudnega ateizma, kraj, "kjer stojijo skupaj mnogi od tistih, ki ne verujejo v Boga." Razločneje Nietzsche ne bi mogel označiti svojega zaničevanja do plitvega poljudnega ateizma, ki je bil v njegovem času običajen.

Poljudnega ateizma "nori človek" nikakor ni videl za svojega zaveznika in tudi ni poskušal razumeti ga, kakor bi to storil Hegel. Pač pa ga je hotel privesti do pretresljivega prepričanja, da je bila smrt Boga delo ljudi, umor Boga. "Bog je mrtev! Bog ostaja mrtev! In mi smo ga usmrtili! Kako se tolažimo, morilci vseh morilcev?" Pri tem umoru Boga ostaja vendar še izključen vsak odmev na Kristusovo smrt na križu. Tudi ne gre več, kakor pri Heglu, preprosto za sekularizacijo družbe. Gre marveč za kozmično, navidez metafizično dogajanje (če beseda "metafizičen" ne bi bila za Nietzscheja besedičenje), podobno kakor v sanjah Siebenkäsa. Gre za izgubo vsake kozmične usmerjenosti, vsake smiselnosti za svet in življenje."

Peter Henrici, 2003

"Novejši „kantianizem“ je le dognal filozofično razdvojenost do vrhunca. Smijal bi se človek, piše Büchner o tem pojavu, ko bi ne bilo tako žalostno! Privlekli so iz groba že davno pogubljenega polnorega hegelijanca Maksa Stirner-ja. Za njim pa je pristopical kot rešitelj filozofije nori Fr. Nietzsche. Nietzsche, pravi naš svedok, je genijalen duh. A že iz mlada ga je vedno bolela glava, in ta bolezen ga je tako zmedla, da se je še tisto malo dobrega, kar je imel, v norosti porazgubilo. Kdor more zapisati trditve, kakoršnih je mnogo v njegovem toli poveličanem glavnem delu „Also sprach Zarathustra“, temu, sodi Büchner, se je izvestno kaj utrgalo v glavi, ali pa se bo vsak čas! „Država, pravi Nietzsche, „je naprava, kjer se počasni samomor vseh imenuje življenje. — Varuj se dobrih ljudi! — Zvon brenči, lesni črv piklja, srčni črv gloda: oh, svet je tako globok! — Jaz bi veroval v boga, ki bi znal plesati. — Jaz sem prevroč in sežgan od svojih misli. — Napoleon je včlovečeni problem imenitnega ideala. — Bratoljubje je morala sužnjev. —  Zločinec je edini zares svobodni človek. — Nič ni resničnega, vse je dovoljeno!“ Vse to presega le še njegova samohvala: „Jaz sem napisal človeštvu najglobjo knjigo, ki jo ima,“ tako je dejal Nietzsche sam o sebi.

Da taka filozofija še razvnema ljudi, to sklepa Büchner, je žalostno znamenje praznote, ki je po tolikih nadejah koncem našega stoletja navstala v filozofičnem svetu; to je žalostno znamenje duševne kuge, ki se je polastila ljudi!"

A. Ušeničnik, 1899

"Če se raztrga ta skupna vez, ki druži človeštvo v Bogu, tedaj zapade človeštvo prav tisti neusmiljeni okrutnosti, kakršna je vladala v poganstvu. In prav v to pogansko neusmiljenje je zares v naši dobi skušal pahniti človeštvo — filozof Nietzsche!

Zadnji rezultat Nietzschejevega modrovanja je bil — nasilni nadčlovek, in blazni filozof mu je skušal priboriti gospodstvo v modemi družbi, in naj si tudi poguba zadene vse človeštvo. Nietzsche je seveda dobro umel, da se nadčlovek ne more prej izviti iz embrionalnega zametka, dokler človeštvo ne prispe do popolnega ateizma. Zato je bila prav ideja „Bog“, ki ji je nemški filozof napovedal večni boj! Blazno vzklika: „Človek je človek, pred Bogom smo vsi enaki. Pred Bogom!“ ponovi filozof; „sedaj pa je ta Bog umrl in mi nočemo enakosti s proletariatom. Vi višji ljudje, pojdite s trga!“

S tem blasfemičnim klicem vabi Nietzsche višje človeštvo, ki je zmožno poteptati v prah vsako misel o Bogu, naj se loči s svetovnega trga, t. j. naj pretrga vse vezi z drugimi ljudmi, ki še verujejo v božanstvo in se zato ljubijo med seboj. Nadljudje bodo morali biti neusmiljeni, zato ne morejo priznati, da sklepa kaka skupna vez človeštvo. Ta vez je raztrgana, ker je ,Bog umrl‘, oni Bog, ki je bil največja nevarnost za Nietzschejevega nadčloveka. S tem je nameraval Nietzsche zasekati med človeštvom prepad, preko katerega bi ne bilo rešne poti. Človeštvo bi zaman točilo solze, ko bi mu kruto gospodarila neusmiljena nadčlovekova roka; kajti od takrat, ko bi legel stari Bog v grob bi gospodaril nadčlovek, ki bi naj po Nietzschejevem mnenju bil trdosrčen, nasilen ... nevaren na ulici ... lokav, sploh, zlodej v vsakem oziru, na katerem je vse hudobno, strahovito, tiransko, bestialno, skratka, človek, kakršnega nam opisuje sv. Pavel, kakršen je bil tedaj, ko ga je Bog pustil na svojih potih. [Rim 1, 29-31]

Tak naj bi nastopil Nietzschejev nadčlovek, ko bi porušil vsako vez med seboj in Bogom in dosledno  tudi med seboj in človeško družbo. Poklekal naj bi pred se, pred svojo tiransko voljo — pred svoj umazani egoizem. Noben greh naj bi mu ne bil tako velik, da bi se ne spoteknil obenj, in program njegovega delovanja v človeški družbi naj bi se glasil: „Vsi slabotni naj poginejo. To je prvi stavek našega človekoljubja. Celo pomagati se jim mora, da izginejo izmed nadčloveške družbe. Tako naj bi stopal bestialni nadčlovek dalje do svojega popolnega razvoja, tudi če bi moral gaziti do kolen v krvi in v solzah ... če tudi bi moral stopati, bodisi da bi stopal preko trupel, preko gorkih človeških trupel. Kdor bi mu očital neusmiljenost, je sam preslab, da bi bil neusmiljen.“ To je: preslab je, ker še veruje v Boga, ki je ljubezen in zakonodavec ljubezni, ter torej ne more še vsega pogaziti v blato in planiti v temo brez Boga!

Proti Nietzschejevemu nadčloveku se dviga krščansko usmiljenje, ki vzprejema v svoje varstvo vse, brez razločka, tudi tiste, ki so slabi, tudi tiste, ki jim nadčlovek grozi s smrtjo. „Ne ubijaj!“ kliče krščanstvo. Življenje človeško je nekaj svetega, nekaj, kar čuva in brani božja sankcija pred okrutno roko krivice in nasilstva. A ne le to! Krščanstvo terja več! Krščanstvo zahteva usmiljenja. Dvigni slabotnega človeka iz bede in edinščine, odpri mu roke, odpri srce in deležen boš usmiljenja tudi ti tedaj, ko bo dan sodbe v tvojem življenju!

Nietzsche je dobro čutil, da je prav krščanstvo s svojim usmiljenjem tista močna trdnjava, ki jo njegova filozofija o nadčloveku zaman naskakuje V divjem sovraštvu do krščanstva kliče Nietzsche: „Kaj je gršega nego pregreha? Pregreha pa je dejansko usmiljenje s slabotnim — krščanstvo ...“ Prav zato, ker krščansko usmiljenje ne dopušča nadčloveku gaziti v krvi in solzah, zato je filozof kolne, češ da je s svojo humaniteto ubilo nadčloveka. Nadčlovek bi se bil že davno razvil, da ni v človeštvu krščanskega usmiljenja. „To večno tožbo proti krščanstvu“, pravi Nietzsche, „bom pisal na vse stene, kjerkoli so le ... Krščanstvo imenujem veliko prokletstvo ... imenujem je nesmrtni madež človeštva!“ Dasi ni bil Seneka, poganski filozof, v socialnem življenju posebno usmiljen, ampak „oderuh“, je v svojih pismih vendar zapisel stavek:

Nec hune contempseris hominum, qui alieno beneficio esse salvus potest, nakar Nietzsche v svojih delih odgovarja: Slabotnim smrt!

Nietzschejeva filozofija o nadčloveku hoče vzgojiti fizično močne ljudi, ki bi imeli poleg telesne kreposti tudi močno voljo, brez ozira, brez zakona, brez vezi!

Krščansko usmiljenje pa je, kakor sodi Nietzsche, v vsem obsegu proti zakonu razvoja ... Krščansko usmiljenje ima v sebi, kar je dozorelo, da pogine. Ljudje so se pa drznili imenovati usmiljenje čednost. Nič ni bolj nezdravega sredi naše nezdrave modernosti, nego je krščansko usmiljenje, trdi Nietzsche, zato ker vzgaja slabotne ljudi. Gotovo je, kar smo že prej omenili, da krščansko usmiljenje čuva in brani tudi slabotne, tudi bolne in nadležne, tudi pohabljene. Tudi Nietzschejevemu nadčloveku ne dopušča, da bi stegal roko, recimo konkretno, po življenju otroka, ki se je rodil na svet bolehav in slaboten. Nasprotno; krščansko usmiljenje podpira materino ljubezen, ki jo ima tudi do takega slabotnega otroka, da ga hrani, neguje in vzgaja, dočim se Nietzschejev nadčlovek ne straši drznega atentata na človeško življenje in skuša zatreti celo materino ljubezen!

Toda po filozofičnih mislih nadčloveka tudi vzgoja krepkih otrok nikakor ni zagotovljena, če pomislimo, da Nietzschejev nadčlovek ne pozna nobenega prava, niti božjega, niti človeškega, in da dela le-to, k čemur ga naganja kruta sebičnost. Nietzsche izroča otroka, bodisi slabotnega ali krepkega, v popolno oblast očetovo, ki lahko naredi z otrokom, kar mu drago; zakaj nadčlovek nima sodnika nad seboj. Tako bi pehnil Nietzschejev nadčlovek človeško družbo nazaj v tiste temne dobe, ko so metali otroke pod milo nebo, da so umirali tam od gladu ali da so jih trgali psi, kakor poroča Tertulijan.

Če je bila žena pri starih le igrača nizkih želja svojega moža, bi ji pretila v dobi Nietzschejevega nadčloveka prav taka usoda. Nadčlovek nima ljubezni, nima usmiljenja do drugih, tudi do svoje žene ne, tiste ljubezni, ki jo terja krščanstva, ko kliče možem po sv. Pavlu: „Možje, ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus cerkev ljubil in sam sebe za njo dal!“

Krščanstvo spoštuje ženo kot tovarišico možu; žena ni sužnja, ni le predmet moževe pohoti! Nietzschejev nadčlovek pa pozna le moža in vpošteva le njegove bestialne instinkte, zato zaničuje ženo in jo peha nazaj v mračno, nemoralno življenje, kakršno je bila usoda žen pri Grkih in Rimljanih.

Kaj bi čakalo stare in bolne ljudi, če bi dospel Nietzschejev nadčlovek do popolne zmage, je razvidno iz besedi tega filozofa, ko pravi, da mora biti nadčlovek neizprosen zdravnik, z morilnim orožjem v roki — z morilnim orožjem, ki mu pristoja, ki je njegovo človekoljubje. Edino, kar bi storil za nje, bi bilo, da bi jih potrebil z zemlje, da bi ne imelo življenje zaradi njih mrkega lica."

J. L., 1904

"Princip absolutne svobode je anarhistiški princip, pa ga uporabite kjerkoli!

Absolutna svoboda je pred vsem svoboda glede na umske in glede na etične zakone. Prva vodi v absurdnost, druga v nemoralnost. Nietzsche je uporabil v filozofiji tudi le to idejo, in filozofija se je izpremenila v blazni, libertinski, egoistiški anarhizem. Njegovi spisi so polni absurdnosti in polni nemoralnosti.

„Zmeta pojmov“, pravi jako svobodomiselni Henne am Rhyn, „je dosegla po Nietzscheju bajno stopinjo.“ In čuda ni, saj se je Nietzsche kar igral z absurdnostimi. Kako prečudna je že oblika njegovih spisov! Zdaj čuvstvena lirika, zdaj zmedena filozofija, časih pa naravnost blaznost! „V prvih treh delih glasovitega ,Zarathustra‘,“ pravi isti Henne am Rhyn, „se menjajo kaj lepa mesta s slabimi, zmotnimi, zlobnimi. Le semtertam so že sence duševne noči. V četrtem delu je kar izbruhnila besna blaznost.“ Kako absurdna je časih šele vsebina! „Bog je mrtev!“ tako blaznuje Nietzsche. „Zakaj ko bi bili bogovi, kako bi se jaz premogel, da bi ne bil bog? Torej ni bogov! ... Jaz bi veroval le v boga, ki bi znal plesati!“ O državi piše: „Kar govori država, laže; kar ima, je ukradeno.“ O ženski pravi: „Ženska ni zmožna prijateljstva. Mačke so ženske in ptice, kvečemu krave ... Brez biča se ne bližaj ženski! Tako hočem moža in žensko: za vojsko prvega, za rodnjo drugo, a oba za ples z glavo in nogami!“

A očitnejša je nemoralnost Nietzschejeve filozofije. Njegove trditve so časi res kar blazne. Nič ni resnično, pravi, vse je dovoljeno. Vera je neumnost. Morale ni. Dobro in slabo so le prazni pojmi. Človeka gonijo samo instinkti. Vzor človeka je pračlovek v lesovih, „plavolasa bestija“, hlastežna po ropu in zmagi. Prava krepost je le krutost. Muke gledati dobro de, mučiti še bolje. Spolni nagon naj ima konkubinat; zakon je le potvara konkubinata. Nebrzdano uživanje, uživanje do uničenja samega sebe, to je najvišji etični cilj.

„V svetovnem naziranju Nietzscheja,“ pravi Achelis, „vidimo popolno anarhijo mišljenja, popoln bankrot filozofske zavesti, razudzdano brezsramnost čuvstva, svobodnega vseh nravnih vezi.“

Kamor pa je zavedlo načelo absolutne svobode filozofa Nietzscheja, tja mora zavesti isto načelo tudi umetnika secesije. Princip absolutne, neomejene svobode v stvarjanju mora dovesti secesijo, če je dosledna sama sebi, v paralogizem: v blazno umetnost in podlo lepoobraznost. Dela uma bodo absurdna, dela lepoobraznosti nemoralna!"

A. Ušeničnik, 1899.

"Komu pa se človek upira, če noče, da bi ga Bog videl? Upira se drugemu, tistemu, ki je heteros. Noče biti heteronomen — in s tem ima ravno tako prav, kakor nima prav, kadar hoče biti avtonomen. V odnosu do Boga je heteronomija ravno tako napačna kakor avtonomija. Moj jaz ne more biti pod oblastjo drugega, tudi takrat ne, če je ta drugi Bog. Da, potem še prav posebno in še celo ne. Pa to ne zato, ker bi bila moja oseba popolna in bi ne prenesla druge nad seboj, temveč prav zato, ker to ni. Ravno zato, ker moj jaz sam v sebine stoji stvarno in gotovo, mu postane teža prisotnosti nekoga drugega nevarna. To se more izražati kot negotovost, tesnoba, uročenost — ali pa tudi kot nasprotje vsega tega, kot upor. Tedaj se pojavi čustvo: "On ali jaz!". V boju proti temu čustvu ne bi nič pomagalo, če bi uporniku dopovedovali: "Proti Bogu se ne moreš uveljaviti; Bog je vsemogočen in moraš se vdati." Nasprotno, s tem bi se razmerje samo še poslabšalo.  Prišlo bi do stanj, kakor jih opisuje Dostojevski v Besih, ko govori o tesnobi inženirja Kirilova pred Bogom. Tega ni strah zaradi nekega določenega vzroka, na primer, ker bi si nakopal krivdo; tisto, kar občuti, je groza krhke in končne, a po polnosti življenja, svobode in dostojanstva hrepeneče eksistence pred vsemogočnim drugim; občutek, da je iztisnjena iz dostojanstva, iz sramu, iz lastne žive biti. In to ne s tem, da bi ji Bog prizadel kaj posebnega, ali tudi le, ker bi bil do nje neprijazno razpoložen, temveč kratko in malo s tem, ker je, ker je On kot Vsemogočni in Vsenavzoči pred njo in nad njo. Ta strah postane pri Kirilovu toliko bolj mučen, ker je globoko religiozen človek, ki Boga na dnu v bistvu ljubi. A ljubi ga tako, kakor bi ljubil drugega človeka; to dela tako neposredno in ognjevito, in on asm je grajen tako nežnp in je hkrati tako neizprosen v čutu za čast, da vse prižene do alternative: "On ali jaz!" ... Isti problem se spet pojavi pri Nietzscheju — Besi sploh v marsikaterem pogledu razkrijejo njegov položaj. Tudi Nietzsche ima občutek, da jemlje Bog človeku bivanjski prostor, polnost človeškosti, čast eksistence. Iz tega izhaja "postulatorični ateizem": "Če naj jaz obstajam, ne more obstajati On. Jaz pa moram obstajati, torej njega ne sme biti!" A kako elementarno in ranljivo je to, za kar tukaj gre, kaže Nietzschejevo oznanilo: "Bog je mrtev." Ne: "Ni Boga," ampak: "Bog je mrtev." Za tem preži globlja trditev: "Jaz sem ga ubil. Iz boja z velikim Drugim sem izšel kot zmagovalec." Saj se tudi pri Kirilovu ne izteče v preprosto zanikanje Boga, temveč v dejanje, ki ga izbriše. Bog je tisti, ki človeku povzroča tesnobo, Bog sam je človekov strah, človekova tesnoba. Tesnoba bo prešla, če človek na odločilnem mestu "dokaže pogum". Odločilno mesto pa je življenje. Če si človek drzne sebe usmrtiti, tesnobni strah ugasne. Ne le zato, ker ni nikogar več, ki bi ga bilo lahko strah, nekje globlje je tedaj "izbojevana popolna svoboda in s tem je tesnoba premagana." Tedaj Bog "umre". Najprej so to razmišljanja blazneža; vendar patološki mejni primer odkriva dejansko umovanje normalnega čutenja; tisto umovanje, ki nosi tako Nietzschejevo filozofijo, kakor tudi novoveški tragični finitizem sploh."

R. Guardini, 1991 (1952)

"Od pričetku dvajsetega stoletja se je ustrelil v Neapelj-nu knez Pignatelli — na predvečer svoje svatbe. Našli so ga mrtvega pri pisalni mizi v njegovi sobi, na mizi je pa ležala odprta knjiga filozofa Nietzsche-ja, onega Nietzsche-ja,  ki je imenoval usmiljenje "množilca bede". Ali je mrtvi Pignatelli tik pred smrtjo prebiral še njegovo knjigo? Nikdo tega ne ve. Nikdo ne ve, kaj so bile poslednje misli tega nesrečneža, ki je stopil v večnost pred sodnji stol božji kot samomorilec.

Morale so pa biti jako čudne, prav posebne misli. Kratko pred svojo smrtjo je moral knez Pignatelli misliti še na verske stvari. Na steni nad pisalno mizo je bila Marijina podoba, pravi umotvor, podoba "Matere usmiljenja". In ta podoba je bila obrnjena proti steni, ko so mrtveca našli. Brez dvoma jo je obrnil sam, predno je pomeril z revolverjem v svoje čelo. Zakaj? — Kaj je nagnilo nesrečnega moža, da je Marijino podobo obrnil, predno je umrl?

Tudi na to ne ve nikdo odgovora. Smrt zakriva to njegovo dejanje. Biti je pa moral pretresljiv prizor, ko je star služabnik, ki je z mrtvecem v njegovih mladih letih pogosto klečal in molil pred to Marijino podobo, podobo zopet obrnil. In sedaj so zrle usmiljene Marijine oči, oči Matere usmiljenja na mrtveca in na knjigo, katero je zadnjikrat prebiral, na knjigo Nietzsche-jevo, ki imenuje usmiljenje "množilca bede".

Na krvavem perzijskem pogrinjalu v krasno opravljeni sobani leži ubog samomorilec, ki je šel v smrt pod nesrečnim vplivom filozofije, ki ne pozna usmiljenja — šel je v smrt, ko je prej še obrnil Marijino podobo, kakor da bi ne mogel izvršiti groznega samomora, dokler gledajo ljubeznjive oči Matere usmiljenju na njega."

J.C. Smoley, 1933

"Če moderna družba na prva vprašanja: „odkod in kam? ali je Bog? ali je duša? ali je posmrtnost?“ ne ve nobenega odgovora, ampak se zataplja v agnosticizem, v skepticizem, v intelektualni nihilizem — kaj čuda, da tudi v etiki in pravu, v politiki in sociologiji nima nobenih principov, nobenih trdnih tal? Z metafiziko stoje in padajo vsi principi. Če ni Boga, je morala le fraza; če ni svobodne volje, so pravice in dolžnosti le fikcije; če ni posmrtnosti, je pravo le sila. Zato vidimo, kako v točasni družbi dviga glavo „čIovek-bestija“, Nietzschejev „Ubermensch“, človek, ki je sam sebi bog, ki mu je vse drugo le za zabavo, za uživanje, ki tepta dolžnosti in kreposti, pravico in resnico, kakor se mu ljubi in kadar se mu ljubi. In ta „nadčlovek“, ki stoji, kakor pravi blazni filozof Nietzsche, „onkraj dobrega in slabega“, ni več samcat norec, ne, njegovo filozofijo vsprejemajo že cele politične stranke, malone cele države. Moderna politika ne spoštuje več nobene avktoritete, ne pozna nobene morale, dober ji je vsak pomoček, če nima pravice, pa kruta sila ..."

A. Ušeničnik, 1900.

"Je-li to napredek, če na mesto požrtvovalne ljubezni do Boga in do bližnjega vlada ledeno mrzli egoizem, živalska sla ali obupni pesimizem? Je-li to napredek, če Nietzsche taji razloček med dobrim in slabim in ljubezen do bližnjega imenuje nezmisel? Je-li to napredek, če hlepenje po podlem materialnem uživanju povsod izpodriva najvišja, idealna dobra, po katerih je že od nekdaj hrepenel in težil človeški rod, in namesto večnosti povsodi stopi na dan zemeljski trenutek in njega trdo izkoriščevanje, na mesto vere v nesmrtnost človeške duše in njeno neskončno srečo ali nesrečo onstran groba, pa strašna tihota groba ... smrt ... uničenje ... ?"

J. Jerše, 1903

  

"Obvladovanje čutnosti je načelo krščanskemu vzgojeslovju. Zato pa krščanska etika modernim ni všeč. Herbert Spencer ne more v svojih delih samozatajevanja in mrtvičenja kristjanov niti omeniti, da ne bi slovesno proti temu protestiral in Nietzsche označuje krščanstvo za »religijo dekadence«, češ, da zatira natorne nagone. Usodna zmota! Krščanska etika je pač v nekem oziru protičutna, ni pa protinaravna. Človek je čutno-razumno bitje. Kdor ni gospodar nad čutnostjo, ta je njen suženj."

F. Terseglav, 1908.

   

"Organ, ki ga vodi, kliče k pravemu življenju, k izvoru na dno eksistence same, je Kierkegaardu strah, Nietzscheju pa instinkt. »Vsako bivanje me plaši, začenši z neznatno mušico notri do skrivnosti Učlovečenja, vse mi je nerazumljivo, vse je okuženo, najbolj pa jaz sam.« »Genij tiči v instinktu, dobrota enako. Popolno ravnaš samo, ako ravnaš instinktivno«, pravi Nietzsche. Pravo nasprotje življenja vidi Nietzsche samo v izprijenem instinktu, kar mu je krščanstvo. Pri Kierkegaardu izgubi duh primat, pri Nietzscheju pa sploh vso realnost: zanj obstojajo samo še telesni pojavi, duh mu je le simbolična govorica telesa."

A. Trstenjak, 1940.

"Za naš namen, ki primerjamo „nadčloveka“ s „popolnim človekom“, je potrebno vedeti, kakšna pravila in navodila za življenje je postavil Nietzsche svojim „nadljudem“ ali kakšna je morala nadčlovekova.

Po njegovem nauku je morala: „Die Lehre von Herrschaftsverbältnissen, unter denen das Phänomen Leben entsteht.“

Življenje, katero ima tu v mislih, je le telesno življenje, ker druzega Nietzsche ne pozna. Govori sicer večkrat o duši in o dušah v človeku, pa odločno taji dušo kot duhovno bitje; njemu je duša: „ein Gesellschaftsbau der Triebe und Affekte“ in telo: „ein Gesellschaftsbau vieler Seelen.“

Nietzschejeva morala je po tej opredelbi pač zelo obsežna; saj n. pr. spada v to moralo, če koklja pišče izvali. Razvidno je, da se iz te definicije ne da kaj konkretnega izpeljati, zato je tudi Nietzsche po drugi poti prišel do moralnih pojmov in pravil.

Kot radikalen reformator je najprej presodil dosedanje morale in je našel, da ne veljajo nič; najslabša pa je po njegovem mnenju katoliška morala, ker je najbolj kriva, da se „nadčlovek“ ne more prav razviti.

To se bere po njegovih spisih iz III. dobe (1882 — 89): Frohliche Wissenschaft; Also sprach Zarathustra; Jenseits von Gut und Böse; Zur Genealogie der Moral. V knjigi: „Fall Wagner“ in „Götzendämmerung“ se skuša otresti prijatelja Wagnerja.

Sklep tega modrovanja je bil na kratko ta, da je Nietzsche spoznal in kot aksiom proglasil to dvoje: „nič ni res“ in „vse je dovoljeno.“

Tako je zašel med skeptike, kar pa ni nič novega, ker skeptikov je bilo že pred njim več, a za Nietzscheja kot reformatorja morale to ni bilo brez pomena. Skepsa je negativna podlaga vsake vede in na tako podlago se ne more postaviti noben pozitivni zistem, to je Nietzsche sprevidel in po moči skušal popraviti. Najprej pravi, da ta aksiom: „nič ni res“ velja le za do sedanje etike in morale, ki nimajo več veljavnih resnic.

Po njegovem nauku v zmislu evolucije ni nič stalnega, torej tudi resnica ni stalna. Za ljudi kake dobe je kaj resnica, a za drugo poznejšo dobo pa je vse kaj druzega resnica. Tako so principi in zakoni etike in morale nekdaj utegnili imeti kaj resnice v sebi, a danes se je to vse preživelo, je ob moč in veljavo Treba je torej poiskati novih resnic s pomočjo evolucije in tega dela se je lotil Nietzsche.
  
Kaj je našel?

Prvo je spoznal to, da morajo biti dve vrsti morale, ker so po njegovem nauku dvoje vrste ljudje: „gospodje“ in „sužnji.“ Za sužnje bi še zadostovala stara morala, če se privzame zraven še ta nova dolžnost, da se morajo „sužnji“ proti „gospodom“ vselej primerno vesti; zato Nietzsche kar na kratko krščansko moralo imenuje „suženjsko moralo“. Tej nasproti pa je postavil novo svojo „gosposko moralo“. (Herrenmoral.)

O tej kot novi in dosihmal še ne poznati moramo kaj izvedeti. To nam razlaga v svojih spisih: „Zur Genealogie der Moral“; „Jenseits von Gut und Böse“; in „Wille zur Macht.“

Na vprašanje: zakaj je človek na svetu? Nietzsche odgovarja: zato, da rase. Rase pa človek le, dokler živi, zato mora najpreje skrbeti za življenje. In kaj je življenje? Življenje pa ni nič druzega ko „volja do moči“ (Wi11e zur Macht). S tem smo prišli do temeljnega principa vse Nietzschejeve filozofije in morale.

„Volja do moči.“ Ta pojem ima iz Schopenhauerja, ker njegovo delo: „Die Welt als Wille und Vorstellung“ porablja take pojme; seveda Nietzsche ni ostal pri tem, am pak prikrojil si ga je po svoje. Vedeti moramo, da Nietzschejeva „volja“ ni naša prosta volja, ker on ne pozna ne proste, ne neproste volje; njegova „volja“ so strasti in nagoni v človeku ali njih skupina, z eno besedo to, kar imenujemo poželenje.

 „Volja do moči“ bi se torej po naše reklo: poželjivost mora vladati. „Nadčlovek“ svojih strasti ne brzda, nasproti želi in pomaga jim do zmage. To zmagovanje „volje“ je pravo življenje „nadljudi“; in take zmage so po tej morali dobra dela. Nasprotni pojem je šibko ali slabotno, kar je torej moralno slabo.

Očitno je, da je s takimi principi Nietzsche moral priti v navskrižje s pravili in zakoni stare morale. Tej sitnosti se izogne z drugim delom aksioma: „vse je dovoljeno.“ Za „nadčloveka“ ni nobene veljavne postave, da bi se temu delovanju „volje do moči“ mogla ustavljati. Sicer tudi Nietzschejevi učenci ne bodo brez pravil in brez zakonov, a napravili si jih bodo sami, kakor jim bode prav kazalo. Zato jim mojster podeli neko čudotvorno moč, s katero je bil napolnjen tudi sam, namreč moč „stvariti“. Razne reči morajo ustvariti njegovi učenci, posebno pa morajo biti „werteschaffend.“ Nietzsche ima pred očmi veljavo in pomen besedi in načel, ki so bila dosihmal splošno priznana, katera pa za nadljudi ne veljajo več in na mesto katerih je treba postaviti druge. Ker je pa težko najti primernih besedi, je sicer rabil stare izraze, pa jim je podtikal druge pomene: in to ponarejanje je imenoval „die Umwertungder Werte“.

Tako si bo „nadčlovek“ napravil svojo vero in svojo moralko, ki bo vselej soglašala z „voljo do moči“. V ta namen so narejene že zgoraj omenjene opredelbe mora1ke, duše, telesa, volje, dobro = močno, slabo = šibko. Tako mu je psihologija — morfologija ali nauk razvoja „volje do moči“."

I. Janežič, 1904

-NeoDomobranec