"Papež nima prav ..."

 
Spominjam se, ko je bil ta papež, Frančišek (I.) izvoljen in je  s svojimi drugačnimi potezami fasciniral praktično cel svet. Vsi katoličani, tako tisti liberalni, kot tisti praktični, so se razveselili teh sprememb. Posebej pa so se tega razveselili ateisti in druge vrste pozitivisti, ki se zaklinjajo, da nimajo z vero nič opraviti, a jo spremljajo budneje in gorečnejše od marsikaterega poznavalca religij. Dobili smo "kul" papeža, tako bi lahko združili vsa tista odobravanja tedaj. Le v tradicionalističnih katoliških krogih, v katere pa ne štejemo sedevakantistov, ker so shizmatiki, so se pojavile kritike. Te kritike so bile instantne in so prihajale zelo utemeljeno. Glavni kritiki Frančiška, posebno ameriški tradicionalisti, so svoje kritike utemeljevali z dolgimi notami in nihče jim ni mogel oporekati. A širše publike te kritike niso zanimale in je niso poznali, kajti ta kritika je bazirala striktno na nauku in na tradiciji katoliške Cerkve. In priznam, v raznih pogovorih in pomenkih sem tudi sam včasih prav goreče kritiziral papeža, a že tedaj se je videlo, da bo nekje treba temu narediti konec, če hočemo ostati lojalni sveti Cerkvi.

Kajti kritika se je zdela tehtna le toliko časa, dokler je polemika potekala znotraj katoliškega občestva, ko so o papežu pisali katoliški avtorji za katoliške bralce in ko sta se dobila dva prijatelja katoličana in diskutirala o papežu. Toliko časa je bila kritika upravičena in na mestu. Za njo ni bilo nobene agende, bila je le plod neke polemike ob spremembah v sami Cerkvi in treba je bilo premisliti, ali so spremembe na mestu ali ne. A kmalu se je ta polemika, ta kritika megalomanizirala. Papež je znenada postal glavna tarča najbolj banalnih diskusij, še več, postal je nekakšna tarča posmeha. Zato so imeli povsem prav tisti, ki so trdili, da se mora papeža izvzeti iz strupene kritike katoliške hierarhije. Kajti če bi veljal nek konsenz, da papeža pač ne kritiziramo, potem bi kritika, ki bi prihajala in ki je v stoletjih prihajala na različne papeže, bila na dolgo utemeljena s pravilnim občutkom za tako delikatno in dragoceno stvar, kot je papež oz. papeštvo. Z drugimi besedami, papeža ne bi kritiziral že kar vsak napol izobražen pijanec pri gostilniškem ali pa internetnem pultu. A ravno to se je zgodilo. Znenada so tisti kritiki prenehali na dolgo utemeljevati svoje kritike, ker so menili, da jim je dana licenca za najbolj banalno smešenje petrovega naslednika. Sledila pa jim je publika. Manj kot je kdo poznal resnične probleme Frančiškovega papeževanja v oziru na nauk Cerkve, bolj glasen in strupen je bil, a še vedno je to ostajalo znotraj okvirov katoliškega tradicionalizma in vse te kritike so bile gledane z ogorčenostjo liberalnih in novus-ordo praktičnih katoličanov.

Potem pa je papež začel govoriti o kapitalizmu in na to ni bil nihče pripravljen. Predvsem ameriška desnica je pač v papežu, predvsem v Janezu Pavlu II. in Benediktu XVI., vedno videla nekakšnega zaveznika za njihov, pravzaprav zelo impotenten boj, o katerem pa tu zaenkrat ne bi izgubljal besed. In tedaj so se nanj prvič vsule kritike. To je bilo tam nekje januarja 2014. In ker mnogi slovenski desničarji praktično enačijo desnico s kapitalizmom, ker nimajo nobenega zgodovinskega vedenja, so tudi oni prvič skočili pokonci. Papež kaj pa govoriš, kapitalizem je pač najboljši gospodarski sistem, ali ne veš, da je Hayek rekel, da so socialisti samo tisti, ki ne poznajo ekonomije. In tu se je pojavila kritika, ki se je zasidrala med rajo. Papež je socialist, papež je marksist. Žolčne ameriške babnice, ki rade pozirajo z velikimi puškami in pištolami, ker da branijo nek, od moljev razžrt, revolucionarni pamflet, so začele po raznih radijih kričati, da je papež marksist. Razni radijski voditelji, ki bi vsi radi bili Rush Limbaugh in njegova ekscelenca Rush Limbaugh sam, so začeli zmagoslavno trobezljati o marksističnem, o socialističnem papežu. Seveda ni nikomur kanilo v glavo, da so praktično vsi ti konservativci tam doli v kolonijah pravzaprav protestanti, torej če smo natančnejši, da pripadajo eni od milijonov protestantskih sekt. Torej je po logiki stvari jasno, da jim je papež mrzek in da ga tolerirajo le toliko dokler ga vidijo kot koristnega zaveznika. Nihče ni od njih nikdar pričakoval lojalne opozicije. A kar je pomembneje, hudo napako so naredili tradicionalisti, ki so namesto tega, da bi stopili na papeževo stran in protestanstkim kričačem razložili socialni nauk Cerkve, raje uporabili te kritike z besedami: "saj je tudi Rush Limbaugh rekel..."

Od tu dalje se je papež iz koristnega tesla, ki bo spremenil podobo Cerkve in zavil vrat nekemu domnevnemu kriminalu znotraj Vatikana, o katerem znajo veliko povedati predvsem tisti, ki Vatikanske zadeve bolj malo poznajo, spremenil v sovražnika številka ena. Da bi kdo napadal ameriški kapitalizem, ki je najboljša stvar odkar so izumili kolo, tega protestantski sektaši pač ne bodo dopustili. In slovenski katoličani, ki se radi ukvarjajo s politiko in ki jim je bil papež prej taka huda "faca", so začeli vestno ponavljati ameriške mantre: papež socialist, papež marksist. Nihče od njih ni poznal in do tega trenutka ne pozna socialnega nauka Cerkve, nihče od njih ne pozna katoliškega političnega gibanja pri nas pred vojno ... Vsi bi radi bili samo kapitalisti, ker kapitalizem bo rešil svet.

In tu se je prvič pojavilo kocbekaštvo v novi moderni obliki. A da bi prišlo do pravega izraza sta se prej zgodili še dve stvari, papežev obisk v ZDA, ko so iste žolčne babnice, ki rade pozirajo z velikimi puškami in isti konservativni radijski voditelji, ki jih plačuje židovski kapital, začeli z dokončnim napadom na papeža, tako da ni ostalo nič več dvoma o tem da je papež njihov glavni sovražnik. Druga stvar pa je bila imigrantska kriza, ko so začeli evropski aparati, ki jim je bila slovenska desnica vedno tako zelo zvesta, v Evropo spuščati velike množice priseljencev. Tedaj se je oglasil nadškof Zore in v liniji s papežem povedal nekaj besed, ki niso bile všeč slovenskim desničarjem, ki so bili še do nedavnega najbolj strpni kapitalisti. Takrat so mnogi napadli nadškofa in Kavarna Hayek je celo napisala neko pismo nadškofu, ki so mu mnogi pritrjevali. Kocbekaštvo kapitalističnega tipa je bilo rojeno.

Najbolj zanimivo je bilo to, da so vsi začeli klicati papeža na odgovornost, češ, kaj boš naredil, da Evropa ne bo utonila v muslimanski kolonizaciji? Ljudje, ki se ne zmenijo za papeške okrožnice in ki so v podpiranju kapitalizma, lahko bi rekli, v nasprotju s katoliškim socialnim naukom so sedaj klicali papeža na zagovor. Ljudje, ki ne upoštevajo npr. najbolj perečih naukov Cerkve, kot je npr. tisti o kontracepciji in splavu (da ga ne upoštevajo je jasno po povprečnem številu otrok katoliških zakoncev), so sedaj znenada terjali akcijo od papeža. In če sem tudi sam do nedavnega kritiziral papeževe besede o priseljevanju, sem moral stopiti papežu v bran že iz zdravorazumskih razlogov.

Ljudje, ki ostajajo lojalni konservativnim demokratskim strankam, katere so omogočale več kot štiridesetletno priseljevanje raznih muslimanov v evropske prestolnice, v korist kapitalizma, ki potrebuje ceneno delovno silo, ti ljudje sedaj terjajo od papeža, da reši vse njihove probleme. Že ničkolikokrat smo ponovili na tem blogu: problem muslimanske kolonizacije se ni začel lani jeseni, problem muslimanske kolonizacije traja že desetletja in zanjo so krive tako konservativne kapitalistične stranke, kot liberaldemokratske socialistične stranke. Vse te konservativne stranke, ki sedaj rade govorijo o zapiranju meja, niso nikdar in ne bodo nikdar naredile nič za ohranjanje avtentične narodove kulture in etničnega videza. Vse kar trenutno počnejo, ko tako strastno terjajo zaprtje meja, je le to, da želijo, da muslimani v Evropo romajo tako kot so romali do sedaj, s potnimi listi, ali pa v desetericah, skriti znotraj tovornjakov. V zadnjem času radi mnogi po virtualnih zidovih nabijajo slike etničnega izgleda evropskih prestolnic, kakršna je npr. London in nas želijo prepričati, da je takšna postala zaradi vala priseljencev lani jeseni. London je takšen zaradi politike vlad, ki so bile na oblasti dolga desetletja, levih in desnih. Kapitalistov do lanske jeseni niti ni brigalo v kaj se spreminjajo predmestja evropskih prestolnic, dokler v svojih naslonjačih, med branjem najbolj banalnih političnih spletk niso bili soočeni s tako očitno muslimansko kolonizacijo. In znenada so prav ti, ki se niso zmenili za problem priseljevanja, na katera so opozarjali nacionalisti, od katerih so se radi vedno distancirali, češ mi nismo nacionalisti, mi smo domoljubi, začeli terjati od papeža, da zamahne s svojim žezlom in reši probleme, v katere jih je spravil prav kapitalizem in njihova opevana zmerna konservativna politika, hvaležno vdana idealom francoske revolucije.

In ker je papež, kakor v porog njihovemu dolgemu odvračanju od cerkvene nadoblasti, govoril o sprejemanju tujcev, kot so jih dolga desetletja sprejemale konservativne vlade, je nastalo t.i. katoliško disidentstvo kapitalističnega tipa. Tu pa to imenujemo kocbekaštvo kapitalističnega tipa. Če je Kocbek pred vojno prišel navzkriž s katoliško Cerkvijo v oziru na socializem in komunizem, torej v oziru na brezrazredno družbo, potem so današnji kocbekaši prišli navzkriž s katoliško Cerkvijo v oziru na kapitalizem, v oziru na socialno pravičnost, ki ji oni odrekajo veljavo. Podobnost tistega originalnega kocbekaštva z današnjim pa je  predvsem v tem, da gre v obeh primerih za zagovarjanje nazorov, ki prihajajo iz nekatoliških polj, a jim ti disidentski katoliški elementi zaklinjajo vso pokornost. V prvem primeru je šlo za komunizem in Moskvo, v tej novi različici gre za kapitalizem in Washington. Zanimivo pa je, da so predvojni papeži oboje obsodili, torej tako kapitalizem, kot tudi socializem (beri komunizem). In kaj je problem današnjih kocbekovcev? Problem je v tem, da z razliko od originalnih kocbekovcev premalo poznajo katoliški socialni nauk. Če so torej originalni kocbekovci nasprotovali direktno temu nauku, pa ti novi kocbekovci nasprotujejo temu nauku, ker ga niti ne poznajo.

Seveda tu takoj nastopi vprašanje, češ kaj pa papeži/i sploh govori/jo o ekonomiji. Že morda res, a vendar papeži določenega socialnega nauka ne predlagajo kar tako, temveč ta nauk stoji na dobro podkrepljeni podlagi, ki izvira iz tiste krščanske pravičnosti, ki jo ohranja in izpričuje Cerkev.

Ti kocbekovci torej, pa so svoj gnev zoper papeža združili ob nedavni opazki papeža zoper ameriškega predsedniškega kandidata Trumpa. Tu so se prav vsi postavili na stran Trumpa in ga branili, četudi sama opazka, pravzaprav ni bila tako zelo radikalna. Bila je povsem načelna in nenapadalna. A vendar je v teh katoliških disidentih zbudila glasno reakcijo, ki se je v hipu odrekla papežu in stopila v bran Trumpu. Tako se je eden od komentatorjev celo spravil pojasnjevat, da papež nima nobene pravice soditi o tem ali je nekdo kristjan ali ne, če pa je bil ta krščen. Ker je menda prezbiterijanski Trump veliko boljši kristjan kot papež rimskokatoliške Cerkve.

Jasno je, da je papež v svojem dosedanjem papeževanju izrekel in naredil marsikaj spotakljivega in celo nasprotnega katoliški tradiciji, a to ne pomeni, da sme katoličan odreči svojo lojalnost petrovemu nasledniku in skupaj z ateisti in protestanti mlatiti po njem. Mi moramo ostajati lojalna opozicija papežu in svobodno diskutirati o njegovih besedah in dejanjih, a le znotraj katoliškega občestva v korist katoliškega občestva, ne pa v korist nekih zunanjih sil, ki so vse v celoti sovražne katoliški Cerkvi in delajo na tem, da delijo katoličane.

-NeoDomobranec