Anonimnosti - reši nas o Gospod!

Joj, poglejte si te forume, komentarje in Twitter, polni so sovraštva in kdor zabrede vanje, s sebe ne spere več občutka umazanije. Odslej dalje bo ta, ki je zrl grozi v oči, budno spremljal te forume, da bo lahko pisal dolge članke o sprijenosti diskurza in "uredniških politikah"! A tudi krivdo bo znal pripisati in krivda leži kje drugje kot ...  v anonimnosti!
              
Ljudje, ki se veliko pritožujejo nad anonimnostjo spleta ponavadi pozabljajo, da ravno na spletu ni nihče zares anonimen. Ponudniki interneta lahko brez težav  določijo od kje se domnevni anonimnež oglaša in tako nihče ni zares anonimen, razen če se v knjižnici ne usede za računalnik in piše dolga grozilna pisma, potem ko se je prej zabeležil pri osorni knjižničarki. Morda je anonimnost na spletu mogoče doseči v t.i. cyber caffejih, a po pravici povedano ne poznam njihovih politik. Kakorkoli že, v večini primerov je nemogoče ostati na spletu anonimen.
      
A do neke mere je razumljivo, da zna biti anonimnost nadležna. Mnoge relativno znane osebnosti si naredijo na raznih socialnih omrežjih svoje profile in raja, ki še pred deset leti ni mogla vstopiti v njihovo klimatizirano dnevno sobo, saj so bila vrata zaklenjena, tako hišna kot vrtna, sedaj rovari po njihovih profilih in piše neokusne komentarje. To postane še bolj nadležno, ko se začnejo grožnje z nasiljem in smrtjo. In čeprav je res, da na internetu ni nihče zares anonimen, je gotovo dolga pot do točke, ko bo človek, ki je pisal žaljive komentarje in grozil, dejansko razkrinkan. Zato je izredno težko, ko človek s pravim imenom in priimkom postane tarča zdolgočasenih anonimnežev.
         
Vendar pa je vseeno treba biti zelo pošten. Okolje na internetu, ki so si ga izbrali pač ni nujno najboljše okolje za paradiranje s pravim imenom in priimkom, če človek ni pripravljen na potencialne anonimneže, ki bodo pisali vse in še več. Zato ni vseeno, kje se ljudje pritožujejo nad "toksičnim okoljem". Nekatera "okolja" so pač notorična po svoji "toksičnosti" in naravnost nerazumljivo je, da nekdo navzlic temu vedenju ustvari profil v takšnem okolju in v njem vztraja.
           
Kajti anonimnost, ki je danes tako polemizirana ni prav nič novega. Že odkar so se začele pisati knjige in tiskati časniki, so ljudje uporabljali sinonime in objavljali nepodpisane članke. Najbolj znameniti velikani zgodovine, posebej filozofi, politiki in literati so počeli ravno to. Če se danes prosvetljenci hudijo nad anonimnostjo spleta, se hudijo nad napačno stvarjo. Huditi bi se morali nad tem, da je danes omogočeno prav vsem objavljati anonimno in le njim samim. Povedano drugače, internet ni rodil anonimnosti, dal je le platformo nepregledni množici ljudi da objavlja, pa naj si bo to s pravim imenom in priimkom, ali pa anonimno. Pred internetom je bilo to dano le redkim.
          
Anonimnost sama po sebi ni nič slabega, a je po svoji naravi dvorezen meč. Po eni strani pomaga ljudem, da se bolj kot na avtorja fokusirajo na tisto, kar je napisano, po drugi strani pa se kaj hitro zanemari tisto, kar ni podpisano zaradi vprašljive vrednosti nepodpisanega besedila. A kakor koli že obračate anonimnost je bila vedno prisotna.
                       
Ta navidezna anonimnost na spletu pa je pravzaprav default stanje uporabnika in ne-anonimnost tako pride šele sčasoma in le na določena mesta. Internet namreč ni zasnovan tako, da bi nek ip naslov računalnika na vsakem spletnem mestu tudi že javno pri vsaki interakciji s sistemom izpričeval ime in priimek uporabnika. Ne, uporabnik, ki je by default v stanju te navidezne anonimnosti, se more na lastno željo registrirati in s pravim imenom in priimkom uporabljati funkcije določenega spletnega mesta. Pri tem pa v večini primerov ne gre za dejansko preverjanje avtentičnosti vnešenih osebnih podatkov, temveč za avtomatično registracijo. Iz tega razloga se mnogi na spletna mesta, kakršen je Twitter registrirajo z umetno ustvarjenim imenom in priimkom, da bi svoji prisotnosti dali videz ne-anonimnost, ki je sedaj tako zelo zaželjena. "Janez Novak" tako postane sprejemljiva oblika nickname-a, ki zgolj nadomesti staro oblikov nickname-ov, kakršen je denimo "superstar33".
              
Šele nova politika Facebooka, ki menda terja osebni dokument za registracijo na tem spletnem mestu, more dejansko odpraviti anonimnost, dokler pa osebni dokument pri registraciji ni potreben, potem imata "Janez Novak" in "superstar33" popolnoma enako težo, le da je prvi nickname konvencionalno pravilno oblikovan.
        
Iz tega razloga je vsaka debata o "divjih anonimnežih", ki rušijo idilo spletne interakcije popolnoma nesmiselna. Namreč kdor se s pravim imenom in priimkom izpostavi v okolju, ki je bilo by default zasnovano na t.i. uporabniških imenih, mora pač vzeti v zakup, da stopa na potencialno kaotično polje medčloveške interakcije in da s tem sprejema tudi vse potencialne nevšečnosti.
          
Internet ni dnevna soba in na to se moramo vsi navaditi. Če hočemo svoj varen prostor (safe space), kjer ne bomo nadlegovani, potem moramo bodisi zahajati na takšna spletna mesta, ki to garantirajo, bodisi kreirati lastno spletno mesto s striktno uporabniško politiko. Najboljši način, da se popolnoma izognemo anonimnežem, pa je, da določenih socialnih omrežij ne uporabljamo, če nismo nanje pripravljeni.
                  
Kar je bolj fascinantno kot anonimnost, je ta nerazumljiva potreba (relativno) znanih osebnosti, da so navzlic vsemu prisotni na internetu. Ta samovoljna vpreženost ljudi v internet je tisti problem, katerega sadove bomo nekoč presojali s posebno pazljivostjo. Kajti čemu vendar obstajajo socialna omrežja, kakršen je Facebook ali Instagram, ki ljudi tako privlačijo, da na njih objavljajo svoje slike in druge osebne stvari, obenem pa terjajo, da jih ljudje še vedno smatrajo kot nekaj "zasebnega", celo intimnega. Terjajo namreč, da osebne stvari, ki so na ogled tisočem in milijonom ljudi, ki lahko dostopajo do njih, če to le želijo, ostanejo vendar zasebna stvar njih samih. To je pravi problem.
                
Anonimnosti - reši nas o Gospod!
          
-NeoDomobranec (Nekatere misli so povzete po Agitatorjevem blogu "Zasebnost za sebe".)