Poanta članka je vprašanje slovenskega domoljubja, kar nas more vedno zanimati, saj smo takih in drugačnih tarnanj nad nedostatkom domoljubja že precej vajeni. In tudi tu gre prav za to. Avtorica namreč premišljuje, kako zaničevano je domoljubje in poudarja, da je v resnici zelo pomembno.
Mi se bomo na tem mestu dotaknili le ožjih segmentov članka, torej nekaterih trditev, ki so enostavne, čeprav so po sebi silno kompleksne. Začnimo kar pri prvem odstavku. Avtorica pravi:
"Na vseh področjih družbenega življenja se kaže, da nekaj ni v redu z našo narodno zavestjo. Državljani slabo opravljajo svoje državljanske dolžnosti ob državnozborskih volitvah. Le malokje plapolajo slovenske zastave ob narodnih praznikih."
...
"Naša himna se sliši kot internacionala. Očetje in sinovi se vidno razlikujejo s posmrtnimi simboli na pokopališčih. Vsiljuje se vprašanje, zakaj je tako, in spodbuja razmišljanje o vzrokih."
Tu avtorica noče ločevati "narodne zavesti" od "državljanske zavesti". Če državljani ne izobešajo državnih zastav in ne sodelujejo pri "državljanskih dolžnostih", to pomeni pomanjkanje državljanske zavesti in ne narodne zavesti. Slovenska državna zastava pač ni narodna zastava in če je kdo noče izobesiti, to ni nujno pomanjkanje narodne zavesti. Slišali smo že kaj je o pomenu te zastave povedal Bučar, poslušali smo tudi o ezoterikih, ki jim je bila menda zaupana izdelava grba. Biti narodno zaveden, pomeni tudi kritično presojati državo in njene izraze, še posebej, če ti ne temeljijo na narodni tradiciji. To pač razume tudi sama avtorica, ko se kritično obregne ob himno. Himna ni narodni simbol, pač pa državni simbol. Zato zavračanje bodisi zastave, bodisi himne, bodisi države same, ne pomeni nujno tudi zavračanje narodnosti ali narodne zavesti.
Zadnjih četrt stoletja, pa morda že nekaj časa pred tem, se skuša ustvarjati percepcija, da je ta država, torej demokratična Republika Slovenija najvišji in najpopolnejši izraz slovenskega naroda samega. Tu potem povsem nekritično izenačujejo državo z narodom in mešajo kritiko prvega z drugim. Ampak na čem sploh temelji ta trditev, da je trenutna država izpolnitev tisočletnih narodnih sanj? Samo in zgolj na tem, da smo kot narod dobili zares suvereno državo? Dobro, a to je potem uresničitev zgolj sanj o suverenosti, ne pomeni pa tudi podlage za enačenje države z narodom.
Tako pojmovanje, ki meni, da je bolje kakršnakoli država, samo da je suverena in demokratična, pa končno negira narodno zavest in jo popolnoma zamenjuje z državno zavestjo. Kajti država, kakršno imamo trenutno, dokazljivo ne temelji na narodnih temeljih, temveč na temeljih nadnarodne in mednarodne filozofije razsvetljenstva, francoske revolucije itd. itd.
Tudi avtorica sama se mora namreč strinjati, kar je tudi razvidno v nadaljevanju članka, da se lahko državljanska zavest in narodna zavest naravnost izključujeta, kot v primeru komunistične Jugoslavije, nekoliko tudi Kraljevine Jugoslavije, pa tudi Kraljevine Italije v oziru na Primorce. In zato mora avtorica torej najprej dodobra utemeljiti, da se naša državljanska zavest ne izključuje z narodno zavestjo, preden pojma poljubno zamenjuje. Ampak to od nje ne terjamo, ker še nikomu ni padlo na pamet, da bi se lotil tega iskrenega razmisleka.
Naprej pravi, in to navajamo zgolj zaradi narave tega spletnega mesta:
"Primorcev pa italijanska okupatorska oblast ni priznavala za narod. Ponižala jih je v sužnje, barbare, ljudstvo brez zgodovine in kulture ter obsodila na narodno izginotje. Narodni genocid se je izvajal z nasiljem in zakoni."
To je tipična retorika, ki se ji je nemogoče izogniti v besedilih, ki obravnavajo zasedbo primorskega dela naše dežele po prvi svetovni vojni. Prvič, je bila to res okupacija? Če si ogledamo definicijo te besede v kakem slovarju, moramo reči: ne. Ta del dežele je bil prek nekega mednarodnega konsenza prisojen Kraljevini Italiji. To ni bila torej okupacija objektivno gledano. Druga stvar je trditev, da je KI naše sorojake ponižala v ljudstvo brez zgodovine in kulture. To tudi objektivno ne drži, ker je tamkajšnja oblast enostavno menila, da so te dežele in tamkajšnji prebivalci del večje Italije in torej imajo "zgodovino in kulturo", le da je ta italijanska.
Tudi izraz "genocid" se rado nekoliko preveč poudarja na nekih mestih, na drugih pa se mu rado izogiba. Kajti, če je bila italijanska politika zares genocidna, potem je bil to genocid, ki bi trajal precej časa. KI je imela oblast nad tem delom dežele četrt stoletja in po dolgih petindavjsetih letih se v narodnostnem smislu ni veliko spremenilo. Seveda, največ se je poznalo še v Trstu, a po drugih krajih ni bilo bistvenih sprememb. Morda bo slišati grobo, a Primorski razumniki redno napihujejo stvari, ki so bile sicer izredno krivične, niso pa bile takšnih razsežnosti, kot si bi jih očitno želeli. Genocid je vse kaj drugega kot primerna beseda. Počasi se bo treba začeti vračati k primarnim virom, si ogledati kaj se je dejansko dogajalo, ne pa se več zanašati na anekdote in pripovedovanja, slišana in zapisana po vojni.
"V 20. stoletju je bil slovenski narod žrtev treh totalitarnih režimov. Doživel je tragično bratomorno vojno."
...
"V času, ko je bil slovenski narod zapisan smrti, se je začel tudi boj novih političnih sil za prevzem oblasti, za preobrazbo družbe, "prevrednotenje vrednot in ustvarjanje novega človeka", ki ustreza ideologiji komunizma." "
Tu bo opazka zvenela morda malce pikolovsko, vendar pa se zdi, da je pomembna. Ko slišimo, in to slišimo zelo pogosto, da je bil naš narod žrtev treh totalitarnih režimov, nas more zadeti nekakšen logičen ugovor. Kajti ta trditev je popolnoma nesmiselna po svoji strukturi.
Narod ni bil žrtev "treh totalitarnih režimov", temveč je bil žrtev, če hočete uporabljati ta izraz, okupacije in enega totalitarnega režima, ki je bil komunizem. Namreč enačiti okupatorja z nekim domačim političnim nasilstvom ne vsebuje nobene logike. Iz vidika okupiranega pač ni pomembno ali ima okupator v domači deželi totalitarni režim, demokracijo ali pa monarhijo. Ob to pa logično ne moremo enačiti domačega političnega nasilstva, za katerega je bilo pa prekleto pomembno kakšen politični sistem je vzpostavil, saj so bili del njega domači ljudje, ki so ga omogočili in vzdrževali. Tu je treba več jasnosti, ali pa se vse skupaj zavije v meglo tistega priljubljenega klica "vsi so isti", ki je plod pomanjkanja intelekta, pa tudi pomanjkanja iskrenosti.
Tudi je naravnost smešna in docela neutemeljena trditev, da je bil "slovenski narod zapisan smrti". To je krilatica, ki so jo iznašli ravno komunisti in ravno na podlagi te krilatice sezidali svoj totalitarni režim, katerega "žrtev", pravi avtorica, je bil naš narod.
Kdor hoče izvajati tako močne trditve, da je bil narod zapisan smrti, jih mora pač tudi utemeljiti. Tu tega ne terjamo od avtorice, ker pač ona ni iznašla te trditve in je le ena od mnogih, ki se je oklepajo. Vendar pa bo potrebno tu resnično nekoč jasnega razčiščenja pojmov. Kdor namreč izreka take trditve, bodisi ne pozna razmer pod okupacijo in se zanaša na neke sekundarne vire, bodisi pa to govori s točno določenim smotrom in lažnivo.
Lahko bi se na tem mestu spravili v dolgo dokazovanje neutemeljenosti te trditve, in kdor spremlja ta projekt ve, da to tudi počnemo na drugih mestih, a bomo raje vztrajali na načelu, da trditev zahteva dokaz in ne, da potrebuje dokaz zavrnitev trditve brez dokaza.
Vseeno pa velja opozoriti, da imamo pri tej trditvi na eni strani dejanske razmere, dejansko postopanje okupacijskih oblasti, na drugi strani pa neko ugibanje, predvidevanje, sklepanje brez prave podlage. Edina "podlaga", ki jo najdemo, je tista, ki stoji tam zato, da bi dala zgodovinsko pravico komunistom za zasedbo oblasti. A to ni dovolj in mi terjamo jasne dokaze in razčiščenje pojmov.
Morda najbolj zanimiva pa je naslednja avtoričina trditev:
"Razdvajanje je med vojno potekalo s potiskanjem ljudi v nasprotne tabore pod geslom: "Kdor ni z nami, je proti nam", ki ga je postavil že fašistični prvak Mussolini. To je pomenilo, da kdor ni bil za komunizem in revolucijo, je bil sovražnik, narodni izdajalec. To je usodno razdelilo narod in na tej delitvi se je gojilo zgodovinsko sovraštvo, ki je spodbujalo medsebojno obračunavanje in uničevanje narodnih sil."
No, če so komunisti "kopirali" Mussolinija, je Mussolini kopiral Kristusa, ki je tudi rekel, da kdor ni z Njim je proti Njemu (Mt 12,30; Lk 11,23). A to tudi ni bilo tisto, kar je razdvojilo narod, pa tudi sama predpostavka je popolnoma napačna.
Narod se je razdvojil že veliko prej in sicer z nastopom liberalcev in liberalnega časopisja, ki je začel v narod vnašati tuj duh naturalizma, panteizma, pesimizma, nemškega idealizma itd. Ta razdor se je stopnjeval še z nastankom raznih socialističnih grupacij in naprednih društev, dokler ni rezultiral v krvavem obračunavanju komunistov s svojimi nasprotniki. Tu ne moremo govoriti o neki enotni fronti, ki se je razcepila v dva nasprotna si tabora, tu si moramo pogledati samo jedro naroda in pojmovanja, kaj narod je. Naprednjaki so obračunavali s "črno gardo" in klerikalizmom po časopisih, komunisti pa so z "belo gardo" in "klerofašizmom" obračunali s puško, nožem in sekiro. Kajti različna imena predstavljajo isto stvar.
Napak je govoriti, da pa vkolikor bi komunisti ne razglasili svojega načela, bi pa katoličani kar drli k njim in se skupaj z njimi borili proti okupatorju. Prvič, komunist in katoličan sta nezdružljiva pojma in največja naivnost je nenehno ponavljanje, da bi morala sprično neke obče narodne ideje stopiti z ramo ob rami zoper okupatorja. Mahnič in Ušeničnik, pa tudi mnogi drugi, sta velikokrat ponavljala, kako nesmiselno bi bilo zavoljo narodne ideje povezovati se z liberalci in tako delovati zoper svoje katolištvo. Koliko bolj nesmiselna pa je že sama misel, da bi se katoličani povezovali kar s komunisti. Prav tistimi komunisti, o katerih so slišali vse v španski državljanski vojni.
Druga stvar pa je tudi pogled na okupacijo. Le iracionalna, nasilniška organizacija, kakršna je Komunistična partija zares bila, bi se slepo odločila za "upor okupatorju". Vsaka druga organizacija ali struja pa bi prej presodila ali je tak upor kakorkoli koristen, ali pa morda ne povzroča zgolj žrtve, kjer jih ni treba.
Komunistom so bile žrtve potrebne, nujne, da so lahko iz dokazljivo mirne okupacije, kakršna je bila italijanska leta 1941, zakuhali peklenski kaos in v njem uprizorili svojo revolucijo. Katoličani so pač vedeli, da upor proti italijanski okupaciji ni potreben, ker so Italijani zasigurali nemoten potek življenja. Tudi je razvidno iz obiskov Graziolija po slovenskih krajih, da so bili slovenski ljudje predvsem navdušeni nad korektnostjo okupatorskih oblasti. Graziolija so slovesno sprejemali po svojih slovenskih navadah. Edina racionalna možnost ob okupaciji je torej bila sodelovanje z okupatorjem. Kakor pravi Urbanc: Sodelovanje z okupatorjem ni pravica, temveč dolžnost.
Tu govorimo torej o dveh popolnoma nezdružljivih svetovnih nazorih, ki se ne stikata niti v enem samem vprašanju in zato tu ne gre za neko "geslo", ki bi razdvojilo narod, temveč za revolucijo in samo to: revolucijo.
V nadaljevanju avtorica bolj spekulativno obravnava narod kot celoto in narodno zavest. Govori dalje o domoljubju, a zopet ne vemo ali gre tu torej za "narodoljubje", ali zgolj za "državoljubje". Podobno smo lahko skeptični do pojmovanja narodnosti nad ideologijo, ker je vendar tudi percepcija narodnosti le del ideologije. Kapitalistični demokrat drugače razume domoljubje, kot ga razume socialistični demokrat, oba pa spet drugače razumeta domoljubje, kot ga razume pred-demokrat.
Iluzija je tudi danes, da bi se pač lahko vsi skupaj povezali ob vprašanju narodne zavesti in narodnega ponosa, ter v določenih primerih enostavno pozabili na svojo ideološko usmerjenost. Vsak problem, razen najbolj banalnih, kamor pa problemi pomembni za narodnost, gotovo ne sodijo, so tudi problemi, ki se tikajo svetovnega nazora oz. ideologije. Katoličan drugače razume narodnost, kot jo razume komunist, ali kot jo razume nek nacionalist. Pri narodnosti gre za globoka vprašanja, metafizična, ki zaradi svoje veličine nujno segajo tudi navzdol v ideologijo posameznika. Tu ne gre za nekaj ločenega, ker tudi narodnost je konec koncev le ideja.
V tem je problem avtoričinega članka na začetku in na koncu. Ta problem sega v sam začetek t.i. prebuditve naroda. Sega v vprašanje prvega ločevanja na staroslovence in mladoslovence v devetnajstem stoletju, se dviga do krvavega finala revolucije in se potem spet nadaljuje v današnji razredčeni demokratični ideološki ne-ideološkosti. To nas zgodovinsko prepričuje o iluzornosti trditev, da naj se povezujemo v korist "skupnega dobrega" in "narodnosti" itd. Vedno so bile to krinke za potuhnjeno razkrajanje narodnega bistva. Danes ne potrebujemo manj ideologije, temveč več ideologije, prave ideologije. Ideologije, ki bo vključevala pravo, zmerno in dovoljšno mero narodnosti, obenem pa se bo napajala na narodni tradiciji. Na tradiciji, ki sega pred Cankarja in pred Prešerna. Tradiciji, ki razume, da narod ni jezik, niti ne neka zgodovinska osebnost ali neka pesem ali neko besedilo, temveč je tisto, kar nas povezuje z rodovi, ki so že davno prešli, kar nas dela podobne onim rodovom.
Najpomembneje pa je, da ne izenačujemo narodoljubja, domoljubja, nacionalizma, rodoljubja, ali kakorkoli že hočete to imenovati, z državoljubjem. Država mora najprej dokazati, da je res pravi izraz naroda, da se napaja iz narodne tradicije, to narodno tradicijo ščiti in oživlja, da je torej narodno določena. Ne pa, da je indifirentna, nezaznamovana, nedoločena. Ker, če je taka, ni država vredna naroda, kaj šele, da bi v takem primeru enačili domoljubje z državoljubjem.
Avtorica namreč v članku tudi pravi, kakor smo videli prej:
"V času, ko je bil slovenski narod zapisan smrti, se je začel tudi boj novih političnih sil za prevzem oblasti, za preobrazbo družbe, "prevrednotenje vrednot in ustvarjanje novega človeka", ki ustreza ideologiji komunizma. Ta proces je potekal med vojno in nekaj desetletij po njej z nasiljem, razdvajanjem in zavajanjem z metodami, ki so značilne za totalitarizem."
In tu bi veljalo opozoriti, da totalitarizem pozna svoje "metode", a svoje metode ima tudi demokracija, ki še bolj prefinjeno prevrednoti vrednote in ustvarja novega človeka, kar pa je sploh recept za upad domoljubja.
Zaključimo z besedami Adolfa Vadnjala, ki jih je zapisal v letu 1944, ko je govoril o demokraciji:
"Ta pot je bila taka, da smo prepuščali strankam in večini odločitev o stvareh, ki bi morale biti nedotakljive narodne svetinje in ki bi nikoli ne smele biti predmet volivne borbe in glasovanja. Tako je o resnici često odločala večina in ta je le prečesto glasovala za laž."
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar