Kristjani, ajdi in postkrščanstvo

Desetega avgusta 1993 je na norveškem en izvajalec t.i. "Black metala" do smrti zabodel drugega izvajalca tega istega žanra. Ta tragični dogodek med dvema "metalcema", ki sta bila sicer poprej prijatelja, je kronal black metal sceno na norveškem in zaključil niz požigov protestantskih krščanskih cerkva v tej, po protestanstvu, sekularizirani skandinavski državi. Morilec je bil Varg Vikernes in v zaporu je preživel šestnajst let. Še preden je bil zaprt, posebej pa v času zaporne kazni, pa je bil Vikernes tudi navdušen neopogan in posledično neke vrste beli supremacist.

Ko je leta 2009 prišel iz zapora je življenje posvetil širjenju svoje ideologije, ki bazira na restavriranju poganstva in beli rasni zavesti. Njegovi nazori so sestavljeni iz zgodovinskih in bioloških špekulacij, pri čemer se posebej izrazito odraža njegova strupena kritika krščanstva. Krščanstvo je po njegovo le puščavska imigrantska religija, ki ni avtohtono evropejska.

A ti nazori niso Vikernesov izum, so stare prežvečene mantre raznih protikrščanskih evolucionističnih struj, ki jih ponavadi razni "strokovnjaki" pozicionirajo "na desno". V resnici pa so neo-pogani, modernistični romantiki, ki so prebrali preveč fantazijske literature medlo navidhnjene od skandinavske mitologije.

Bolj v skrajni konec "belega nacionalizma" ali rasnega realizma zaidemo, bolj pogansko-panteistične nazore videvamo in vse bolj je posameznik degradiran na raven živali, ki naj skrbi za zveličanje rase. To so zares fantastični nazori, kjer se združuje razne poganske nazore s postkrščanskim idealizmom in panteizmom. Zato so nekaj novega in v resnici post-krščanskega, torej neke vrste krščanska shizma, ker niso nikakršni politeisti, temveč gledajo na ajdovstvo skozi oči racionalističnih agnostikov, ki se skušajo zliti z naravo. Tisti bolj radikalni pa zaidejo tudi na polje panteizma, a so redkejši.

A kakorkoli že, njihova izhodiščo točko predstavlja prav nasprotovanje krščanstvu. Seveda njihovo nasprotovanje ni nekaj zares tehtno utemeljenega, sami so produkt sekularizacije in zato krščanstva niti ne poznajo. Za večino cerkvenih očetov še slišali niso in njihovo poznavanje krščanskega oz. katoliškega nauka, ne pomeni nič drugega kot medlo poznavanje sekularizirane krščanske etike oz. krščanstva brez Kristusa.

Zato je logično njihovo nasprotovanje krščanstvu pogojeno z njihovim popačenim tolmačenjem krščanstva. To je zgolj dejstvo in ne pomeni, da bi njihovo poznavanje dejanske krščanske doktrine, kakor je najbolje izražena v katolištvu, spremenilo njihove poglede in jih naredilo za pobožne kristjane. Nikakor. Samo zato, ker je povsem evidentno, da ne poznajo osnovnih krščanskih resnic, še ne pomeni, da bi jih poznavanje spravilo na drugačno pot. So logični produkt post-krščanskega ateizma, ki rad hitro izčrpa svojo funkcijo, saj vodi v praktični nihilizem in mori vsako veselje do življenja.  Zato po ateizmu nastopi psevdo-religiozni agnosticizem, ki ne odpira kakšnih resnih religioznih ali metafizičnih vprašanj, temveč religijo dojema kot evolucionistični konstrukt, v tem primeru, rase same.

To ni fenomen za rasne realiste, poglejmo si le neznansko in nepričakovano moč Jordana B. Petersona, ki je s svojim evolucionističnim pojmovanjem religije premaknil marsikaterega pobožnega ateista v skeptika do svojega ateizma. Ateizem je čisti paradoks, kajti gre za precej enostavno in v resnici neizvirno predpostavko, da ne obstaja nič takšnega, čemur bi lahko rekli Bog. In če to predpostavko izvajamo dalje, pridemo do zaklinjanja, da je v resnici vse slučajno in kot tako nepomembno. Ateizem je torej negativna pozicija, nič v njej ni pozitivnega, nič takšnega kar bi človeka poganjalo, vzgibalo v neko smer. Je v svojem bistvu ne-pozicija, ki obstaja le toliko časa, dokler lahko nekaj negira, torej vero v nadnaravno, boga itd. In če se danes ozremo po ateizmu, vidimo, da imajo ateisti kaj povedati le toliko časa, dokler imajo čemu nasprotovati.

To se morda sliši poenostavljeno in že nekoliko prežvečeno, a je resnica ateizma samega. Vkolikor bi ateisti dejansko izvajali nek svetovni nazor, kot posledico svojega uvida, da nadnaravnih sil ni, potem bi sploh nekaj predstavljali. Že če bi ateizem vodil v uničenje krščanske morale in vzdigo nove morale, bi predstavljal neko dovolj aktivno silo, da bi lahko obstajal zunaj svoje permanentne negacije. Dokler pa je ateizem najbolj negativna mogoča pozicija, ki se napihne le ob vsaki okrepitvi svojega proti-pola -- religije, pa vodi v čaščenje nepomembnosti, nesmisla in končno čistega niča.

Iz te logične smrti vsega, se izvije psvedo-religiozni agnosticizem, ki ohrani vero v nevednost. Religija je produkt evolucije in je kot takšna koristna: za klasično-liberalne agnostike, človeški vrsti, za rasne realiste, rasi. Peterson spada med prve. On išče v religijah nezavedne obrazce človeške vrste, ki jo usmerjajo, kako naj živi in se razvija v odnosu posameznik - družba. Religije so torej nezavedni produkt človeštva samega. So nezavedne slike izražene v obredjih, šegah in navadah, v svetih knjigah in pravljicah. Človeška vrsta sama skozi religije in umetnost izraža samo sebe, da bi našla, kako mora prav živeti. To je psiho-terapija človeške vrste, močno pogojena z evolucionističnim pojmovanjem narave. To ni ponovno odkritje religije, je vrnitev na predstopnjo ateizma in logično ne more iz nje iziti nič drugega kot ateizem sam.

Podobno menijo rasni realisti, beli supremacisti, beli "nacionalisti", ali kakorkoli se že imenujejo danes, da je religija izraz rase. Religija ni nič drugega kot produkt rase, ki je torej popolnoma specifična in posledično rasi edina koristna. Rasa je rodila religijo, ta religija pa je ajdovstvo starih pred-krščanskih evropskih plemen. Krščanstvo pa ni izšlo iz rase, izšlo je iz ust "puščavskega pridigarja" in v Evropo so jo prinesli imigranti, zato je ta religija rasi škodljiva. Še več, krščanstvo je ustvarilo vse pogoje za propad bele rase in njen posledičen izbris.

Ta argument se sicer sprva zdi dovolj logičen, dokler ne uvidimo, da bazira na špekulacijah in ne upošteva nivoja družbene razvitosti posameznih ras. še bolj pa se zamaje, ko uvidimo, da med starimi ajdi in novimi neo-pogani ni nobene resnične kontinuitete in da so ti neo-pogani v resnici sami, če se strinjamo z njihovim post-krščanskim argumentom, produkt krščanske mentalitete "puščavske religije imigrantov".

Post-krščanski argument je namreč teza, da je krščanstvo rodilo liberalizem oz., kot je nekdo enkrat rekel, liberalizem je krščanski pankrt, torej nezakonski sin krščanstva. Seveda vprašanje je, koliko ta argument zdrži in vprašati se moramo kaj po tem pojmovanju liberalizem sploh pomeni in ali azijske družbe, kakršna je japonska, liberalizma ne poznajo? A tudi, če sprejmemo ta argument, kaj nam zagotavlja, da neo-pogani niso tudi sami logični produkt liberalizma, ki je logični produkt "puščavske religije imigrantov"? Kaj nam zagotavlja, da neo-pogani tudi sami niso le logični produkt krščanstva in kot takšni rasi škodljivi?

Resnica je, da je velik prepad med pojmovanjem tega, kaj je "sočlovek" in celotnim sistemom ali liberalizma, ali krščanstva, ali neopoganstva. Samo zato, ker neopogani pojmujejo sočloveka le kot pripadnika iste rase, še ne pomeni, da niso tudi sami krščanski odvod, krščanska shizma, pankrti krščanstva, krščanstvo v zatonu.

Kajti ravno to je edini logičen uvid, če upoštevamo njihovo tezo, da je krščanstvo rodilo liberalizem. Neopogani sami krščanstvo razlagajo skozi prizmo liberalizma, ne da bi se zares vprašali kaj Cerkev uči o narodnosti in rasi. Oni jemljejo prevladujoč liberalni pogled na raso in ga pripisujejo krščanstvu, obenem pa to pojmovanje utemeljujejo s "postkrščanskim argumentom". Zato lahko podobno sami presodimo neopogane če vzamemo kakšno drugo vprašanje, denimo osebne svobode, morale ipd. in ga presojamo v luči liberalizma. Opazimo lahko kaj hitro, da je neopoganstvo precej liberalno v teh vprašanjih, četudi ima drugačen pogled na raso. Še več, mnogi neopogani skušajo celo negirati nekatere historične zapise o poganskih običajih oz. jih skušajo spraviti v sklad z liberalnimi pogledi.

Če je torej mogoče trditi, da je liberalizem otrok krščanstva, ker se bežno stikata v pojmovanju enakovrednosti vseh ljudi, mar lahko potem trdimo, da je neopoganstvo otrok liberalizma, ker se z njim stika v pojmovanju samomora, zanikanju grešne narave ipd.?

A kot rečeno, neopogani, podobno kot novi ateisti in velika večina drugih nasprotnikov krščanstva, niti ne poznajo kaj krščanstvo uči, ko pravi da je Bog ustvaril vse ljudi enako oz. da so pred Bogom vsi ljudje enaki. To jih vodi v nasprotovanje nečemu, kar v resnici sploh ne obstaja. Zato smo že spet pred uvidom, da gre tudi tu v prvi vrsti za nasprotovanje krščanstvu in manj za resnične lastne svetovne nazore.
 
Ker, kaj pa je narod in kaj rasa? Vikernes denimo veliko govori o evropski "dediščini". Vendar, kaj je ta dediščina? Kaj je evropska tradicija in evropsko izročilo? Mar lahko nek narod zares ohrani nekaj, česar niti sam ne čuti, temveč o tem le bere v spekulativni zgodovinski literaturi? Kako naj narod ohrani nekaj, česar ni več in s čimer narod ni zaznamovan?
 
Tudi pri nas je veliko t.i. starovercev, ki skušajo restavrirati poganstvo iz časov, ko so našo deželo posedla plemena z vzhoda. Že samo ime "staroverci" je neustrezno v našem kontekstu, saj je vendar zares edino staroverstvo na naših tleh prav krščanstvo, ki je zajelo našo slovensko deželo že takoj po Kristusovi smrti in se je ohranjalo na tleh današnje Slovenije tudi začasa slovanskega ajdovstva, dokler niso tudi vsa slovanska plemena postala krščanska in je s tem stara vera dežele postala tudi njihova vera. In ti, ki se po krivici nazivajo "staroverci" iščejo "staroversko" poganstvo, ki ga želijo obnoviti, v bajkah, ki so jih v devetnajstem stoletju, menda po ustnem izročilu, zapisovali razni avtorji. Iščejo ga pa tudi po vzhodnih državah, nadvse tujih našemu slovenskemu človeku in na podlagi teh zgodovinskih špekulacij in sprenevedanj potem skušajo restavrirati "pravo vero" slovenskih ljudi? Je to res dediščina našega naroda? Naša tradicija in naše bistvo? Edino staroverstvo, ki ga pozna naš narod je krščanstvo in brez krščanske vere od Slovencev ne ostane nič.
 
In velika kontradikcija leži v tem, da ti neopogani, ki bi radi obnovili menda stare in menda izgubljene običaje in kulturo predkrščanskih časov, bodo s tem svojim početjem morali narode naučiti nekaj novega in njim docela tujega. To ne bo vrnitev izgubljenega, temveč učenje nečesa novega. Kajti vsako obujanje predkrščanskega poganstva pomeni obenem tudi iznakaženje tega starega ajdovstva. Zato tudi pri nas v Sloveniji vidimo neopogane, ki si drznejo imenovati se "staroverce", združene z najbolj proti-krščansko in zato proti-narodno politično stranko, Združeno levico.
 
Tudi danes delajo ti protikrščanski agnostični in ateistični nacionalisti, ki trdijo, da krščanstvo ogroža narod in raso, isto napako, kot jo je naredil slovenski narod, ko je zaupal komunistom, ki so se glasno širokoustili o narodu, narodnih pravicah in narodnem jeziku. Nihče jih ni tedaj vprašal, kaj pod besedo narod oni sploh razumejo. Ali razumejo narod, kot neko neprekinjeno vrsto rodov, ali jo razumejo kot neko brezoblično in trenutno danost, ki jo je mogoče poljubno spreminjati? Danes nacionalisti in "staroverci" in neopogani počnejo isto.
 
Polna usta so jih evropske tradicije, civilizacije, izročila, ipd. a nihče jih ne vpraša, kaj je ta tradicija, kaj ta civilizacija, kaj je vendar to izročilo, kaj vendar neki ta dediščina Evrope.
 
Oni hočejo v iskanju neke izgubljene "dediščine Evrope" požgati in porušiti edino dediščino Evrope, ki je evidentna in ni plod zgodovinskih špekulacij in romantiziranja. Radi bi posekali vse vezi s krščansko tradicijo Evrope, da bi se pognali v divji lov za neko tradicijo starih ajdov, o kateri ne vedno prav nič. To so otroci liberalizma, ki so preveč brali fantazijske knjige, navdihnjene od starih ajdovskih bajk.
 
-NeoDomobranec