Katoliški omniizem

Nekaj številk nazaj je mladi val tednika Družine prinesel tudi kratek odstavek, da je neka znana ameriška pop pevka javno in jasno deklarirala, da veruje v boga. Ta nesmiselna in nepomembna "novica" se je zdela urednikom primerna, da se jo postavi na vidno mesto v tedniku in naj bi očitno služila kot nekakšna "korajža" za mladostnike, ki se ne upajo deklarirati kot verne.
      
To me je spomnilo na nekega župnika, ki je pred leti dejal, kako izredno ceni, neko gospo, ki mu je zatrdila, da v "cerkev ne hodi" a meni, da je "nekaj nad nami".  Temu župniku pač ni bilo pomembno, kaj je s tem "nekaj" ta ženska mislila. Že samo dejstvo, da veruje v neko nadnaravno silo, mu je dala upanje, da je ženska na dobri poti. In tedaj se je porajalo vprašanje, mar smo res mi katoličani prišli tako daleč, da zaradi razširjenega materializma, ki ni nič drugega kot v resnici sistematična miselna lenoba buržoazije v časih izobilja, da ploskamo že tem, ki nekje nad seboj "nekaj" čutijo?
           
Mar smo vendar pozabili, na najbolj osnovne katoliške resnice, med katerimi je tudi ta, da je duša ustvarjena od Boga in da je pač najmanj logično, da ta duša vendarle tudi čuti stvariteljsko roko in da temu čutenju ne gre ploskati, ravno zato, ker je logično? Smo mar res prišli do točke, kjer se moramo povezovati vsi, ki "nekaj čutimo" nad seboj, ne glede kaj si mislimo, da to je? In če boste na to prikimali, potem velja vprašanje, čemu bi se vendar morali povezovati vsi, ki to nekaj čutimo nad seboj? Kaj bi bil smoter tega povezovanja? Kaj je vendar smoter tega, da ploskamo pop zvezdnicam, ki verjamejo v boga, pa najsi bo ta bog, karkoli že? Če namreč ne verujemo več v katoliške resnice in menimo, da se mora vsak zveličati že tako, da nekaj čuti nad seboj, kako lahko potem sploh še govorimo o zveličanju, ki bi bilo točno določeno?
               
Če je pot do zveličanja povsem irelevantna in predvsem relativna odnosno na osebo, kako bi potem ne verjeli, da je takšno tudi samo zveličanje? Če pa je potem zveličanje tudi povsem nedoločljivo in nedoločljivo, kako moremo sploh govoriti, da zveličanje je? In če torej zveličanja ni, zakaj bi potem sploh ploskali tem, ki nekaj čutijo nad seboj?
           
Ugovor bo, da je zveličanje točno takšno, kakor ga razume ta in ta, v našem primeru katoliška doktrina, a vendar se potem spet povrnemo v prvi krog: če do zveličanja vodi več poti, ker je Bog skrivnosten, čemu Cerkev in čemu sploh zveličanje?
          
Seveda mnogi ne gredo tako daleč in raje ostajajo v lažni domačnosti monoteizma, kjer smo združeni vsi, ki v "enega Boga" verujemo! Kakor, da bi bila že sama vera v Boga, ki je en sam, posvečujoča milost, ki dela določeno religijo posvečeno in zveličavno.
       
Kako je lahko tisto "ljudsko" pridigarstvo padlo do takšnih nižin, da smatra določeno religijo za enakovredno v vseh ozirih že zaradi tega, ker je "Bog eden za vse"? Od kdaj že sam monoteizem jemlje Kristusovi žrtvi in njega odrešenjski krvi vsak smisel in pomen?
      
Ta zmeda je plod dveh stvari. Prvič, umetno ustvarjene nesmiselne dileme ali je bolje, da človek ne veruje nič, ali da veruje v nekaj, in drugič, te resignacije pred liberalno demokracijo, ki na podlagi "verske svobode" omejuje ta umetno ustvarjeni koncept sam, torej "versko svobodo". Namreč "verska svoboda" je nekaj, kar se pojavi šele, ko se religijo začne omejevati v njenih logičnih zahtevah. Tedaj se pojavi koncept "verske svobode", ki ne pomeni drugega kot točno določene meje religioznega izražanja in religioznih teženj. In ravno zaradi tega koncepta, ki je dejansko "verska nesvoboda" nastane nek položaj v katerem naj bi se religije med seboj povezovale, da bi si ohranile te meje, ki jim jih je začrtala liberalna država (s konceptom verske svobode samim), čimbolj nedotaknjene. Zato nastajajo groteskne koalicije med muslimani in kristjani in židi zoper različne državne absurde. Po tej logiki je torej pač vseeno v kaj kdo veruje, saj ravno zaradi najmanjšega skupnega imenovalca, ki ga "verska svoboda" garantira, nastaja dokaj podobna svetovnonazorska koalicija, ki vidi svoje izhodišče le v neprestanih trenjih z državo.
              
Zato je pošteno reči, da je liberalna država tisti primarni problem, ki je povzročil tudi to katoliško resignacijo. In le s propadom liberalne države bi se mogla katoliška vera izviti iz tega primeža, ki končno kroji tudi njeno "ljudsko teologijo".
     
In najlažje bi bilo sicer reči, da je v cerkvi kriza, da so kleriki zašli v zmote, da imamo na petrovem sedežu antipapeža in ne vem kaj še vse, a poglejmo resnici v obraz. Da danes duhovniki govorijo in Družina piše, kako odlično je, da neka zvezdnica veruje v "boga" in da neka ženska veruje v "nekaj nad nami", ima svoj izvor v liberalni državi, ki nepravično izenačuje religije skladno s popolnim degradiranjem. Namreč država ne sme biti versko indiferentna temveč je pravica katoliškega občestva, ki stoji na tisočletni tradiciji naroda, da terja katoliško državo. Kajti to ne pomeni netolerantnosti do preostalih religij, temveč daje pravično mesto katoliški veri, ki je ta narod de-facto ustvarila in obenem tolerira nekatoliške religije, a ne na škodo katoliški religiji. Ta zemlja in ta narod pripadata katoliški veri in sta ji dolžna vse.
         
A dokler vera naših prednikov, vera dolge verige rodov, ni v priviligiranem položaju, ni vera države same, toliko časa bomo imeli te ekscese katoliškega omniizma raznih katoličanov, ki ne razumejo niti položaja, ki bi ga morala imeti katoliška vera po vsej pravici v našem narodu, kaj šele da bi razumeli, da Kristus ni umrl in vstal zato, da bi bilo na koncu pač vseeno kdo v kaj veruje, dokler veruje v nekaj nad seboj!
       
Vendar se ne slepite! Katoliška doktrina je vselej ena in nespremenljiva.