Protestantstvo (Janez Evangelist Krek, 1895)

Protestantstvo

Janez Evangelist Krek, 1895

To, kar se nam podaja pod imenom nemške kulture, je napojeno protestantskega duha. Nemški narod je v svoji večini zašel v šestnajstem veku na napačna pota, katera mu je pripravljal razodetju in vsaki oblasti sovražni humanizem in katera mu je otvoril wittenberski odpadnik Martin Luter.
   
Pri nas je, hvala Bogu in naši habsburški vladarski rodbini, protestantstvo bilo le trenuten vihar, ki je srečno kmalu preminul, A zato ne moremo reči, da je prenehal tudi novi vpliv tega pogubnega upora na cerkvenem polju. »Nemška kultura« je vzdrževala ta vpliv in ga še vzdržuje. V dokaz nam zadostuje dejstvo, da se protestantstvo pri nas pozna le po katoliški veri sovražnih virih in da se je često tudi že v slovenskem jeziku izgovorila in zapisala pohvalna beseda — verski prekuciji; iz slovstvenih spisov o protestantski dobi veje mnogokrat nekaka nepritajena žalost, da se ni tudi med Slovenci stalno ustanovila Lutrova vera; zapeljivci-odpadniki, ki so takrat tudi naš domači jezik zlorabljali v svoje zlobne agitacijske namene in s tem posredno kopali grob naši narodni individualnosti, se slikajo često kot mučeniki, in nepozabni, za Boga in dom požrtvovalni Tomaž Hren jih je moral že mnogo krivičnih slišati tudi v slovenskem jeziku. Ta smer je tudi sad »nemške kulture«.
    
Nemški katoliški učenjaki so šele v našem stoletju razbili malika, ki ga je izklesala enostranska, mnogokrat lažniva povestnica kot pravi kip protestantskega gibanja. Zadnji čas se jim pridružujejo celo — protestantje sami. Toda kaj nam to pomaga? Preden pride resnica k nam, preteče še obilo Save. Knjige, ki se dajejo učeči se mladini v roke, smejo pisati vse, kar jim drago; samo če bi zinile kako resnično v pohvalo katoliški cerkvi, to bi bilo motenje verskega miru in bi nasprotovalo vzgojnemu namenu.
    
Bog ne daj, da bi se opisalo Lutrovo delovanje tako, kakršno je bilo, Bog ne daj, da bi se po pravici slikal njegov pogubni vpliv na pravo nravnost, vero, družabne razmere, slovstvo ali umetnost! Pač pa je popolnoma prav in dobro, če se priloži kaka gorka papežem 10. veka, ali Gregorju VII., ali španskemu Filipu II,, ali našemu Ferdinandu II. itd.
   
Nemci slave protestantstvo kot plod svojega duha. Mi se o tem ne maramo ž njimi prerekati, še manj pa deliti za ta plod. Puščamo jim celega. A radi tega je nujno napojeno nemško slovstvo protestantstva in »nemška kultura« nam je radi tega po naši katoliški sodbi škodljiva in nevarna. Vseh pogubnih posledic, ki nujno izvirajo iz tega dejstva, ne naštejemo še takoj v tem spisu. Samo en pogubni sad, ki ga hlastno trgajo tudi nekateri Slovenci z drevesa »nemške kulture«, omenjamo tu posebej. To je namreč upornost in mržnja do cerkvene oblasti. Večina nemškega slovstva, v kolikor prihaja nam v roke, je polna teh dveh stvari.
  
Luter je potreboval takega orožja. Umstvenih dokazov mu je manjkalo, zato se je poprijel sirove šale, umazanega zabavljanja in podlih dovtipov. Kar je mogel najti grdih besedi v nemščini in latinščini, vse je uporabil proti — cerkveni oblasti, proti papežu, škofom in duhovnikom. Našega Trubarja in Krella spisi kažejo, da je imel tudi pri nas dovolj vernih učencev.
   
Lasje se nam ježe, ko beremo v zgodovini, kolika podlost je zavladala vsled Lutrove sirovosti v slikarstvu, rezbarstvu in pesništvu. Nam, ki nas je ugodna sreča postavila v dobo Brusov, Pavlih, Slovenskega Naroda in Delavca in ki imamo priliko, vedriti si ob »4000« dr. Nevesekoga poplaženega duha, je znano precej lepih stvari, ki se obešajo kot prijateljski okraski na črne suknje; toda vse to, dasi je po možnosti kopirano po »nemški kulturi«, vendar niti zdaleč ne dosega Cranachovih, Stimmerjevih, Aldegraversovih itd. proizvodov, Lutrovih, Nigrinovih itd. spisov v tem oziru.
    
V Lutrovih »Tischreden«, v darmstadtske dvorne knjižnice »Thesaurus picturarum« se dobi takih stvari na izber. Umazanost in prav favnovska lascivnost si sestrski podajata roki v njih. Vse se trdi o papežu, škofih, redovnikih in duhovnikih, samo »človek« se nobenemu ne reče.
   
To ni ostalo brez vpliva v poznejših časih; ko se je že protestantstva polotevala trohnoba, ko se je že zdavnaj razkadil verski značaj njegovega dela, je vendar še ostal v javnosti duh sovraštva do katoliške učeče cerkve. Razlezel se je ta duh v znanstvo in umetnost, v knjige, slike, časopise, na vseučiliške stolice, v srednje in ljudske šole, v politiko in v zasebno življenje. Ohranjala ga je pa ponosnega imena »nemška kultura«.

      
To je že drugi članek Janeza Evangelista Kreka, na temo protestantstva, ki ga objavljamo na tem blogu. Članek, ki ga objavljamo tokrat iz leta 1895, je toliko zanimivejši, ker lahko v njem najdemo tudi ostro kritiko današnjih razmer. Predvsem kritiko na račun tistih katoličanov, ki zavoljo cenenega ploskanja brezverskih in veri sovražnih elementov, brez vsake resne podlage napadajo papeža, škofe in duhovnike. Krek nas jasno opomni, komu to koristi.
        
Druga zanimiva stvar, ki jo zasledimo v tem članku pa je dejstvo, ki ga Krek jasno pokaže: časnikarska in sploh publicistična taktika iz pamfletov, časopisov in današnjih družbenih omrežij, ki ima za svoj glavni smoter blatenje in celo obrekovanje nasprotnikov, je produkt protestantskega vrta in zato smo katoličani v njem tako tuji.