"Mi ne moremo prerekati resnice, ki jo oznanja komunizem, da bo kapitalizem ubil zlasti male narode, če ne bodo narodi ubili kapitalizma."
Dr. Aleš Ušeničnik, 1923
Avtor Sebastjan Erlah je na svojem blogu v aprilu tega leta objavil članek z naslovom "Duhovnost do stvarstva v luči Laudato si". Čeprav daje naslov videz, da avtor le povzema okrožnico papeža Frančiška, pa naj bi bil članek kritika okrožnice oz. papeža.
Na tem mestu se ne bomo ukvarjali z vsebino okrožnice, temveč le s poizkusi argumentiranja kritike te okrožnice s strani zgoraj omenjenega avtorja.
Okrožnica sama namreč ni niti najmanj sporna, spominja nas lahko morda na okrožnico Rerum novarum Leona XIII. v smislu nakazanja problemov in aktivizacije katoličanov za reševanje teh problemov, a kot rečeno to ni mesto za ta premislek.
Avtorjev ugovor izhaja predvsem iz tega, da se nekatere stvari iz okrožnice berejo in slišijo podobno nekim komunističnim in sploh marksističnim idejam in izvajanjem. Vendar ali je to sploh kritika vredna premisleka? Če se nekaj sliši podobno še ne pomeni, da gre za isto stvar.
Vzemimo kar sam znanstveni socializem in socialni katolicizem koncem devetnajstega stoletja in začetkom dvajsetega stoletja. Pri obeh gre za zelo podobna izhodišča, oba videvata probleme in jih tudi jasno nakažeta. Strinjata se docela v tem, da je gospodarski liberalizem, socialni individualizem, kapitalizem kriv stanja družbe. Kar ju loči je le vprašanje, kako stvari popraviti. Socializem na eni strani hoče podržavljenje in "diktaturo proletariata", socialni katolicizem hoče stanovsko državo.
A v izhodišču sta si sila podobna. Kajti tudi Leon XIII. je sprva v svojih okrožnicah zgolj pokazal, da je problem in da je ta problem treba pravično in po krščanskih temeljih rešiti. Morda se je tudi on zdel tedaj kakemu kapitalistu čisto navaden komunist. A med katoličani je vendar večinsko vladalo mnenje, da je kapitalizem krivec problemov in da je za to stanje kriva prav "svobodna tekma" ali "svobodni trg". Vzemite kateregakoli katoličana izpred leta 1945 in ga vprašajte, kaj si misli o kapitalizmu, pa vam bo brez izjeme zasedel negativno držo.
"Ubiti kapitalizem se pravi ubiti mamonizem, ki se je utelesil v modernem gospodarstvu. Ker ta mamonizem ni nujno pohlep tega ali onega, dasi se je prvotno skotil iz pohlepa ljudi, ampak se izraža v nekih gospodarskih oblikah, zato tudi ne bo mogoče premagati kapitalizma, če se ne izpremene te oblike. Narodi bodo morali torej preosnovati sodobni gospodarski red ali pravzaprav nered."
Dr. Aleš Ušeničnik, 1923
In po tej logiki torej lahko trdimo, da so bili katoličani pred vojno navadni komunisti, ker so oboji za socialne probleme krivili kapitalizem. Pa vemo, da bi bil to absurd brez primere. Če se papeževo nakazovanje problemov torej sliši "marksistično", to še ne pomeni, da tudi je marksistično. Kar velja tudi za avtorja članka. Če so njegovi ugovori podobni onim protestantskim, to še ne pomeni, da so protestantski ali, da je avtor sam okužen s protestantizmom.
Tu pridemo do vprašanja problemov o katerih govori papež. Torej ali problemi so, ali pa jih ni. Če so, potem je logično, da jih vidita tako papež, kot marksist. Če pa jih ni, se potem papež moti že v izhodišču in govori o nečem, kar sploh ne obstaja in je torej plod marksizma ali Bog ve česa. A tu se začne razhod. Kdo bi mogel trditi, da problemov ni? In tudi, če se razhod zgodi in hipotetično zavzame avtor članka stališče, da so problemi izmišljeni, se s tem postavi na stališče nasprotno Cerkvi in torej na stališče raznih ameriških protestantov. Resnica pa je pač le ena, ali -- ali.
Naprej avtor znova, sicer z distanco a vendar, skuša nakazati, da se papež v svojih izvajanjih sliši podobno komunistom, predvsem v svoji kritiki kapitalizma. A tu je treba ponoviti, katoličani, stoječ na tradiciji socialnih okrožnic Leona XIII. in Pija XI. smo dejansko zoper kapitalizem in zato je povsem normalno, da se v svoji kritiki kapitalizma, nekemu kapitalistu zdimo podobni komunistom. Papež tu ne počne ničesar, kar ne bi storili že papeži pred njim.
Če rečemo z dr. Alešem Ušeničnikom:
"Če treba uničiti kapitalistični način gospodarjenja, uničite ga, zakaj tudi gospodarski načini morajo služiti človeštvu in njegovi blaginji! Če treba preosnovati vso družbo, preosnujte jo, tudi družabne uredbe morajo služiti človeku!"
Ta argument "podobnosti" papeževe retorike s komunistično retoriko se torej pri avtorju neprestano vrača na površje in prek nje ne more. A to ni nikakršen argument. Katoličani nismo nikdar stali na individualističnem pojmovanju, ki bi izključeval pojmovanje "skupnega", kar se zdi avtorju članka tako sporno. Škof Rožman je denimo v letu 1943 povedal:
"Gotovo moramo biti odločni nasprotniki kapitalizma, kakor se je razvil v teku časa. Bog-stvarnik je dal zemeljske darove zato, da jih uživajo vsi ljudje."
Tu Rožman govori pravzprav o isti stvari, kot danes Frančišek. Če kot katoličani verjamemo torej, da so dobrine dane od Boga za vse ljudi, in da je zemlja "skupna", nas pač ne sme brigati če se to zdi podobno komunističnemu pojmovanju.
Dalje se avtor spotakne ob papeževo naziranje, ki naj bi "propagiralo razredni boj". Pri tem povzema domač portal nacionalne televizije. Danes se sicer ni za zanašati na navajanje papeža preko medijev, ker se je to že večkrat izkazalo kot potvorjeno. Mediji namreč prevajajo prevode prevodov in na koncu ustvarijo senzacionalistično novico. A vseeno se tu zdijo papeževe besede precej na mestu, ker dejansko izhajajo iz katoliškega socialnega naziranja.
Kako že beremo? "Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke." (Lk 1,52)
Kot katoličani tudi sami verjamemo v socialno pravičnost, po kateri naj bi bilo gospodarstvo organizirano vzajemno, stanovsko, pri čemer bi vsi posamezniki odločali o stvareh kot udje enega telesa - korpusa.
"Za vse, kar se ustanovi v prospeh miru in medsebojne pomoči med ljudmi, in naj se zdi še tako popolno, je najbolj trdna podlaga vprav duhovna vzajemnost in duhovno edinstvo med tovariši. Če tega duhovnega edinstva ni, kar smo dostikrat izkusili, bodo najboljši predpisi brez moči. Le tedaj bo možno v človeški družbi resnično sodelovanje vseh za skupno blaginjo, ko bodo vsi deli živo čutili, da so udje ene velike družine in otroci istega nebeškega očeta, da, eno telo v Kristusu, »posamezni pa med seboj udje«[Rim 12,5], tako, da »če en ud trpi, trpe z njim vsi udje« [1 Kor 12,26]. Tedaj bodo namreč bogati in drugi veljaki prejšnjo brezbrižnost do ubožnejših bratov izpremenili v skrbljivo in dejavno ljubezen, sprejemali z odprtim srcem njih pravične zahteve in radi jim odpuščali morebitne krivde in zmote. Delavci pa bodo iskreno zamorili vsako čuvstvo sovražnosti in zavisti, ki ga pospeševavci socialne borbe tako premeteno zlorabljajo, in ne le da ne bodo mrzili mesta, ki jim ga je božja previdnost določila v človeški družbi, ampak ga bodo cenili, dobro se zavedajoč, da sodelujejo resnično koristno in častno, vsak po svoji službi in dolžnosti, za občo blaginjo in da hodijo še tesneje po stopnjah za tistim, ki je bil v božji podobi, pa je hotel biti med ljudmi tesar in da so ga imeli za tesarjevega sina."
Pij XI., Quadragesimo anno, 1931.
Tu ne gre za "ekološko duhovnost marksizma", temveč za katoliško svetovno naziranje, ki vidi probleme, izvirajoče iz človeške nepravičnosti in zahteva popravo po katoliških načelih. Tako torej, kakor so katoličani videli probleme in krivice izvirajoče iz gospodarskega individualizma in so jih skušali popraviti ter spremeniti družbo v nov sindikalni in korporativni red.
"Družba, urejena po krščanskem pojmovanju, bodi brezrazredna v tem zmislu, da v njej ne bo, kakor dandanes, razredov, kjer bi eden drugega izkoriščal in drug drugega sovražil; torej tudi ne bo razrednega boja, ki je dandanes le izraz tega nasprotja. Družili se pa bodo ljudje po poklicih v stanove, ki bodo v skupni vzajemnosti dajali drug drugemu, kar komur gre."
Dr. Aleš Ušeničnik, 1928
Naprej se avtor spotakne ob zloglasno konferenco, ki so jo obsojali razni protestantje skupno z disidentskimi katoličani. To poveže z neko izjavo papeža zopet povzeto po domačem mediju. A to, se zdi, je precej nepravilen pristop avtorja samega, ker na vse pretege išče nekaj, s čimer bi lahko prikazal papeža v slabi luči, ne da bi zares vedel ali so te povzete izjave resnično natančne ali ne. Tudi prisotnost nekega nekatoliškega avtorja pač še ne pomeni, da se papež kakorkoli strinja z njim.
Potem v članku avtor nadaljuje z razlago, da se mu nekatere stvari slišijo podobne. Papeževa nova svetovna solidarnost, ali morda nov svetovni red, se mu zdi podoben prostozidarskemu "New World Order". Ta argument je torej sličen vsem drugim prejšnjim, tiči pa zgolj na "podobnosti". A tu ne moremo, da ne bi zopet ponovili: avtorjev argument se pa zdi podoben argumentom protestantov, ki trdijo, da ta papež osebno pripravlja NWO. Med njimi izstopa Alex Jones, ki papeža redno naslavlja z "the globalist pope". Torej, ali smemo avtomatično trditi, da je avtor članka, Erlah, protestant oz. da je okužen z ameriškim protestantizmom, ker je menda to razvidno iz njegovega pisanja? Ne. Tega ne moremo trditi, ker je neiskreno in sploh ne predstavlja pravega argumenta. Samo "podobnost" pač ni dovolj.
Še več, o "novem svetovnem redu" je govoril že Pij XII. trikrat denimo začasa druge svetovne vojne, torej leta 1939, 1940, 1941, vsakokrat na božično vigilijo. Pij XII. govori v teh govorih o nujnosti novega svetovnega reda, ki bi zajezil ponavljanje svetovne vojne, torej da se ne bi Evropa ciklično vračala v vojno. V teh govorih postavi nekaj točk ali pogojev, ki naj bi se izpolnili, da bi do tega novega reda prišlo. Eden teh pogojev govori tudi o izboljšanju mednarodnih ustanov, ki bi preprečevale nesporazume. Ta novi red pa naj bi temeljil na zavrnitvi materializma in na nepreklicnosti moralnega zakona, danega nam od Stvarnika. Kakorkoli že, če danes papež Frančišek govori o "novem svetovnem redu", to ni nič novega ali še ne slišanega iz papeškega prestola.
Zopet se potem avtor članka dotakne zloglasne konference v Vatikanu, njegov argument pa poteka v smislu: papež je rekel to in to, a ker se je na pročelje bazilike projiciralo to in to, nima prvo torej nobene teže. Tu moramo zopet ponoviti, da če se je nekaj projiciralo in je bilo zares "prostozidarsko", to še ne pomeni, da je papež izbral kaj se bo projiciralo ali, da je to tudi odobraval.
Dalje se izkaže, da je avtor torej res zagovornik kapitalizma oz. svobodnotržnega gospodarstva in najbrž izhaja iz tega dejstva njegova kritika "socialističnega papeža". A vendar tu avtor stoji na neki lastni logiki, medtem ko papež in mi z njim, stojimo na tradiciji socialnega katolicizma in zavračamo kapitalistične zmote.
Kapitalizem je danes prepotreben nove refleksije. Danes kapitalizem morda ne povzroča več takšnih socialnih krivic, kot jih je povzročal začasa Leona XIII., a povzroča drugačne, duhovnejše. Danes je kapitalizem namreč glavni krivec za moralni propad zahoda, saj poudarja krščanstvu nasprotne nazore uživanjaželjnosti, razsipništva, udobja, lagodnosti in ljudi zapira pred osnovnim poslanstvom, ki jim je namenjeno na tem svetu: moliti, delati, trpeti. Je sistem individualizma, ki razkraja družbo in konec koncev povzroča počasen propad evropskih narodov preko uničevanja skupne zavesti (atomizacija posameznikov), poveličevanja lagodja, nemoralnosti, kot tržnega produkta in splošnega materializma.
"Moderni gospodarski nazor je materialističen in naturalističen, nevreden človeka, človeku ne more biti vse denar, tudi ne moč. Človek je ustvarjen za višje cilje; dvigniti se mora nad materijo, a tudi nad vso naravo, da motri vse v božji luči."
Dr. Aleš Ušeničnik, 1939
Problem, ki je razviden iz članka je paradoksalno prav v njegovi podobnosti z argumentacijo severno ameriških protestantov zoper socializem. Mi kot katoličani pač ne moremo nujno izhajati iz presojanja nekega sistema v smislu udobja, ki ga ponuja. Nam kot romarjem, ki samo potujemo skozi ta časni svet, so bolj kot udobje pomembni drugi vidiki. Vidiki večnosti. In kakor so se katoličani nekdaj borili za izboljšanje nevzdržnih socialnih razmer, ki jih je povzročil kapitalizem, tako se morda danes lahko borimo za izboljšanje duhovnih razmer, ki kažejo, da bodo pogubile evropske narode.
Okoljska problematika lahko postane tista točka, ki bo katoliške družbene napore preusmerila iz neke razdrobljene, pretirano poduhovljene resignacije v živ in aktiven katolicizem. To bo premik, ki se bo torej premaknil proč od pokristjanjevanja posameznika na pokristjanjevanje družbe, države in drugih formalnih in neformalnih struktur. Obenem pa to lahko pomeni tudi prepotrebno diferenciacijo katoličanov proč od indiferentnega konservativizma v dejanski aktivni družbeni katolicizem. Zopet potrebujemo jasnega razločevanja in ločevanja. Katolicizem se sme več ostajati podrejeni del naziranja katoličana, tako da je katoličan najprej konservativec ali Slovenec in šele potem katoličan. Zopet moramo zaklicati z Mahničem: "Katoličani smo, to je naše ime, potem smo Slovenci, to je naš priimek."
"Družba tako dolgo ni pokristjanjena, dokler je še posameznikom — in naj bi bili še tako številni — vsakikrat potreben junaški odpor proti celotni kulturi okrog njih, ko hočejo biti kristjani in krščansko živeti."
Adalbert Bangha, 1939
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar