Voltaireov značaj

Tisti, ki bi radi Evropo videli, kot združene države Evrope, se zavzemajo tudi, da bi po zgledu amerikancev gradili mit o "founding fathers" takšne Evrope. In najbrž se v njihovih glavah mnogokrat pojavi ime François-Marie Arouet Voltaire. Vsak tradicionalist pa mora nujno nasprotovati mitosom ameriške in francoske revolucije, zato tu pokažemo na kratko besedilo iz leta 1898, ki obravnava Voltairevo pokvarjenost

Voltaireov značaj

   
Letos je izdal M. Nourrisson velezanimivo delo o Voltaireju, [Voltaire et le Voltairianisme, par M. Nourrisson, de 1' Institut: Paris, chez M. Lethiellcux.] ki s popolno objektivnostjo opisuje značaj in delovanje te žalostne osebe. Za zgled, kako nesramen lažnivec je bil Voltaire, navajamo njegovo pismo, ki je je pisal dne 7. septembra 1764 d’ Alembertu. Nekaj prej je izdal Voltaire brez podpisa Dictionnaire philosophique, v katerem je z nepopisno surovostjo napadal krščanstvo. V javnosti se je brž izvedelo, kdo je pisatelj. Voltaire se je pa zbal sodišča in zato je jel legati, kar se je dalo. V imenovanem pismu pravi:

„Bral sem ta hudičevi slovnik; zgrozil sem se nad njim kakor vi, toda vrhunec žalosti je zame to, da je nekaj kristjanov tako nevrednih tega lepega imena, da sumijo mene, češ da sem jaz pisatelj tega tako protikrščanskega dela. Rotim vas, da mi verjamete, da nimam ž njim nobene zveze. Najvišji usluga, ki bi jo mi mogli storiti, je ta, da zatrjujete, tako vam deleža v nebesih, da jaz nimam nobene zveze s tem peklenskim delom. Milo vas prosim, da me obvestite, da delo prekličem v vseh javnih listih s svojo navadno odkritostjo in nedolžnostjo.“

Z ravno tisto predrznostjo se je hlinil Voltaire, kjerkoli mu je kazalo: kralju, Pompadourici, Frideriku II. Bogoskrunsko je prejemal sv. zakramente iz ravno tako podlih namenov. Med prijatelji se je norčeval iz tega, rekoč: „Vprašujete me, zakaj imam jezuita v sebi; jaz bi rad imel dva, in če mi nagaja, grem po dvakrat na dan k obhajilu, ker nočem biti mučenik pri svojih letih. Dragi moji, ko bi imel stotisoč mož, bi že vedel, kaj naj storim, a jih nimam; zato pojdem o veliki noči k obhajilu. Kralj hoče, da se izvršujejo krščanske dolžnosti."

Da bi si pridobil starega škofa v Mirepoix-u — Boyer-a in bil z njegovo pomočjo vzprejet v akademijo, mu je pisal:

„Pred Bogom, ki me sliši, lahko rečem, da sem dober državljan in resničen katoličan in samo zato pravim to, ker sem bil tak vedno v srcu.“

Nekemu drugemu akademiku-duhovniku, je dejal: „Kako bi ne ljubil religije, katero sem tolikrat proslavljal? — Od svoje mladosti sem imel vedno mržnjo nad tistimi lahkimi umazanostmi, nad nespodobnostmi okrašenimi z rimami, ki ugajajo zavoljo svojega predmeta nebrzdani mladini.“ Ko je tako govoril, je Voltaire že 10 let spisoval svoje ostudno umazano pesniško delo — La Pucelle.

Voltaire je bil tudi grd značaj do svoje domovine. Frideriku II. se je sladkal in ga unemal, naj pribori Prusiji Lotaringijo; ta ga je pa hvalil, „ker je tako dober Prus.“ Oblatil je orleansko Ivano d’ Arc in o Francoski se je izjavil: „V resnici na moč sovražim to Francosko.“ Francozi so mu postavili spomenike v Parizu. Zakaj? Voltaire je sovražil tudi ljudstvo, češ da je ljudstvo „kanalja, ki mora vedno ostati kanalja“ (le canaille, qui doit rester toujours canaille.“). Treba je, „da so orli in sove, slavci in krastače.“

Tak je bil prvoboritelj, svobodne misli na Francoskem.

Dr. K., 1898