"Prepričan sem, da nacionalizem ne more ubraniti krščanstva v SLO."
S temi besedami se je odzval branko Cestnik na tvit nekega medija, ki se je nanašal na Cestnikov intervju v reviji Mladina in kjer naj bi Cestnik želel, da se Janša usmili desnice in se umakne. Tu nas ne zanima toliko Cestnikov pogled na Janšo, niti nas ne zanima Janšev pogled na Cestnika. Zanimajo pa nas ideje, ki jih zastopa Cestnik, predvsem v oziru prav na ta tvit. Nacionalizem ne bo rešil krščanstva.
Pojdimo postopoma. Najprej iz tega izvajajmo, da je krščanstvo v Sloveniji ogroženo, če potrebuje branjenje. In evidentno je, da je Cestnik prepričan, da je krščanstvo ogroženo. To lahko razberemo iz njegovih blogov, ki se ukvarjajo z islamizacijo. A ti razmisleki so nekoliko preveč pretenciozni. Slikajo namreč neko zapleteno zgodovinsko sliko, kjer se določeni zgodovinski premiki vršijo le skozi neke intelektualne kanale. Tako npr. avtor veliko prostora posveti vprašanju kaj je bilo z islamizacijo v Aziji in Afriki. Tam zanemarja, da se konec koncev more religija ohranjati le z oblastjo, torej da tisti, ki vlada določenemu ozemlju izpoveduje določeno vero in je ta vera prevladujoča. Trditve, da je islamizacija teh dežel prišla zaradi krščanskih razkolov in neenotnega krščanskega nauka, so možne le v pretencioznih razpravah. Če so oblast nad določenim ozemljem dobili oblastniki te in te vere se je ta in ta vera razrastla in le z velikimi težavami morejo ostati otoki drugačne religioznosti, kjer pa ponavadi tudi velja, da gre za etnično zelo neokrnjene skupine ljudi. Tako torej ni pomembno kako in kaj so verovali indijanci in kje se je zalomilo njihovi veri, da so postali katoličani, niti ni pomembno, ali je bila naša religioznost zares tako močna, da smo ostali katoliška dežela, niti ali so skandinavci imeli tako šibko vero, da so postali protestantje. Vse se striktno vrti le okrog oblasti. Povedano v današnjem jeziku: država na koncu odloči kakšne vere bo dežela ostala.
In zato smo tudi tako siti ravno tistega diskurza, ki so ga polni Cestnikovi razmisleki, ko nam skuša v maniri nepregledne množice raznih teologov dopovedati, da je zahodni človek izgubil vero, ker je potrošnik in ne vem kaj še vse. Ne! Država je izgubila vero! In če je država izgubila vero jo bo izgubil tudi narod, jo bo izgubil tudi posameznik. Za upadom krščanske vere ne stojijo slabi "pastoralni načrti", potrošništvo in vsega-sitost. Ne, v prvi vrsti stoji za upadom sekularna država, ki se je iztrgala kraljevanju Kristusa in iz tega potem izvira tudi potrošništvo in materializem.
Zato je vsaka rešitev, ki ne predvideva striktno katoliške politike, pa ne politike v smislu, da se bežno nanaša na najbolj osnovne katoliške vrednote, temveč politike, ki ima za svoj cilj katoliško državo, v katero bo vtkan katoliški socialni nauk, katoliška nravnost itd., zato je vsaka taka rešitev, ki tega ne predvideva le popolnoma nesmiselno dolgovezenje o krščanstvu, ogroženemu od kristjanov, ki ne verujejo v Jezusa, ki ga danes, kakor pravi Cestnik, menda bolj poznamo kot včeraj. Če take rešitve nek katoliški razumnik ne ponuja, lahko še naprej plava v svojih pretencioznih traktatih, a bo vselej postavljen pred ogledalo, četudi bo v njem videl le neke šunkojedce.
Kot pravi Anton Mahnič, ki potrdi prav to predpostavko, da ne smemo skušati rešiti vere posameznika temveč vero naroda, in če sami pridamo še: vero države:
"Ako je narod v obče se srcem vdan veri, je tudi posamezniku lahko in naravno, da nevstrašno izpoveda to vero; v resnično katoliški deželi se ne more nego le katoliško misliti in čutiti; a kako težko je to mej narodom, ki se je v večini katoliški cerkvi odtujil!"
Anton Mahnič, 1895.
In zato se strinjamo, nacionalizem, ki je nacionalizem po najbolj osnovni definiciji te besede, ne more rešiti krščanstva, vendar se vprašajmo zakaj. Rešiti ga ne more zato, ker ga v svoji liberalni maniri jasno odklanja. Vendar pa to ne pomeni, da liberalna demokracija, ki v nacionalizmu vidi svojega glavnega nasprotnika tega ne počne. Nasprotno, kar se tiče krščanstva sta osnovni nacionalizem in demokracija, kakršno poznamo danes, nekaj povsem sorodnega.
Vzemimo za primer nacionalni socializem v Nemčiji pred vojno, in današnjo demokracijo. V oziru na krščanstvo sta oba sistema v odklonilni drži do krščanstva, četudi ga oba tolerirata oz. ga do neke mere ščitita. Tako so bile kljub kulturnemu boju zoper Cerkev, ki so ga netili nekateri nacionalsocialisti in kljub obujanju nekih poganskih ritualov, cerkve v Nemčiji polne ipd. Zato sicer morda res drži Cestnikova trditev, da nacionalizem ne bo rešil krščanstva, a potem mora to isto izreči še za demokracijo kot družbeni sistem. Če pa cilja zgolj na ideologijo, potem mora to izreči tudi za srednjo desnico ali srednjo levico, katerakoli mu je že ljubša.
A tudi sama trditev "nacionalizem ne bo rešil krščasntva", ni povsem upravičena. Strinjali bi se s to trditvijo že iz načelnosti, če bi jo Cestnik izrekel sredi tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je med katoličani vrela ideja o katoliški državi, o državi, kjer kraljuje Kristus tako kot mu to edinole pristoji. A če jo izreče danes, smo vendarle do nje skeptični in mu moremo celo oporekati. Če Cestnik namreč ne ponudi neke ideološke alternative nacionalizmu in liberalni demokraciji, potem ne bi smel tako hitro odslavljati nacionalizma, saj nas vendarle zgodovina uči, da je krščanstvo mariskje prosperiralo pod nacionalističnimi režimi, kljub zadržanju Cerkve, ki je bila v tistih časih veliko bolj zahtevna do politike in je prihajala v konflikte s temi režimi tam, kjer danes v tej liberalni demokraciji v kateri živimo, nima nobene besede, niti nima več želje, da bi tam resno sploh govorila. Zato če izhajamo iz cerkvene prilagoditve liberalni državi, težko najdemo sploh kakšno točko, kjer bi nacionalistični režim starega tipa in Cerkev prišla sploh še v konflikt, ne da bi s tem Cerkev sama postala zastavonoša liberalne ideje.
Seveda moramo tu jasno opozoriti, da ne govorimo o nacionalsocializmu temveč bolj o fašističnih režimih, ki so bili naklonjeni Cerkvi in o nacionalističnih gibanjih, ki so Cerkev vselej priznavala kot najvišjo avtoriteto tudi v vprašanjih, katera se danes morda zdijo smešna že katoliškemu kleru (kar je tudi očitno). Zato je Cestnikova trditev morda načelno več kot ustrezna, a glede na kontekst je naravnost nesmiselna.
Ker kaj pa bo rešilo krščanstvo pri nas ali v Evropi? Kaj je Cestnikov recept? Gotovo se spoštovani Cestnik strinja, da je s koncem krščanstva nujno povezan tudi konec sveta, kakor nam obljubi Kristus in da nas zato ni zares strah izginotja Cerkve, temveč nas je strah le, da bi izginila katoliška vera na določenih območjih, kar je bilo že videno in je možno celo v najbolj katoliških deželah, kamor sodi tudi naša Slovenija. Zato se torej pogovarjamo, kaj bo rešilo krščanstvo oz. katolištvo v določenih deželah, npr. v Sloveniji. Če pa nacionalizem, v kateri koli definiciji ga avtor že uporablja, ne more rešiti krščanstva v Sloveniji, kaj ga more rešiti? Ga naj bi rešil kulturni in verski realtivizem, ki se pojavi neločljivo z narodnim relativizmom? Naši katoliški pisci pred vojno so bili prepričani, da je vera neločljivo zvezana z narodnostjo. Bog je hotel, da smo katoličani, Bog je hotel, da smo Slovenci. Slovenci smo katoličani. Katoličani je naše ime, Slovenci je naš priimek. Če hočeš vedeti če je kdo dober Slovenec, ga najprej vprašaj, če je dober katoličan. Zato ni res, da more katoliško vero na slovenskem rešiti nek narodni relativizem, v katerem bi Slovenci iskali "zgodovinskega Jezusa", neko protestantizirano karikaturo Jezusa.
Ne, odgovor je drugje. V devetnajstem stoletju so se morali slovenski katoličani veliko braniti pred liberalci, ki so kameleoni, kakor jih je imenoval hrvaški Kniewald, takrat vzeli nase podobo zavednih narodnjakov, ki jim je narod predstavljal vse. To je bilo tedanje liberalno orodje za napadanje katoliških Slovencev in Cerkve. Slovenci, katoličani pa so se na to odzvali tako, da so pravilno prepoznali, da so sami veliko bolj narodno zavedni od liberalcev in so izumili formulo: Slovenci so katoličani. Zavedali so se namreč, da je slovensko bistvo in celo slovenska bit neločljivo zvezana s katolištvom.
"Zato pa, če hočeš vedeti, je-li kdo dober Slovenec, ga vprašaj pred vsem, je-li je dober katoličan!"
Janez Evangelist Krek, 1892.
"Krščanska vera n. pr., ki jo imamo Slovenci, je katoliška, torej je za vse narode, vendar je kot tisočletna kulturna dediščina z vsem našim mišljenjem in življenjem tako tesno spojena, da nam je Slovenec — brezverec docela tuj, in mu v ničemer več ne moremo prav zaupati. Vera nam je torej tudi kot narodna dedina draga, kot svetinja dedov naših ljuba, kot vera naših mater mila."
Aleš Ušeničnik, 1912.
"Katoličani smo, to je naše ime, potem smo Slovenci, to je naš priimek."
Anton Mahnič, 1891.
"Bog je tudi hotel, da si bil rojen kot član svojega naroda, da si bil pod varstvom njegovega prava in nravstvenosli že v materinem telesu."
Josip Jeraj, 1933.
Najbolj jasno pa povezavo med narodnostjo in vero nakaže Ušeničnik:
"Da, boj za narodnost je časih naravnost boj za večnost. Ako grozi narodu tujec, ki ga izkuša obenem ne le gospodarsko uničiti, ampak tudi nravno izkvariti, versko razkrojiti, tedaj je boj za narodnost mnogo več ko boj za jezik, boj za narodne svojine, boj za narodno kulturo; tak boj je boj za narodove večne dobrine, boj za večnost. In ali se ne godi dandanes tako, ko izkuša tujec tuintam ljudstvo z alkoholom fizično otopiti in z brezverstvom nravno ubiti?"
Aleš Ušeničnik, 1912.
Zato če se danes čuti ogroženo eno, se moramo nasloniti na oboje. Krščanstvo bomo rešili, če bomo rešili tudi slovenstvo in slovenstvo bomo rešili, če bomo rešili krščanstvo. Vendar ta rešitev ni lahka rešitev. Ta rešitev ne pomeni, da hlinimo neko domoljubje in se oklepamo zastav liberalne države, pa bomo že rešili krščanstvo in slovenstvo. Ne, ta rešitev od nas terja, da se vrnemo h koreninam slovenskega naroda. Pa ne tistega naroda, ki svoje genije vidi v Trubarju, Prešernu in Cankarju in s tem enači svoje bistvo z jezikom, ki se nenehno spreminja, temveč v narodu, ki pozna svoje korenine in krščansko omiko in nravnost, ki ga je ohranjala pri življenju. Zato so tedaj najbolj radikalni katoličani na žuganje liberalcev, da bo slovenski narod izginil, odgovarjali, da raje ohranijo vero kot narodnost. Zdi se, da so se zavedali, da če ohrani narod vero, ohrani tudi narodnost.Če nismo več katoličani, tudi Slovenci nismo, kar se vse bolj kaže. Zato ni rešitev v nekih traktatih o šunkojedcih, ki ne poznajo pravega Kristusa, temveč je rešitev v tem, da se zavzamemo za avtentično katoliško politiko, ki ima za svoj namen katoliško državo. Državo, kjer bo katoliški veri zagotovljen priviligiran položaj, kljub toleriranju vseh drugih ver.
"Ker kaj bi pomagalo, ko bi nam luteranstvo rešilo jezik, a izgubilo nebesa; je vender boljše v nebesih govoriti kitajsko, nego v peklu slovensko!"Šele s katoliško državo je mogoče ohraniti narodovo bit in bistvo, zato če se strinjamo v načelu s Cestnikom, da nacionalizem ne more rešiti krščanstva, koliko manj ga more rešiti liberalna demokracija in sredinska politika, kakor pravi Pij XI.:
Anton Mahnič, 1888.
"Boljševizem je mogel doseči svoje uspehe le, ker mu je pripravljal tla oni liberalizem, ki je ločil med katoliško vero in političnim udejstvovanjem, hoteč vero izpremeniti v golo nabožnjaštvo, ne da bi ji pustil svobodo, da se izdejstvuje po svoji zveličavni morali in njeni posvečujoči sili tudi v družabnem organizmu družine, občine, države, naroda in tako dalje. Kdor stavlja ovire polnemu razvitku krščanske vere v dejanskem življenju ljudstva, ta pospešuje in odpira pot vplivu in delovanju prevratnih sil sodobnosti."
Pij XI., 1936.
Zato, če smo zares iskreni v svoji skrbi za ohranitev krščanstva v našem narodu, moramo najprej odkloniti liberalno državo in v politiki začeti boj zoper ideologijo liberalizma, kot je izpričana v ločitvi Cerkve od države itd. Šele če je oblast naklonjena neki veri, more ta vera obstati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar