"You got that medicine I need
Dope, shoot it up, straight to the heart please
I don't really wanna know what's good for me
God's dead, I said 'baby that's alright with me'
When you talk it's like a movie and you're making me crazy -
'Cause life imitates art
If I get a little prettier can I be your baby?
You tell me, 'life isn't that hard'"
-Lana Del Rey: Gods & Monsters
Suddenly Last Summer (slovenski prevod naslova se glasi: Nenadoma lansko poletje), je ameriški film, ki je izšel leta 1959, torej na koncu zlate dobe film-noirjev in ravno preden so šestedeseta in sedemdeseta prinesla stoosemdeset odstotni obrat na filmskem področju. Ključni vlogi v filmu imata Elizabeth Taylor in Katharine Hepburn, ki igrata teto in nečakinjo po možu. Glavna premisa filma pa je odkrivanje resnice o tem kaj se je zgodilo prejšnje poletje, ko sta Violetin (Katharine Hepburn) sin Sebastian in njegova sestrična Catherine (Elizabeth Taylor) počitnikovala v nekem južnem obmorskem mestu. Tisto poletje je Sebastian umrl, Catherine pa je izgubila razum in bila sprejeta v norišnico. Sebastianova mama in Catherinina teta Violet je prepričana, da je rešitev za njeno nečakinjo lobotomija, ki naj bi jo opravil priznani kirurg, prepričana namreč je, da si Catherine izmišlja stvari, ki naj bi se zgodile na počitnikovanju, obenem pa ohranja zamero, da je njen sin, na katerega je bila silno navezana, prejšnje poletje na dopust vzel Catherine in ne več nje, tako kot vsa leta predtem. Ugledni kirurg dvomi, da je Catherine nora in ji skuša pomagati, dokler je naposled ne pripravi, da poseže v skrite spomine, za katere je mislila, da so izgubljeni. Ti spomini in izpoved, kaj se je zgodilo na počitnikovanju prejšnje poletje Catherine dokončno osvobodijo nevroze, ki jo je doživljala.
Gre za film, ki v gledalcu zbuja neprijetne občutke, tako zaradi teme in podob, ki jih posamezni karakterji slikajo v dialogih, kot tudi zaradi okolja v katerem se film odvija in težke soparne atmosfere, ki jo je mogoče čutiti. Posebej težak pa je zaključek filma, ko gledalec izve, kaj se je zgodilo in kako je umrl Sebastian tisto poletje. Dogodek je grozljiv in vznemirjujoč, vendar pa se zdi, da je globoka zgodba, simboli in slike, ki jih film slika, predvsem ogledalo zahodne družbe in da moremo v njem iskati podobnosti z zahodom zadnjih stotih let.
Posebej očitno povezavo pa moremo videti ravno ob nedavni begunski krizi, saj se v filmu pojavljajo podobe, ki so tako sorodne podobam iz medijev zadnjih dvanajstih mesecev, da lahko dejansko izrečemo: "life imitates art", življenje posnema umetnost. Te podobe so iz begunske krize.
Catherine na koncu filma namreč izpove kaj se je zgodilo na počitnikovanju. Sebastian je koristil tako njo, kot prejšnja leta svojo mater za "vabo", ki je privabljala poglede in ljudi v njegovo bližino. Tega usodnega poletja je Sebastian svoji sestrični celo kupil kopalke iz belega blaga, ki so, ko so se zmočile, postale prozorne. To je bil le en od njegovih trikov s katerimi je skušal prek žensk, bodisi lastne mame ali sestrične, privabljati poglede in zbujati "lakoto" v ljudeh. Na tem mestu v filmu vidimo pomenljiv prizor s plaže, ki je razdeljena na del z vstopnino in na brezplačen del. Sebastian in Catherine se nahajata na delu z vstopnino, od drugega dela plaže pa ju loči ograja. Catherine noče v vodo, ker ima na sebi bele kopalke, zato jo Sebastian kljub njenemu upiranju zvleče v vodo in "lačni" ljudje z brezplačnega dela plaže se obešajo na ograjo in poželjivo zrejo v žensko in njeno obleko, potem preplezajo ograjo in obkrožijo Sebastiana.
Pomenljive so besede Catherine, ki opiše dan na plaži. Dan je bil vroč in bel, sonce je žgalo, kakor oko Boga in pravi: "Then they came." (Tedaj so prišli.)
Sebastian njihovo "lakoto" zbuja tudi tako, da jim deli drobiž, zato mu sledijo, tudi ko si ne želi njihove bližine. Ko s Catherine obedujeta v neki restavraciji, pridejo do žičnate ograje, ki obkroža vrt in med obešanjem nanjo kričijo in prosijo kruha. Sebastian, ki je še poprej zbujal njihovo lakoto, takšno ali drugačno, čuti do njih gnus in pravi, da so bolezen. Pred njimi skušata pobegniti, a medtem ko Catherine prosi Sebastiana, da odideta proti pristanišču, da bi dobila prevoz, Sebastian vztraja po hribu navzgor, po težji poti. Velika množica mladine, ki jima sledi ima s seboj groteskne inštrumente s katerimi proizvaja zloveščo glasbo. Sebastian beži pred njimi na vrh hriba, kjer so ruševine "vhoda v porušen tempelj", tam ga množica dohiti in ga "prevzame". Njihova "lakota" rezultira v tem, da raztržejo, celo žrejo, njegovo telo. Sebastian umre.
Te podobe so prispodoba in odslikava dogodkov v Evropi zadnja leta. So prispodoba za to, kar smo videvali in vidimo ob zadnji begunski krizi, ko so množice neevropejcev prečkale meje in ograje, da so sledile neki sanjam in iluzijam, ki jih je napajala njihova fantazija, zbujena skozi kapitalistično ponujanje in vabljenje dekadentne Evrope in njene dekadentne politike in dekadentnih ljudi. Evropa je zbujala in še vedno zbuja v njih lakoto, s svojim materialističnim načinom življenja, ki ga prav tako vodi nenasitna lakota po materialnih dobrinah. Zato so prišli. Obenem pa je tu prispodoba tudi za dekadentno kulturo, ki ne pozna več sramu in nobenega nravnega zadržanja, saj tako kot Sebastian sili Catherine v razgaljanje, tudi zahodna družba sili ženske, da postajajo objekti poželenja, že na vsakodnevni ravni z načinom oblačenja. Tudi to zbuja v teh, "ki so prišli" lakoto, ki je rezultirala denimo v množičnih spolnih nadlegovanjih, ali v vsakodnevnih posilstvih po evropskih prestolnicah. Zanimivo namreč je, da je ravno Švedska, ki je v šestdesetih in sedemdesetih veljala za " svetovno prestolnico seksa" postala svetovna prestolnica posilstev, ki jih povzročajo ravno ti, "ki so prišli".
V filmu je lakota teh ljudi, tako kot v naši evropski realnosti večplastna. Tako kot si ljudje za ograjo v filmu želijo kruha, tudi mi ne moremo trditi, da ni pomanjkanja in celo lakote tam od koder ti neevropejci prihajajo, a tej lakoti se pridružuje tudi lakota po načinu življenja evropejcev, ki je na vsakem segmentu tako namerno izpostavljen pogledom. Kapitalistični način življenja je namreč takšen, da ljudje ne kupujejo izdelkov in storitev le, ker bi jih potrebovali za svoje življenje, temveč zato, ker z njimi definirajo sebe in se izpostavijo, pokažejo.
Ta kapitalistični zahodnjaški način življenja polnih trebuhov, ki nujno vodi v dekadenco in izprijenost, pa obenem dela evropejce tudi pasivne in v resnici hendikepirane. Zaradi odsotnosti vsakega pomanjkanja jim zakrkne čut za obrambo in celo čut za ogroženost. Zakrkne jim čut za lepo, ki v resnici brani dostojnost, preden estetika postane pretirana in se slavi tudi človekove nižje nagone, ki ga vztrajno priklepajo ob tla. Zato lahko tudi v tem vidimo sliko iz filma, kot prispodobo realnosti. Sebastian je tisti, ki je zbujal lakoto v domačinih, on je tisti, ki jih je vabil in jim celo razdajal denar, ko pa je soočen z njihovimi naraščajočimi zahtevami, se mu začnejo gnusiti. Problem, na katerega je naletel ne vidi v luči svoje pokvarjenosti, temveč išče krivdo v ljudeh, ki žanjejo, kar je posejal, tako kot kapitalistični liberalci nimajo pravice terjati ohranitev lastnih narodov, če niso sposobni zavreči liberalnih idealov in nekaj narediti za lastne narode. Kakor Sebastian nima pravice, da se mu ljudje, ki jih je tako dolgo vabil in v njih zbujal poželenje, gnusijo, tako tudi zahodnjaki nimajo pravice, da se v njih zbuja gnus do teh, "ki so prišli", dokler zagovarjajo liberalizem. Pa tudi ni res, da le nimajo pravice, v resnici so tako kot Sebastian obsojeni, da se po težki poti navkreber umikajo pred njimi, dokler jih na vrhu sredi ruševin liberalnega templja, ki so ga tako dolgo zidali, ne požrejo.
Danes si nihče ne upa izpovedati resnice, da trk civilizacij: evropske in arabske, ni v vprašanju bikinija proti burki, temveč pri vprašanju ali je evropska družba sploh še sposobna, da ohrani svoj obstoj. Kajti vkolikor bo glavna poanta vsega panevropskega proti-priseljenskega gibanja borba za ohranjanje liberalnega nenravnega ženskega oblačenja nasproti burki, potem bo evropska civilizacija končno našla svojo smrt. Priznati si moramo, da ni res, da moramo žensko zaščititi v njeni nenravnosti in promiskuiteti, temveč da moramo zaščititi njeno naravno poslanstvo, ki je predvsem materinstvo. Šele, če se bo Evropa pripravljena odpovedati nenravnosti v oblačenju in omejevanju rojstev, bo sposobna preživeti ta trk, če pa se mu ne bo odpovedala, bo še naprej starela, dokler ne bo izginila. Napačno bi bilo misliti, da more Sebastian zaščititi Catherine tako, da ji zagotovi nemoteno nošo belih kopalk, zaščititi jo more le tako, da zaščiti njeno čast.
"Glede reda v cerkvi ima duhovnik še kaj besede; glede mode nima duhovnik nobene besede, ampak — pariški judje. Njih beseda je sveta in se mora zvesto spolnjevati. Kar ti rečejo in predpišejo, to velja tudi pri pobožnih ženskah in celo v najzadnjem gorskem kotu in v najbolj skriti dolini, ne pa, kar reče duhovnik, kar škof, kar papež. Ti naj se v te reči ne vtikajo; jih ne bomo poslušali!"
Janez Kalan, 1937.
Iz tega razloga je ta film zelo dobra prispodoba za Evropo in razmere v njej. A tudi na globlji ravni lahko iščemo vzporednice v samem filmu. Iz filma lahko vzamemo tri like, ki predstavljajo tri različne reči. Violet Venable, vdova in Sebastianova mati nam do neke mere lahko predstavlja Evropo, Sebastian, njen sin, nam predstavlja zahodno družbo, predvsem njeno moško populacijo, medtem ko nam Catherine Holly predstavlja ženski pol zahodne družbe.
Osnovni lik tega filma je Sebastian Venable, čigar premožni oče je "imel v lasti" večino mesta. Po njegovi smrti je premoženje pripadlo Violeti, medtem ko je Sebastian sam živel ekscentrično umetniško življenje. Kljub temu, da se okrog Sebastiana odvija cel film, njegov lik ostane v filmu brez obraza. O Sebastianu izvemo predvsem iz pripovedovanja njegove matere in njegove sestrične, ki ga visoko cenita, kljub temu, da se njegov karakter pojavlja kot sila mračen in pretirano pretenciozen. Sebastian je nihilist, ki je videl Boga. Njegov vrt je podoben džungli, zaraščen in neurejen, ker naj bi bil s tem slika "stvarjenja" v smislu začetkov sveta. Kljub temu, da Violet govori o "stvarjenju" (creation), torej ustvarjanju, ki potrebuje stvarnika, pa ta stvarnik ni ravno tisto, kar bi pričakovali, saj Violet govori tudi o dinozavrih. A kljub neurejenosti vrta imajo rastline tablice z imeni. Njun bog je tako bog kot Bog. Je obenem kričeča odsotnost Boga kot tudi neka deistična kreatura poznega devetnajstega stoletja. Njegova mati Violet zaupa kirurgu, da je Sebastian videl Boga. Pri tem opiše dogodek, ki se je zgodil na enem njunih počitnikovanj, ko jo je Sebastian prisilil, da je gledala kako so ptice napadale in parale želvice, ki so se ravno izvalile iz jajc, katera so nekoliko pred tem z velikim naporom izvalile velike želve in jih zagreble v pesek. Violet ni hotela gledati, a jo je Sebastian prisilil, da je gledala in ko je ona že odšla, je ostal in gledal prizor do kraja.
Ko se je vrnil je rekel materi, da je videl Boga. Na tem mestu sem prepričan, da govorita o Bogu oz. njegovi odsotnosti ali negaciji. Kajti Bog je po njuno krut, kasneje ga Violet imenuje za krutega dvoličneža, ki se ljudem ne kaže s pravim obrazom, a pravi, da ga ona dva poznata. S tem spoznanjem je treba gledati na Sebastiana in njegov odnos do življenja in ljudi. Kajti kljub temu, da Sebastian jemlje ljudi okrog sebe le kot objekte in pretirano ceni estetiko, ki se kaj kmalu razvije v grdoto, sam ni manipulativen temveč popolnoma resigniran in vdan determiniranosti. Po njegovo je treba pustiti, da so stvari takšne, kakršne so in nihče nima pravice, da se vmešava vanje. To rezultira v tem, da se čuti kot žrtveni dar nekemu bogu. Ta bog je tista deistična kreatura. Zanimivo je tudi to, da ga privlači vzhod, tako bizanc, kot orientalska filozofija.
V njem se povsem jasno oblikuje zahodni človek, predvsem ateistični liberalec, ki je naturalist in pozitivist. Zanaša se na znanost, kljub temu, da ga ta v resnici prepušča kaosu, v tem smislu je mogoče videti zaraščen vrt s tablicami poimenovanj rastlin. Tudi ta usodni nihilizem in zaprepadenost pred domnevno krutostjo narave in Boga, ki se rodi iz naturalizma in materializma, je vendar simptomatičen za evropskega človeka, ateista, ki neobstoj Boga utemeljuje predvsem s sklicevanjem, ki je v resnici tragično, na domnevno krutost Boga, ki dopušča smrt nedolžnih. Od tu njegov obrat v hipne užitke in hlastanje za materialnim, kot tudi njegov obrat v popolno resigniranost, ki rezultira v pasivnosti in hendikepiranosti.
V Sebastianovem očetu lahko vidimo podobo starega pred-modernega evropejca, ki je nekdaj aktivno vladal Evropi, medtem ko je Sebastian sam vdan nihilizmu in je že zdavnaj izgubil smisel življenja in je zato slika sodobnega Evropejca, ki je izgubil svoje poslanstvo, ker mu je umrl Bog. Iz tega razloga več ne jemlje ljudi kot duhovne skupnosti posameznih neumrljivih duš, pač pa kot stvari, ponudbe z "menija", kakor to imenuje Catherine v filmu. Tudi pri ženski Sebastian ne ceni njene osebnosti oz. njenega bistva, temveč ceni njen estetski značaj, s katerim pretirava in ga izkorišča za lastno zadovoljstvo. Podobno kot evropejec, ne ščiti ženskosti v smislu bistva, ki je materinstvo, temveč ščiti le njeno razgaljeno podobo, ki fokus odmika od ženske same, na njeno podobo, ki je konec koncev lahko tudi umetna ali prirejena oz. do neke mere "pohabljena".
Sebastian se prisili, da gleda prizor z želvami na plaži in prisili tudi svojo mater, v tem je tisti novoveški obrat, o katerem na nekem mestu govori Romano Guardini, ko novoveški človek z obratom v pozitivizem postane "zrel". A ravno v tem tiči tragika tega obrata, saj mu to prinese nepopisen obup. Tako v Sebastianu, kot v evropskemu človeku, se podre hierarhija, ki jo imenuejta za lažno. Bog je krut in dvoličen, torej nima pravice predpisovati karšnokoli moralo, Bog je mrtev. Na tem mestu se podre tudi nekdaj vzvišeno mesto človeka v hierarhiji stvari, saj je tudi človek le žival, le stvar, ki jo je mogoče gledati iz radikalne individualistične perspektive, po kateri je sočlovek le toliko, kolikor koristi ali nekoristi individuumu. Če ni Boga, ni duše, če ni duše je človek le sofisticirana žival. Konec koncev je morala tako le družbeni kompromis, ki se more že jutri spremeniti. Po Sebastianu je ljubezen "zmožnost koristiti človeka", sovraštvo pa "nezmožnost koristiti človeka".
Violet je ostarela vdova, ki se noče sprijazniti, da je stara. Sofisticirana dama skuša ostajati mladostna skozi obnašanje in obleke. A kljub temu je jasno, da ni več mlada. K obiskovalcem se spušča z dvigalom navzdol, ker je "demokratična", kakor pravi. Spušča se k ljudstvu, k ljudem. Zaznamuje jo predvsem popolna predanost sinu, kateremu je celo sledila na njegovem iskanju smisla v orientalskih filozofijah in se je kljub temu, da so ji poslali sporočilo, da njen mož umira, odločila ostati s sinom. Njen mož je bil po njeno "dolgočasen". Evropa se je izčrpala, spustila se je k ljudstvu in preko prerokov, ki so črpali svoje nesmiselne ideje iz vzhodnih poganskih filozofij, postala stara in ničvredna. Izgubila je svojo vitalnost, naposled pa bo, tako kot Violet v filmu, izgubila tudi svojega sina. Avto-sterilizacija Evrope in njena zaprtost za življenje, ki je posledica boemskega načina življenja, ki ga dopušča demokracija, bo končno rezultirala v zadnji fazi dekadence, kar je že mogoče videti. Violet trdi, da je največji možni blagoslov mirno življenje, vendar to njeno miroljubje ni nek naravni vzgib v odnosu na nasilje, temveč gre za popolno pasivnost, ki jo skuša svoji nečakinji podariti z lobotomijo. Tako naj bi Catherine pozabila kaj se je zgodilo na počitnikovanju in kako je umrl Sebastian in bi postala "mirna".
To je popolna prispodoba za današnjo Evropo, ki skuša z mantrami o strpnosti in miroljubju uspavati vsega site državljane ob velikih in ponavadi nasilnih kolonah priseljencev iz arabskih dežel. Zavzemanje za "miroljubnost", ki pomeni konec koncev smrt, je njeno pojmovanje sreče. Ali kakor pravi Mussolini:
"Danes more biti vojna, gospodarska, idejna borba, toda tisti dan, ko bi se ne borili, bi bil dan melanholije, konec, propast."
Benito Mussolini, 1920
Catherine je podoba sodobne evropske ženske. Vdana je v vlogo, ki jo zanjo pripravijo, pa najsi bo to Sebastian ali norišnica v kateri se nahaja. A na to povečini ni pripravljena. Prekomerna seksualizacija, ki je posledica podivjanega moškega proti-pola, jo naredi za manipulativno in histerično. Kirurgu zagrozi, da spada med nasilne, to pa pomeni, da ga lahko fizično napade, kasneje pa obtoži posilstva. Podobno se je že zgodilo s šestdesetletnim vrtnarjem, ki naj bi ga po krivem obdolžila spolnega nadlegovanja. Zanimivo je tudi, da je Catherine izgubila spomin. Vrnil pa se ji je le delno in namreč ravno pred nekim neprijetnim dogodkom, ko jo je neznani moški povabil na plesišču, da jo odpelje domov, a jo je skušal posiliti. Catherine mu ubeži, a se naposled vrne v avto in moški jo odpelje na njen dom. Catherine se vrne na plesišče in napade moškega. To je zanimivo iz razloga, da njen spomin torej obvladuje predvsem pretirana seksualizacija odnosov med moškimi in ženskami, kar jo dela nemirno, a vendar kljub temu sprejema vlogo, ki jo zanjo predvidevajo prav moški. To je značilno za zahodno žensko, ki je permanento razdeljena med svobodo in posledicami, ki jo svoboda zanjo prinaša. Zahodna ženska, je izgubljena brez moškega vodstva in moške zaščite njene časti, kajti svoboda, ki jo skuša okušati s čaščenjem in izpostavljanjem svojega telesa in svoje seksualnosti je v samem principu nekaj, kar ni ustvarjeno in zamišljeno od ženske same, temveč je vse to šablona, ki si jo je zamislil moški in česar zadnji cilj je ugajanje moškemu. Zato je s to svobodo v resnici bolj nesvobodna, kot z domnevno nesvobodo, ki predvideva specifične okvire njeni ženskosti. A ker je moški izgubljen, ker je izgubil Boga in se je s tem porušila hierarhija, je izgubljena tudi ženska, ker je izgubila moškega, ki bi ga k cenjenju njene časti zavezovala prav ta hierarhija.
Vsi trije liki so tragični in v njihovih nazorih in usodah lahko iščemo vzroke za Sebastianovo končno usodo. Vendar pa tudi kot prispodobe služijo za nekoliko drugačen pogled na realno situacijo moderne Evrope in velike krize, ki je v množičnem priseljevanju neevropejcev v evropske prestolnice.
Nenadoma, lansko jesen so prišli. Odgovore zakaj so prišli in kako se moremo in moramo spopadati s tem, pa je treba iskati globlje in dlje nazaj. Kajti potrebno je poiskati realno krivdo, kjerkoli obstaja in kdorkoli jo nosi. Kajti Evropa bo preživela le, če ji bo uspela globoka samorefleksija, ki se ne bo ustavljala pred nobenim lažnim bogom liberalnih idealov zadnjih dvestotih let.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar