Napad na našo omiko (Piacentini, 1942)

 ^{Marcello Piancetini, *8.12.1881 +18.5.1960}

 
Rim, 26. novembra: Arhitekt Marcel Piacentini, akademik Italije, je poslal listu »Giornale d'Italia« pismo, v katerem izraža zgražanje proti Anglosasom, ki se bojujejo proti našim spomenikom prej, predno proti našemu ljudstvu . V pismu pravi:

»Tako sramotna dejanja, ki jih Anglosasi izvajajo proti našiim ljubljenim mestom, nimajo primere v zgodovini. S pridevkom barbari, s katerim smo že dvatisoč let navajeni razlikovati tiste, ki so prihajali in uničevali našo predcivilizirano deželo, ni mogoče ožigosati sramotnega dejanja naših sedanjih sovražnikov. Prejšnji barbari so prihajali, ker jih je k temu silil primitivni in skoraj živalski nagon, sličen gonu otrok, ki so prihajali brez vzgoje in brez zavesti v svet, ki ga niso poznali in niso vedeli za njegovo civilizacijo. Ti sedanji barbari pa delajo pri popolnem poznavanju tistega, kar uničujejo, in imajo odločno voljo uničevanja s podporo njihove tehnike, katere naukov so se naučili pri nas. Njim ne gre toliko za to, da bi širili paniko med prebivalstvom, pač pa za to, da bi izbrisali vse tisto, kar je najbolj jasno, najvidnejše, najoprijemljivejše, najdražje in najsvetejše v naši civilizaciji. Anglosasi hočejo uničiti latinsko civilizacijo. In kakor so to tisočkrat poskusili na polju kulture z zanikanjem in obrekovanjem, skušajo danes naravnost in živalsko proti našim najvišjim spomenikom, proti vedno živim simbolom največje civilizacije, ki se je pojavila in ki še traja na svetu.

Vztrajnost njihovih ciljev pa dokazuje, da merijo na umetniška dela, ki jih v svoji surovosti in vulgarnosti niti ne zmorejo posnemati. Oni gledajo na te naše spomenike kot na stare, zaprašene predmete, ki so nekoristni in nemi in ki jih je treba odstraniti. Skušajo z vdorom svojega barbarskega mehanizma proti dvetisočletni evropski civilizaciji.

Anglosasi pa se zopet enkrat motijo. Italijani bodo do zadnje kaplje krvi branili svoje veliko bogastvo, ki je njihova civilizacija. Še bolj pa se motijo, v kolikor ne marajo priznati, da je latinska civilizacija proti vsem nezgodam zmeraj doživela prerojenje in to od romanskih časov skozi krščanstvo in skozi renesanso. V sebi ima toliko sile, da je sposobna obnoviti se v večnost in to v najodličnejših podvigih duha in volje.