V svojem članku z naslovom "Zakoljimo svete krave" začne najprej z idejo, da je nuja, da se svete krave zakoljejo. To njegovo tezo pa podpirata Mićo Mrkaić in nihče drug, kot Nietzsche. Že samo ta filozofska teza ima tako usodne zaključke, da se zavedamo, da Erlah sam ni te misli vzel resno, temveč jo je v duhu svojega razmišljanja ob dr. Drobniču, zgolj uporabil kot prikladno orodje, da svoje neutemeljene teze utemelji. Seveda bi še vzeli Erlaha resno v njegovih ničejanskih zahtevah po nenehnem uničevanju malikov, vkolikor ne bi iz njegovih besedil vel tudi duh katolištva, še več, če ne bi katolištva goreče zagovarjal. Seveda ima Erlah veliko težav z Nietzschejem. Zdi se, da je njegov najljubši filozof in ga hoče zato na vsak način spraviti v matrico katoliške misli. Na koncu Nietzschejeva misel postane ena sama krščanska alegorija. A ker se s tem, na tem mestu ne bomo ukvarjali, pustimo to ob strani in dopuščajmo, da je to morda upravičeno, četudi po drugi strani vemo, da je spoštovani Erlah na nekdanjem forumu RKC, zavračal da bi Nietzsche kadarkoli govoril o "smrti Boga" (kar je, mimogrede tesno povezano prav z idejo o uničevanju malikov, torej svetih krav).
Raje se podajmo v njegove bolj konkretne misli in trditve, ki pač ne morejo biti predmet filozofskega relativizma in primerjalne književnosti. Oglejmo si njegovo prvo tezo.
Eden izmed redkih nosilcev takšne drže danes je Roman Leljak, ki pogumno orje ledino v tem, kar si do sedaj nihče ni upal oz. nikomur ni bilo v interesu – razkrivanje imen sodelavcev zločinske organizacije, imenovane Udba, poleg tega pa je s svojim društvom uspešen tudi v prizadevanju, da se krivice narejene med in po drugi svetovni vojni poravnajo in da bi še živeče zločince privedel pred roko pravice. Tega do zdaj na primer nista uspela ne Jože Dežman, ki je, kakor beremo v najnovejšem Zborniku župnije Stara Loka, kjer je sicer samo opisno naveden, bil tisti, ki je stvari okoli tega celo zaviral, prav tako pa kaj takšnega ni uspelo Jožetu Možini s svojimi Pričevalci. Skratka, vsi sicer govorijo o žrtvah vojnih in povojnih pobojev ter udbaških umorov, vendar je do sedaj le Leljak uspel zadeve spraviti v pogon tudi znotraj kolesa pravice, medtem, ko so rezultati ostalih jalovi.
Tu avtor napačno pripisuje neko nalogo oz. poslanstvo določenih ljudi, ki te naloge ali poslanstva nimajo. Vzemimo Možino. On z ustvarjanjem oddaje "Pričevalci" direktno ne preganja komunističnih zločincev, ker to ni niti poslanstvo te oddaje, niti ni njena ali Možinova naloga. Že sama zasnova oddaje Pričevalci se razlikuje od Leljakovega dela. Medtem, ko Možina daje platformo ljudem, ki so živeli v določenih zgodovinskih obdobjih in so se jih ta obdobja dotaknila v precejšnji meri, pa Leljak raziskuje arhive in išče dokumente. To sta dve različnih poslanstev. In to, da se Možina ukvarja z žrtvami komunizma, ne pomeni, da je na njemu, da išče tudi storilce. Velika razlika je tudi v tem, da se Leljak veliko bolj ukvarja z dokumenti, ki se tičejo komunistične države, torej dejanske formalne državne strukture, o kateri obstaja veliko več dokumentov, kot pa o "gverilskem genocidu", ki so ga izvedli partizani po vojni. Zato sta to dve različni kategoriji. Leljak, za katerega Erlah pravi, da je spravil kolesje v pogon, tudi ni uspel kakorkoli spraviti v pogon neke sodne preiskave ali česa podobnega, ki bi se tikalo direktno povojnih masakrov na slovenskih tleh. In s tem ne napadam Leljaka, ker vem, da je kaj takega v takšni državni strukturi, kot jo imamo sedaj, praktično in, na tem vztrajam, tudi teoretično nemogoče.
Enako vprašanje se tu lahko postavi tudi nekdanjemu vrhovnemu državnemu tožilcu in nekdanjemu predsedniku Nove slovenske zaveze Antonu Drobniču, ker kot vrhovni državni tožilec in predsednik Nove slovenske zaveze ni pokazal vidnih rezultatov v smeri urejanja vojnih in povojnih zločinov, katerih žrtev je bil sicer tudi sam. Po navedbah virov, pa je tudi sam še ne tako dolgo nazaj, zavračal navdušene ljudi, ki bi pri odkrivanju udbaških zločinov radi pomagali preko Nove slovenske zaveze. Kar je bilo nekaterim znano že dolgo, pa se je v teh dneh potrdilo in bilo obelodanjeno tudi tistim, ki tega do sedaj niso videli. Namreč v dveh intervjujih je Leljak, pred izzidom nove knjige, ki že močno buri duhove in nosi naslov Špiclji udbe razkril, da je tudi Drobnič, sicer nekdanji domobranec, kar dvakrat podpisal dokument sodelovanja z udbo.
Tu Erlah zopet nekako zmeša meglo, da bi dal svojim "obtožbam" težo. Namreč, ko trdi, da mu neki skrivnostni viri zagotavljajo, da je dr. Drobnič zavračal ljudi, ki so želeli v okviru NSZ pomagati pri odkrivanju "udbaških zločinov", zopet naredi identično napako, kot jo je storil v prejšnjem odstavku. Prvič, avtor očitno ne pozna ustanovnega statuta NSZ in ne pozna narave in poslanstva NSZ. NSZ je društvo domobrancev in njihovih sorodnikov, ter simaptizerjev, ki je po težkih birokratskih bojih ob rojstvu slovenske "osamosvojene" države komaj dobilo pristanek za ustanovitev društva. Njeno poslanstvo, ki je bilo sprva malce bolj entuziastično, je na koncu postalo predvsem fokusirano na cilj pravne pomoči domobrancem in njihovim družinam ter postavitve spominskih obeležij (farnih spominskih plošč) domobrancem in drugim kontra-revolucionarjem. Vendar pa obenem nudi tudi platformo za čim bolj jasno in načelno obravnavanje kontrarevolucije in revolucije, predvsem preko glasila Zaveza, društvenega glasila "Mi med seboj" in preko društvenih srečanj, govorov, itd. V tem sta se predvsem odlikovala prof. Stanovnik, ki predstavlja bolj intelektualno plat, ko išče odgovore na najgloblja moralna in etična vprašanja, ter dr. Drobnič, ki se loteva bolj pravnih, včasih pa tudi načelnih in s tem tudi najbolj radikalno družbenih vprašanj. Če bi avtor v življenju zares prebral kakšno besedilo dr. Drobniča ali poslušal kak njegov govor na društvenih srečanjih ali spominskih slovesnostih, bi malo bolj cenil njegov doprinos k vprašanjem, ki se najgloblje tičejo našega naroda in njegove protikomunistične reakcije. Torej skratka, kar se tiče druge točke, NSZ ni društvo, ki bi imelo za poslanstvo raziskovanje "udbaških zločinov", njeno poslanstvo je v prvi vrsti torej nudenje neke strukture za vse nekdanje domobrance in njihove družine. Povedano drugače, v prvi vrsti NSZ zanimajo vprašanja v odnosu revolucija - kontrarevolucija.
Omenimo, da v novi knjigi Leljak, po njegovih besedah, izdaja zgolj sezname sodelavcev udbe, pri čemer se ne ukvarja s tem, kakšne razloge je kdo imel za sodelovanje. Gre torej za nekakšen sintaktični vidik seznama, ki ne posega v polje semantičnega. Leljak je s tem, ko je obelodanil Drobniča, alias po udbovsko Maksa Pipana, dregnil v pravo sršenje gnezdo ljubiteljev svetih krav oz. malikov in tako čez noč postal državni sovražnik številka ena.
Tu je zopet vidna napaka. Če bi Leljak res le iskal dokumente, jih zbral in predstavil javnosti preko svojih knjig, potem prvič, ne bi senzacionalistično izločil dr. Drobniča in prof. Stanovnika, že pred izdajo knjige, in drugič, ne bi napadal dr. Drobniča in prof. Stanovnika s serijo tvitov, v katerih je slikal domneven kontrast med njima in nekimi drugimi osebnostmi. Torej ni šlo za enostavno "neukvarjanje" z osebami iz seznamov, niti ni šlo, kakor pravi Leljak za "gledanje z levim in desnim očesom".
Austin pravi, da so stavki, ki so hkrati govorjenje in dejanje, da so tudi konstativni stavki izraz naše dejavnosti, to pa spada v drugo od treh ravni jezika, ki jih razločuje Austin, in sicer to imenuje ilokucijsko dejanje, ki sestoji iz sile izgovorjenega stavka, kamor spadajo npr. stava, obljuba, izjava, domneva, zaprisega… V našem primeru to pomeni, da je že sama Drobničeva izjava, obljuba in zaprisega, ki jo je lastnoročno napisal in podpisal – tu je tednik Demokracija na spletni strani Drobniča ujela na laži, kajti Drobnič je v odzivu za Demokracijo trdno stal na stališču, da z udbo ni sodeloval, celo zadrl naj bi se dvema udbovcema, da ne bo sodeloval, nakar naj bi ga pustila oditi in naj ga udba od takrat dalje ne bi več povohala – izvršil hkrati s tem podpisom tudi že dejanje sodelovanja z udbo, saj je govor hkrati tudi dejanje.
Ta odstavek je gotovo najbolj zanimiv, saj skuša avtor z Austinovo teorijo govorjenih dejanj dokazati, da je dr. Drobnič sodeloval z UDBO že zato, ker je podpisal papir. Vendar si poglejmo bližje to Austinovo teorijo. Po Austinu so govorjena dejanja tista, s katerim nekaj opravimo, npr. župnik krščuje otroka in reče: "Jaz te krščujem, kot Sebastjana". S tem govornim dejanjem je nekaj opravil, naredil. Krstil je otroka kot Sebastjana. Po definiciji so torej te povedi: "Slovnično gledano pravilne, a jim je težko prirediti resničnostno vrednost" oz. performativni izraz je "izjava in slovnično bi bila uvrščena kot izjava, ki ni nesmiselna, a hkrati ni resnična ali neresnična." S tem, ko kdo tako izjavo izreče, zanj pravimo, da nekaj "počne". Torej Erlah tu nalašč zlorabi Austinovo teorijo za nekaj, kar ta sploh ni. Človek, ki izgovori takšno izjavo, sicer nekaj opravi, naredi, a to ne pomeni, da je to njegovo "govorno opravilo" kakorkoli de-facto sodelovanje z UDBO.
A kar je še pomembneje, Erlah tudi zamolči segment Austinove teorije, ki govori o (ne)posrečenosti performativnih izjav. Med temi neposrečenostmi, pa najdemo tudi naslednje: neposrečenost kot neiskrenost, neposrečenost kot nesporazum, neposrečenost pod prisilo. Pod slednjo pa smatramo torej: "če smo pod prisilo, nismo odgovorni za svoja dejanja, tudi če so govorna dejanja. Zato je vsaka oblika ne-odgovornosti lahko poimenovana kot neposrečenost". Ne le, da je Erlahovo dokazovanje, da dr. Drobničev podpis ni bil le podpis, temveč da je bilo to govorno dejanje, zelo dlakocepsko in dokaj neokusno, temveč je tudi docela nepravilno. Samo performativno izjavo pač ne moremo smatrati kot resnično ali neresnično samo po sebi, temveč ta resničnost pride šele potem, ko presojamo ali je oseba delovala v skladu z njo. Sploh pa imajo takšna govorna dejanja poseben intimen status, ki ga je praktično nemogoče presojati, in ko Austin to imenuje "govorna dejanja", s tem ne meni, da so na istem rangu kot dejanja sama, temveč le želi izraziti njihovo drugačno naravo, ki se razlikuje od narave "izjav" (to vprašanje sicer zelo široko, a menim, da zadošča toliko).
Ko Erlah nadalje ponuja protiargumente, zoper argument prisile, ne navaja neposrečenosti v oziru na samo Austinovo teorijo, zato pravim, da ta segment zamolči, temveč protiargumente imenuje kot "moralni, pravni, religiozni". A kot rečeno, se tega ne dotika skozi Austinovo teorijo in tako postane vprašljivo, ali more sploh postavljati te kategorije "govornemu dejanju", ki v resnici ni zares "dejanje", kot ga umevamo v resničnosti, saj npr. kot smo videli zgoraj, po Austinu, pri njem ne moremo govoriti o resničnosti ali neresničnosti. Dejanje kot tako, pa ima to dimenzijo, če presojamo že npr. ali se je dejanje zgodilo ali se ni zgodilo. Človek nekaj naredi in v tem ni prostora za dvom. Če ne naredi, potem dejanja ni, in zopet ni prostora za dvom. Če pa pustimo popolnoma ob strani Austinovo teorijo v katero se je avtor po nepotrebnem zapletal in se osredotočimo na samo vprašanje podpisa kot takšnega, potem vidimo, da Erlah ne govori zares iskreno, ko pred dr. Drobniča postavlja omenjene proti-argumente.
Kot smo torej videli, avtor ni dokazal, da je domnevna dr. Drobničeva izjava oz. podpis zares dejanje kot takšno in na to moramo biti pozorni, ko presojamo njegove protiargumente v oziru na prisilo. Dr. Drobnič (domnevajmo zaradi razprave same, da je podpisal), je pod prisilo podpisal nek dokument oz. je spisal ta dokument. Če smatramo to, kot performativni izraz oz. govorno dejanje, potem mu ne moremo pripisati resnične vrednosti, zaradi prisile, pa postane tak izraz, po Austinu samemu, neposrečeno, torej najbližje neresničnosti, kot lahko po tej teoriji gremo. Če pa smatramo njegov podpis kot faktično dejanje, ki se dejansko odvrti le v tistem specifičnem trenutku, potem zanj ne obvelja noben od treh avtorjevih protiargumentov. Saj noben od teh protiargumentov ne pride navzkriž z tako enostavnim dejanjem, kot je podpis neke listine, ki menda zgolj izkazuje pripravljenost. Če je šlo za performativni izraz, potem je neposrečen, prvič, ker je najbrž neiskren in drugič, ker je pod prisilo. Če pa je šlo le za dejanje kot takšno, potem ni bilo ne moralno, ne etično sporno. Nemogoče je primerjati torej vprašanje podpisa neke listine o pripravljenosti za sodelovanje z npr. odpovedjo svoji veri ali čaščenjem nekega malika. Primerjava dr. Drobniča s prvimi kristjani je neustrezna, ker se gre za dve popolnoma različni zadevi. Pri prvi gre za izolirano dejanje podpisa listine pod prisilo, pri drugi pa gre za dejanja, ki posegajo v celotno človekovo bistvo. In če pri drugi vztrajamo na moralnih standardih, ki človeka ne odvezujejo, da deluje pod prisilo, v drugem dejanju teh standardov ne moremo aplicirati na tako enostavno in v resnici prisiljeno in neiskreno dejanje, kot je podpis neke listine, ki nima nobenih posledic, ki bi izhajale le iz tega izoliranega dejanja samega. Tu Erlah nalašč napačno hlini neko pravičniškost, ki se ne ozira niti na najbolj osnovno vprašanje konteksta.
Zato nikakor ni na mestu, da se sklicuje na "pravno" vprašanje in vleče vzporednico med dr. Drobničevim podpisom in nacističnimi zločini. V primeru povojnih sodišč nemškim nacistom je bil zanemarjen vidik prisile oz. podrejenosti ali delovanjem pod ukazom, zaradi veličine zločina. Če bi na takšno sodišče prišel dr. Drobnič, ker bi se mu očitalo podpis neke listine pod prisilo, bi sodba gotovo ne bila ista. Tudi moralni "protiargument" nima nobene teže, ker tu zares ne moremo govoriti o kakršnikoli moralni posledici, ki se ne bi tikala dr. Drobniča zgolj na zelo intimen način, pa še to zgolj zelo površno. Govoriti o kakršnikoli moralnosti je pač brezpredmetno toliko časa, dokler se ne dokaže, da je dr. Drobnič dejansko sodeloval z UDBO in ne le podpisoval papirje (pod prisilo) o pripravljenosti. To kar pred nas postavljata Leljak in Erlah, ko kažeta, da je ta in ta rekel, da gre rajši v smrt, kot da sodeluje z UDBO, pač zanemarja, da bi gotovo nekaj istega rekel tudi dr. Drobnič, ko bi bil siljen v konkretno moralno-sporno dejanje, ki ne bi vključevalo le moralno-praktično indiferentnega podpisovanja listine (pod prisilo). Za religiozen protiargument velja podobno, kot za moralnega. Ta podpis nikakor ni vplival na sleherno dr. Drobničevo prepričanje ali delovanje. Iz religioznega vidika gre za povsem indiferentno dejanje.
Zanimiv paradoks pri vsem tem, posebej še pri zaključni zahtevi po razbijanju malikov, je pa v tem, da spoštovani Erlah sam ne uničuje tistih malikov, ki ne le da bi jih moral, temveč sploh so maliki oz. svete krave. Vzemimo torej trditev, da je dr. Drobnič sveta krava, malik, ali kakorkoli že to imenujete. Torej komu je on malik? Kdo se zgrinja okrog njega, kdo ga neprestano sprašuje za svet, kdo neprestano deli njegove citate, pozlačene in uokvirjene v najsijajneše baročne okvirje? Nihče, ker dr. Drobnič ni sveta krava, ni malik. Njegove prodorne misli, s katerimi se ne more ponašati prav nihče v današnji Sloveniji, so mnogim v celoti neznane. Sam sem dokazal, da npr. je dr. Drobničevo pojasnilo domobranske prisege, mnogim povsem neznano, ker še vedno prisegajo na meglene in relativistične zapise dr. Griesser-Pečarjeve. Erlahov vzlik: zakoljimo svete krave, bi bil na mestu, če bi se dejansko spravil zaklat kakšno takšnih krav, ne pa, da za sveto kravo ožigosa dr. Drobniča, katerega medijski domet ne sega veliko dlje od roba revije Zaveza. Že sama predpostavka, na kateri Erlah gradi je torej napačna. In zakaj je napačna? Zato, ker si bodisi ne upa spoprijeti z resničnimi svetimi kravami, maliki, ki jih sam tako časti in jim brez prestanka izkazuje svojo brezpogojno vdanost, bodisi pa v dr. Drobniču vidi sveto kravo, ker ga moti domobranska ideja, ker ga moti, da je naša družba globoko zakoreninjena ob vprašanju revolucija - kontrarevolucija, in on v tem vprašanju vidi prepreko, da bi mogel graditi svojo idealno družbo, ki bo temeljila na katolištvu in ničejanstvu! Torej, na liberalnem katolištvu, ki je "vroče" le ob najbolj banalnih političnih in gospodarskih vprašanjih, v resnici pa je "mlačno" ob vprašanjih, ki segajo globoko v tradicijo slovenskega naroda.
V dr. Drobniču lahko vidi malika le ta, ki ga zares, in sicer pravilno, vidi kot radikalno nasprotni pol komunistični kontinuiteti ali njenem kontinuiranem disidentstvu, ki ima v resnici povsem iste bazične vrednote, kot jih ima sama. Maliki morajo pasti, da bi padli še zadnji ostanki resnične slovenske kontrarevolucije, da bi umrla z njo domobranska ideja v korist neki liberal-demokratski pro-zahodni ideji.
Če hoče avtor smrt malikov, zaklane svete krave, se mora spraviti s kladivom oz. peresom nad malike, ki to dejansko so. Šele, ko bo zmožen te malike uničevati in napadati s tisto gorečnostjo, o kakršni piše, mu bomo mogli pritrditi vsaj v iskrenosti njegovega koncepta. Dokler pa se teh malikov ne bo lotil, bodo njegove teze prazna slama, brez vsake intelektualne iskrenosti.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar