Ali na desni res ni prostora za novo stranko?

Ob nedavnih špekulacijah, da bi Aleš Primc mogel ustanoviti novo desno stranko, se je od nekje oglasila predvsem zaskrbljenost. Ta se pojavi vedno, kadar kdo vsaj teoretično predlaga novo stranko na desnici. Če taki ideji, goreče ne nasprotuje ena obstoječa stranka z desne, ji pa druga. Na spletnem mediju Domovina, je Rok Čakš, vso svojo zaskrbljenost ob zadnjem porajanju nove stranke združil v članek z naslovom: "Tri zmote o novi stranki pod vodstvom Aleša Primca." Ta članek nam more služiti kot delo, ob katerem lahko izrazimo svojo kritiko do desnega političnega prostora v oziru na politične stranke.

Čakš, kot rečeno v strahu pred novo desno stranko poda tri argumente zoper nastanek nove stranke, četudi jih zavija v videz treh zmot, ki jih menda argumentirano razkriva. Ti trije argumenti so: 1) na desnem političnem polu ni prostora za novo stranko, 2) glasovi proti družinskemu zakoniku niso bili glasovi za Primca in 3) nova stranka, ne bo pomagaladesnici, temveč jo bo ošibila.

Zanimivo je, da avtor trdi, da na desnem polu ni prostora za novo desno stranko, četudi na koncu priporoča novo liberalno stranko, ki bi bila neka izboljšava poginule Državljanske liste. V tem pa se kaže glavna srž Čakševega nerazumevanja desnice. Strinjam se, da na desni strani ni prostora še za eno stranko, vkolikor bo ta stranka liberalna oz. neoliberalna. Kapitalistična desnica je pač zasedena od vrha do tal z najrazličnejšimi veleumi, ki so bolj žlahtni, kot si to sami mislijo. Tudi ravno propad Državljanske liste in stagnacija preostale desnice z SDS in NSi na čelu, kaže na zasičenost neo in klasično liberalne desnice. In če je Primcova stranka res nekaj podobnega že obstoječim strankam, ali pa je še celo bolj liberalna, potem se strinjam, da zanjo ni prostora in bo končala tako, kakor je končala Državljanska lista.

A to ne pomeni, da je zasičena in prenatrpana tudi celotna desnica. Že če vzamete, da je moderna politika res le v vprašanju odnosa do ekonomije in nič drugega, lahko kmalu uvidite, da je na desni strani prostor za katoliško socialno / solidaristično stranko, ki bo karseda nasprotna kapitalizmu in bo uveljavljala načela krščanske pravičnosti in solidarnosti po socialnih naukih Leona XIII. in Pija XI. Takšna stranka pa, torej po logiki politike kot ekonomskega podsistema, bi imela torej na voljo večji del volilnega telesa, saj bi k sebi privabila vse tiste, ki desnih strank ne volijo že zaradi njihovega kapitalizma in zagovarjanja najbolj iracionalnih evro-birokratskih kapric. Tu se torej ponuja že nova možnost. Evroskeptična desna stranka, ki bi ne delovala po kalupu obstoječih desnih strank, ki ena za drugo, sredi najhujšega volilnega boja doma, zagovarja mrzke ukrepe evropskih aparatur s tem pa izgubljajo volilce iz nižjih razredov družbe.

Desnica se že dlje časa neprestano ponuja ljudem, kot politična stran za srednji razred, za podjetnike, kot politična stran, ki bo vnesla v družbo tekmovalnost, kjer bodo sposobni, zmagovalci in nesposobni, poraženci. Ne bi dal roke v ogenj, da jo na koncu res volijo buržuji iz srednjega razreda, ker vem, da jo volijo ponavadi tisti, ki kapitalizma niti razumejo ne dobro. Zato bi bila nadvse koristna desna socialna stranka, ki bi jasno povedala, da noče imeti nič s kapitalisti in njihovim ekonomskim darvinizmom, ki neprestano zapada v protislovja. Tu je na desnici torej še prostor. Menim pa tudi, da smo Slovenci dovolj inteligentni, da znamo ločiti med kocbekaškim krščanskim socializmom in krščansko socialno politiko. Na to temo obstaja nebroj člankov in knjig. Tudi nasprotja med enim in drugim so prevelika, da bi še smel kdo trditi, da je kocebkaštvo kakorkoli avtentično katoliško, ali da je krekov krščanski socializem v kakršnemkoli skladju s Kocbekovim.

Da obstaja prostor na desni, je očitno tudi v tem, da nobena od obstoječih strank ne zagovarja resnično staroslovenskih družbenih nazorov. Obstoječa desnica, kot jo imamo sedaj, je, če je katoliška, liberalno katolištvo, kakršnega je napadel in porazil Mahnič. Tudi desnica je liberalna desnica. V njej ni sledu o sleherni družbeno-moralni reakciji, če že ne smemo govoriti o kakšni drugi. Vsi nazori obstoječe desnice so v skladu z liberalnimi nazori naše postkomunistične liberalne družbe, kar sama redno ponavlja, tudi kakor hvalo. In če nova stranka tudi tu ne misli ponuditi alternative v obliki pravih straoslovenskih nazorov, temelječih na absolutni resnici katoliškega nauka, potem je res, da zanjo ni prostora, a vkolikor se namerava nova stranka formirati, kot prava protiliberalna stranka, ima v teh negotovih časih, ki so negotovi, pa naj kdo reče, kar hoče, več možnosti, kot si misli. Ljudje so naveličani liberalnih paradoksov, ki ponujajo vedno nove in nove pretrese in kaos, ter se obračajo po politiki načelnosti, doslednosti, jasnosti.

Tu more nova stranka ponuditi nov obrazec. Politično gorečnost, ki ne bo svojih načel oblikovala glede na pričakovanja glede na volilno telo in ankete, temveč bo najprej ponudila svoj program, ki bo segel v korenine družbe in se od njega ne bo odmaknila niti za centimeter. Takšna politika more, predvsem v današnjih časih, ko zremo v podoben trend, pritegniti k sebi vse tiste, ki vidijo v liberalizmu in njegovih dogmah le neizgoiben konec.

Na desnici je prostor, vendar ta prostor ne sme zasesti stranka ekonomistov, ki iz politike delajo cirkus, niti ga ne sme zasesti stranka starih demokratov, ki v svoji "modrosti" prisegajo na neučinkovite politične vzorce. Zasesti ga mora stranka novih gorečnežev, ki bodo v politiki ustvarili kontrast med zadušljivo suhoparno politiko demokratarskih oportunistov in novo-staro politiko načelnosti, gorečnosti in jasnosti v vitalnosti nacionalizma in nravnosti.

Čakševe skrbi so odveč. Če pride nova stranka in ne naredi drugega kot s seboj pod parlamentarni prag potegne še katero od obstoječih strank, ne bo naredila nič več škode, kot če bi pustila desnico pri miru v njeni liberalno-kapitalistični stagnaciji.

Veliko časa in papirja se porabi po vsakih volitvah ob premišljevanju o tem, kaj je krivo, da se desnica ne premakne iz svojih procentov nikamor višje. In vedno se najde kakšen krivec, če ni to nova stranka, kakor je bila leta 2008, pa so "teme iz polpretekle zgodovine" ali pa kar kakšen menda neprikupen "lider". A nihče si noče in ne upa priznati, da je v resnici glavni krivec za stagnacijo desnice le kapitalizem in neustrašno branjenje evropskih aparatur in njihovih kapric. Nekje na neki fakulteti in v nekih pikrih kolumnah je prevladala dogma, da je desnica ali kapitalistična, ali pa je ni, v tem je tista prava, a žal za mnoge nevidna, žlahtnost desnice, v njeni obsojenosti na to, da je po svojem bistvu zgolj ekonomski proti-pol levici. Ta žlahtnost pa je mnogim v veselje.

-NeoDomobranec