Mit o potujčevanju - Kaj so ljudje pisali pod Nemško okupacijo leta 1944

Ko se soočimo z medvojnimi dogodki, nujno naletimo na široko razširjen mit o potujčevanju okupacijskih oblasti, pogosto pa naletimo na neutemeljene trditve, da so nas okupacijske oblasti skušale uničiti kot narod. Čeprav je pojav potujčevanja zelo kompleksen, ga naši neoboljševiki po  zgledu svojih partijskih zgodovinarjev, poenostavljajo do te mere, da izpuščajo bistvene vzroke, ki so privedli do potujčevanja na primorskem pred letom 1941 in na gorenjskem ter štajerskem med leti 1941-1943. Na NeoDomobranec projektu smo že večkrat zavrnili tezo, da je bilo ponemčevanje osnovni namen nemške okupacije. Kakšne daljše razprave na to temo zaenkrat nočemo napraviti, ker to puščamo za prihodnost.

Vendar pa se ukvarjamo s posrečeno mitologijo o tem, da so domobranci delovali v škodo lastnemu narodu, ker da je bila lojalnost okupatorjevi začasni oblasti nekaj protinarodnega. Te trditve so najbolj smešne, ker so najbolj nesmiselne in ravno zato jim radi posvečamo pozornost.

Med današnjimi napol izobraženimi Slovenci in predvsem tudi med tistimi, katerih izobrazba naj bi jim dala magistrske in doktorske naslove, velja, da je bil čas okupacije, čas, ko je bila narodna zavest potisnjena v stran, kulturno delovanje Slovencev pa praktično ni obstajalo. Zato pa na tem mestu predstavljamo sestavek, ki je bil marca 1944 objavljen v enem od časopisov. Gre za "klerikalen" časopis, kot so tradicionalistično-narodnim časopisom radi rekli liberalci nekdaj in jim neokomunisti govorijo še danes. Torej gre za časopis, ki je izhajal sredi nemške okupacije v Ljubljani na "izdajalski" strani. Prijetno branje želim.

Narodna zavednost

  
Tri vezi vežejo vsakega človeka na njegov narod. Te so: krvna, jezikovna in krajevna. Jezikovna vez se da utajiti, bivališče se lahko spremeni, a prva, krvna vez je večna in nespremenljiva. Ni je mogoče ne pretrgati, ne izmenjati, Kakor se golob ne more spremeniti v sokola s tem, da si izpuli lastno perje in se nadene s sokolovim, tako se tudi sokol ne more spremeniti v goloba. Golob obdrži svojo ponižno nrav, sokol drzno. Kako smešno, žalostno in nenaravno je tedaj, če hoče kak človek utajiti svoj rod. To je, kakor da je zatajil lastno mater, ki mu je dala življenje.

Kakor je verska zavednost prva človekova dolžnost, je narodna zavednost takoj druga za njo. A žal prav med nami Slovenci je tako premalo resnične narodne zavednosti. Če pa je, jo marsikateri smatra bolj za slabost, ko za krepost. Marsikdo svoj rod podcenjuje, tujega je hitro pripravljen precenjevati. Kolikokrat je slišati besede: »Premalo nas je, da bi se mogli do kraja upirati tujim silam, tujemu jeziku, enkrat bomo Slovenci gotovo utonili med drugimi velikimi narodi prav kakor utone kaplja sladke vode v slanem morju.«

Ali je taka malodušnost umestna? Poglejmo Fince! Komaj enkrat toliko jih je kakor nas Slovencev in vendar, kako se žilavo upirajo najmanj petdesetkrat večjemu narodu, ki bi jih rad duševno in telesno podjarmil. Ali nam ne pride ob njihovem junaškem odporu na misel zgodba o malem Davidu in velikem Golijatu. Mi vemo, da je zmagal David. Tudi finski narod bo zmagal in tudi slovenski narod lahko zmaga, če bo sam hotel. Treba je le odločnosti, poguma in dobre volje, da branimo svoj jezik, svojo vero in svoje šege. Nihče ne bo ljubil našega naroda, če ga sami ne bomo, nihče ga ne bo reševal, če bomo sami sedeli prekrižanih rok in se ne bomo zavedali svoje lastne vrednosti. Pogumnega človeka ceni vsakdo, za bojazljivca imamo samo zaničevanje. Članu velikega naroda ni treba mnogo poguma, da se čuti narodno zavednega, ker ve, da stojijo z njim ramo ob rami milijoni in milijoni rojakov. Pač pa je treba toliko več junaštva pripadniku majhnega naroda. Velikemu narodu se nekaj potujčencev in narodnih izdajalcev niti ne pozna, a v malem narodu napravi en ubežnik večjo vrzel, kakor jo napravi velikemu sto in sto ubežnikov.

Potujčenca, ki je zatajil svoj rod, jezik in svojo kri, zaničuje tudi tisti, čigar jezik in narodnost si je privzel, pa četudi ga drugače rabi. Zakaj, če je zmožen izdati najvišje, bo izdal tudi svojega drugega gospodarja.

Prav tako moram povedati o naši veliki, skoraj splošni slovenski slabosti. Da namreč vse tuje precenjujemo, vse domače smešimo ali omalovažujemo. Brez kritike sprejemamo blago iz tujine, a domačega, ki je marsikdaj boljše, odklanjamo. Pred vojno so si imovite gospe naročale obleko in klobuke iz Pariza in Londona, domače šivilje jim niso bile dovolj dobre. Premeteni trgovci so pač to slabost izrabili in prodajali domače blago za inozemsko. Povedali so mi, da je nek gospod kupil dragoceno pohištvo iz orehove korenine, »ki da je prispelo naravnost iz Pariza«. Ko ga je videl mizar iz Št. Vida, ga je prepoznal, da je bilo narejeno v njegovi delavnici. Trgovec je dal za njega 10 tisoč dinarjev, a gospod ga je kot »inozemsko« blago kupil za 35.000. Prav mu bodi.

Prav tako je s tujimi idejami. Samo, da ni zlasla na domačih tleh, pa naj bo potem še tako nesmiselna, hitro se bomo navdušili zanjo. Kaj je bilo treba tuje komunistične miselnosti našemu, drugače razsodnemu in pametnemu narodu? Če bi ta misel zrasla v glavi kakega Slovenca, bi se je najbrž nihče ne oprijel, ker pa je iz tujega zelnika, je pa takoj nekaj silno imenitnega. Kakor, da smo neumni in ne bi znali sami najti prave rešitve, če čas kriči po novi ureditvi sodobne družbe. Dovolj zrelih mož imamo, ki so nas svarili in nas še svare, toda ne, priti mora kak razcapanec in tolovaj kot je Tito in že potegne norce za seboj. Resnici na ljubo bodi povedano, da se je mnogim pametnim spet uravnala.

-NeoDomobranec