"In kaj naj stori Cerkev, če državni oblastniki sami to Cerkev zanemarjajo, jo ponižujejo in njen vpliv na javne zadeve zmanjšujejo ter ga skušajo sploh onemogočiti?"
Pij XI., 1936.
"Da je kdo agnostik, seveda ni treba logike; tudi voli so agnostiki."Aleš Ušeničnik, 1908.
"Papež hoče zopet take katolike, ki gredo na totaliteto, to je celotne katolike, ne samo po imenu."Gregorij Rožman
1. Neoreakcija - reakcija
Neoreakcija je privlačen termin. Že sama oblika besede ali besedne zveze, kakorkoli hočete, daje videz nekega skrivnostnega in retrogradnega miselnega sistema. In človek, ki o neoreakciji ne bi vedel veliko, bi se sam izrekel za neoreakcionarja, pri čemer bi mislil najbrž na duhovno restavracijo one misli, ki se je vzdignila zoper francosko revolucijo in klasični liberalizem osemnajstega in devetnajstega stoletja. A kdor pozna neoreakcijo nekoliko bolje, ve, da gre v resnici za reakcijo liberalizma na liberalizem.
Kdor hoče levo-desno politiko zares razumeti, mora razumeti, da gre pri politiki znotraj vsake liberalne demokracije za dve struji, ki tečeta iz istega izvira. Za progresivni liberalizem in za konservativni liberalizem. Za levico in desnico - liberalizem in konservativizem. Dva krila klasičnega liberalizma.
In ko danes pred nas stopa neoreakcija, okitena z romantično podobo širokih polj, majhnih s slamo kritih hišic in vaških cerkvic, ter z zavozljanim navajanjem raznih kontra-revolucionarnih avtorjev in katoliških mislecev, to ni nikakršna duhovna restavracija stare reakcije, temveč reakcija klasičnega liberalizma na svojega podivjanega brata, ki je progresivizem. O tem smo na tem mestu že prevečkrat pisali. Konservativizem in liberalizem sta dva progresivna politična sistema, ki z različno hitrostjo napredujeta po zgodovinski daljici. Če gledamo iz leve proti desni potem se zdi, da liberalizem napreduje hitreje, konservativizem pa z določenim zamikom drsi za njim. Če sliko obrnemo in pogledamo iz desne proti levi, vodi konservativizem, medtem ko mu liberalizem z zamudo sledi.
Tako je neoreakcija danes neka klasično-liberalna reakcija, ki skuša ohraniti klasično liberalne fundamente nedotaknjene. To je velika bitka na t.i. demokratičnem polju. Neoreakcijo danes sestavljajo vseh vrst liberalci, ki radi gledajo slike starih slikarjev in radi berejo knjige starih avtorjev. Prepoznati pa jih je mogoče na zelo enostaven način. Oni se namreč zelo radi ukvarjajo z delnimi problemi in ne vidijo celote. Veliko govorijo o svobodi posameznika v oziru na kolektivizem, ki se ga bojijo kot hudič križa. Njihovi najbolj priljubljeni temi sta tako torej feminizem in t.i. SJW in kot pravi liberalci v sebi nosijo inherenten občutek upora do sil, ki bi mogle omejevati njihove svoboščine.
A človek si ne bi dal veliko opravka s to "neoreakcijo", če ne bi neprestano zahajala v protislovja. Namreč zanjo je značilno, da v ljudeh prebuja občutek za religijo, tudi katoliško in zato v veliko primerih pred nas stopa neoreakcija kot katoliško zaznamovana. V njej najdemo dvoje struj, katoliške tradicionaliste in nekakšne kulturne katoličane. Obe struji pa v svojih nazorih izhajata iz istih napak s to razliko, da so katoliški tradicionalisti nekoliko bolj versko prepričani od onih kulturnih katoličanov.
2. Kulturni katoličani v neoreakciji
To, kar tu imenujemo za "kulturno katolištvo" je v resnici neko intelektualno naziranje novih desničarjev, po katerem postane religija določenega naroda, nekaj bistvenega za narod sam in posameznike v narodu. Vendar ta bistvenost ne izhaja iz prepričanja, da je katoliška vera prava vera itd. Ne. Kot čistokrvni intelektualci ti novi desničarji razumejo religijo kot evolucionistično pogojenost človeka in naroda. Torej neko komponentno, ki je neločljiva od človekovega bistvovanja. V tem je torej vseeno kaj človek veruje, resnica zgolj je, da veruje.
A kljub temu ti desničarji naredijo korak dalje in podobno kot novi ateisti ne ostanejo pri iluziji, da so vse vere enake, temveč jih stehtajo iz nekega naturalističnega in pozitivističnega vidika ter izločijo one, ki na tak ali drugačen način ne koristijo njihovemu smotru, ali pa so videti neprimerljivo slabše. Tako njihova tehtnica rada glede na njihova prizadevanja in svetovni nazor, prevaga v smer krščanstva, še več, v smer katolištva. Razne novodobne sekte so zavrnjene zaradi njihove škodljive individualistične dekadentne miselnosti, podobno islam, zaradi svojega terorizma.
In sedaj stojijo pred nami katoličani, ki same sebe imenujejo za katoličane, a mi in oni vemo, da to ni nikakršno katolištvo. Oni katoliško vero razlagajo po evolucionističnih principih in določene verske in družbene prakse, ki izvirajo iz trdno zacementirane katoliške doktrine, umevajo kot podrejene času in prostoru, da bi bile v korist človeku, ki v nekem trenutku biva na nekem prostoru. V resnici so sami ponavadi agnostični ateisti, kar je še večja miselna lenoba od golega ateizma. Vera pa je vseeno v njihovih očeh koristna - neprosvetljena raja pač potrebuje nekaj transcendentnega zunaj sebe.
Ti samooklicani katoličani pa vseeno verjamejo, da so polnopravni člani Cerkve in katoliškega občestva, zato s svojimi materialističnimi in pozitivističnimi traktati vdirajo med katoličane in jih silijo, da se o njih izrečejo, medtem ko jih skušajo nabijati na vidna mesta po raznih vratih in zidovih.
Njihovi pogledi pa ostajajo razdrobljeni in še vedno ujeti v zanke liberalizma. Tako se človek ne bi mogel bolj nasmejati zapisu z naslovom: "Je dobrodelnost vedno dobra", objavljenem na blogu Neoreakcija.
2.1 "Ampak" kulturnega katolištva
Ta blog nekoliko spominja na drug slovenski blog z imenom Kavarna Hayek, kapitalistični apologetski blog. Podobna sta si v tem, da svoje domnevno katolištvo ali krščanstvo poudarita na tak ali drugačen način iz razloga, da si s tem pridobita legitimnost za kritiko katolištva, Cerkve ipd. Ključni pristop do velikega vprašanja krščanstva, ki se danes med desničarji rado pojavlja zaradi čaščenja Nietzscheja, tako nastopajo z isto taktiko, kot nekdaj "disidentski katoličani" tipa Edvard Kocbek. Ta pristop tu imenujemo "tudi jaz sem katoličan, ampak".
zanimivo je, da je v omenjenem blogu (Je dobrodelnost vedno dobra) napadena t.i. krščanska dobrodelnost, seveda ne neposredno, a vseeno, kar sploh zaznamuje pridne bralce Nietzschejevega Antikrista.
Blog ni sila neposreden in pazljivo ovinkari, a najbolj zanimiv je pripis na koncu bloga: "Prispevka nista hotela objaviti portala iskreni.net in casnik.si." To dejstvo naj bi dalo zapisu neko disidentsko vrednost. Vendar pa je čudaštvo brez primere. Čemu naj bi ta "prispevek" objavila dva najbolj liberalno katoliška spletna medija, ki tekmujeta v tem kdo bo močneje obkljukal vse tiste točke katoliškega liberalizma čez katerega je besnel Mahnič. To je podobno, kot če bi sam zahteval, da mi ta dva medija objavita enega od zapisov v katerem denimo primerjam Cestnika z Mahničem. To bi bilo nesmiselno. Ta dva medija sta čisti katoliški liberalizem in s tem zapis ni dobil nobene prepovedane vrednosti.
Ker kaj pa sploh je v njem? V njem avtor trdi, da je krščanska dobrodelnost dokaj napačna glede na Afriko, ker se tam, prvič, prebivalstvo veča in drugič, ker še vedno ostaja v revščini, ne glede na pomoč ipd. Seveda avtor ne izreče nič naravnost, a vendar se da izluščiti očitne reči. Da je krščanska dobrodelnost napačna, ker narodi, ki so manjši in se ne večajo, pomagajo narodom, ki so veliki in se še večajo, da so afriški narodi inferiorni, ker se njihovo gospodarsko stanje ne izboljšuje in da je standard življenja pomembnejši od reprodukcije posameznih narodov.
Tretja ugotovitev je ključna in kaže na ves paradoks te "neoreakcije". Namreč rešitev, ki zopet ni na dlani, a se sramežljivo kaže iz zapisa je v tem, da je čas, da se dobrodelnost te vrste ustavi, ker je Evropejcev itak vse manj, Afričanov pa itak vse več. Pa je to res kakšna rešitev vredna vsaj resnega premisleka? Nikakor. Dobrodelnost lahko še tako premišljujemo "v temelju", pa s tem ne bo nič rešenega. Evropejcev bo še vedno vse manj in Afričanov bo še vedno vse več. In tu smo pri srži prve ugotovitve. Življenjski standard pred reprodukcijo.
Smiselna ugotovitev avtorja bi namreč morala biti, da problem ne leži v dobrodelnosti, še posebej ne krščanski dobrodelnosti temveč ravno v tem, da so Evropejci postali civilizacija v zatonu. Nihilistična in dekadentna civilizacija, ki svoj življenjski standard postavlja pred občutek pripadnosti vrsti. Civilizacija, ki se noče več naravno razmnoževati, temveč omejuje že zanositev, ker spolni užitek, ki ni nič drugega kot reprodukcijski refleks, postavlja v družbi ločeno od razmnoževalne funkcije. S tem jemlje spolnosti vsak namen in iz nje dela enega od načinov socialne interakcije. Obenem pa mori lastni zarod še v telesih mater, kar je najbolj jasen znak moralnega propadanja. Isto velja za druge pridobitve zahodne družbe, ki dvigujejo standard Evropejcev v razmerju do Afričanov.
Kako nora je torej misel, da leži kakršenkoli problem v krščanski dobrodelnosti, ki daje črncem ribe, ne zna pa jih naučiti ribolova! Zato so ti neoreakcionarji inherentno pohabljeni v svojem svetovnem nazoru, ker niso zares prava reakcija, temveč izhajajo iz liberalnih predpostavk in izvajajo iz njih neko navidez retrogradno misel, ki pa ne pride dlje kot do petdesetih let preteklega stoletja. Oni bi radi odpravili krščansko usmiljenje in zaprli meje, da bi potem v miru propadli do konca, kot stara boemska diva v svoji kičasti vili.
No, morda pa sem spregledal avtorjevo drugo rešitev, ki je pa morda očitnejša: izvoz bele degeneriranosti v črno Afriko. Namesto one krščanske dobrodelnosti jim pošljimo Nietzscheja, kontracepcijo, kapitalistično pornografsko proizvodnjo, kjer se dekleta prodaja kot pralne stroje in splav. Morda je to način, da "Afričani sprejmejo odgovornost za kakovost življenja svojih otrok", kakor priporoča avtor tega neoreakcionarnega prispevka.
Že po branju enega samega neoreakcionarnega bloga torej moremo okusiti, kako zares reakcionarna je ta misel. Iskanje krivde v krščanski usmiljenosti in dobrodelnosti in sklicevanje na neko izjavo trenutnega papeža, kot na "krščanski nauk", zares imenitna je takšna neoreakcija. Prežvečene mantre ničejanskih blodnikov, okus kapitalizma in klasičnega liberalizma.
3. Tradicionalistični katoličani v neoreakciji
Podobna stvar je tradicionalistično katolištvo, ki se tudi javlja in išče svoj prostor v neoreakciji. Vsak katoličan, ki v svoji veri postane zrel in jo zavestno sprejme za del svojega življenja in to stori kot svobodno in premišljeno dejanje, je soočen z velikim katoliškim problemom: modernizmom. Tak katoličan uvidi, da je njegova vera, ki je ne dojema tako kot tista dekleta, ki v oprijetih majčkah in kavbojkah plešejo v ritmu duhovne glasbe po raznih duhovnih vajah, temveč jo dojema v neizprosni realnosti, nekako neizpolnjena spričo pomehkuženosti, ki sije iz nasmejanih redovnic in kul duhovnikov. Tudi domači župnik, opazi tak katoličan, je v svojih besedah tako previden in skuša le ugajati župljanom, ki se vse manj zmenijo za vero svojih očetov. Jezus, ki bi moral biti Zmagovalec, tisti, ki je prinesel boj in v njjem zmagal, postaja v raznih pridigah in mladinskih pogovorih hipijevski ideal. Vse bolj se razna srečanja osredotočajo na človeka in ne na Boga. Bog postaja "nori zaljubljenec", ki je nor od ljubezni do človeka.
Vse to se takšnemu zrelemu katoličanu upre in nujno opazi veliko razliko med to retoriko in retoriko onih časov pred 2. vatikanskim koncilom. To ga more le zaposliti in poda se na pot odkrivanja t.i. "tradicionalnega katolištva", a če si hoče to priznati ali ne, prej ali slej se znajde na križišču. Tradicionalno katolištvo, kakor se danes izraža v nekaterih gibanjih, more povzročiti pri takšnem človeku občutek dvoma. Katoličanova vera, kakorkoli se to na prvi pogled sliši morda čudno, se ne začne pri veri v Kristusa, temveč pri veri v Cerkev. In če zaradi odpadniških skupin, ki so bolj pravoverne od Cerkve same ne najde več vere v Cerkev, bo s tem padlo tudi njegovo katolištvo. Druga pot ga more gnati naravnost v tradicionalistično prakticiranje vere zunaj uradne Cerkve, kjer bo namesto prave katoliške identitet naletel le na permanentno ostro kritiko uradne Cerkve, kar morda sprva ne bo opazil, a ga bo to vse bolj oddaljevalo od Cerkve in znašel se bo pred vprašanjem pokornosti avtoriteti. Kam ga bo pot vodila od tam, je drugo vprašanje. Tretja možnost pa je, da bo sprejel veliko razliko med Cerkvijo pred koncilom oz. pred drugo svetovno vojno in med Cerkvijo po njej, a bo ostal v Cerkvi v lastni odločitvi pokornosti avtoriteti in v veri v Svetega Duha.
S tem ne bo sprejel "zmot", ki jih vidi v Cerkvi, ki se boji lastne preteklosti, temveč bo ostal lojalen Cerkvi v njenem neprekinjenem nasledstvu medtem, ko bo doktrinalno ostajal prepričan, da je na teologih, da prepoznajo "zmote" in se vrnejo, ter nejasnosti, ki izvirajo iz modernizma dorečejo v smislu pravovernosti. A kar je še pomembneje, tak človek bo skušal tudi odgovoriti čemu se je Cerkev podala na pot modernizma in ali je res krivda za dekadenco zahoda na plečih Cerkve v smislu njene višje hierarhije.
In to je pravo vprašanje tradicionalnega katolištva, v čem je vrednost katoliške tradicije? V estetiki in zasanjanem zretju v preteklost, ali pa v realni aktivni vrednosti te tradicije iz katere naj se vije kontinuiteta, ki je sicer prirejena času.
A ravno tega vprašanja tradicionalistični katoličani, ki ne ostanejo zavestno lojalni papežu in kleru pod njim, nočejo niti načenjati, ker jih preveč zaposluje vprašanje o tem, kaj sploh je papež, kdaj je nezmotljiv in ali je Cerkev nekaj istega s papežem. Ta permanentna napetost do cerkvene avtoritete se naposled javlja v praktični obsedenosti s papežem in višjim klerom, pri čemer se veliko časa nameni javnemu smešenju papeža in t.i. novus ordo katoličanov. Takšni tradicionalistični katoličani na koncu več ne ločijo vprašanje doktrine od najbolj banalnih vprašanj, ki se ne tičejo več vere, temveč osebnih preferenc posameznih visokih klerikov. To pa zgolj kaže, kako močno zasidrana je njihova obsedenost s "pokvarjenim Rimom".
Tu pa že lahko začnemo govoriti o okuženosti s katoliškim liberalizmom takšnega katolištva, ki posluša one duhovnike "odpadnih" tradicionalističnih ločin, ki v svojih pridigah tolčejo naravnost po avtoriteti sami. Zato velikokrat katoliški tradicionalizem, kakor ga opazujemo denimo v ZDA, postaja lastno protislovje, ki zaradi modernizma Rimske Cerkve, postaja sam bolj modernističen od nje.
Lojalnost je težka reč, preizkušnja, ki ji ni enake. Ravno iz tega razloga ponavadi najbolj navdušujejo oni svetniki, ki so ostajali lojalni sveti Cerkvi kljub odločitvam posameznih škofov in kljub preganjanju in krivičnem postopanju napram njim s strani ostalih klerikov.
A vendar danes takšni tradicionalni katoličani, ki okuženi z libertarizmom prisegajo na estetiko in ne na pomen, ponavadi kličejo v isti glas z najbolj gorečimi nasprotniki svete Cerkve. Da bi ohranili svoj obraz tako skupaj z novimi nacionalisti in vseh vrst libertarci pljuvajo po papežu in Cerkvi, kakor to ponavadi počnejo tisti pomehkuženi katoliški liberalci, ki po raznih televizijskih oddajah, intrevjujih in blogih radi izpostavljajo napake Cerkve, da bi se prikupili večnim nasprotnikom katolištva.
Nekateri katoličani so prepričani, da gre pri vsem cerkvenem vprašanju, le za vprašanje oblike obreda in če se bi nekako zadeve zasukale v to, da bi se novus-ordo maša odstranila in uvedel nazaj izključno predkoncilski obred, menijo bi bilo konec vseh problemov v Cerkvi in družbi.
V neoreakciji je mogoče te katoličane najti na mestih, kjer se pretirano kritizira sveto Cerkev in papeža, pa tudi kjer se poveličuje neko romantično, a zato toliko bolj neživo, tradicijo katoliške Evrope. To pomeni, da se jemlje te podobe in izreke, ki jih ti katoličani postavljajo predse, kot nekakšno resignacijo nad svetom tu in danes, saj v teh idealih ne znajo videti realne formule, s katero bi se lotili aktualnih vprašanj. To pa pomeni, da se v političnem smislu vse preradi zatekajo pod okrilje raznih akatoliških političnih sistemov, ali z drugimi besedami, svojega katolicizma, paradoksalno, ne znajo dojemati totalno.
4. Neoreakcija - katolicizem
Kakšno je torej razmerje katolištva v in do neoreakcije? Odgovor je očiten. Podobno kot pri katoliškemu liberalizmu gre tu za vprašanje podrejenosti, saj katolicizem ni rodil neoreakcije v tej pojavni obliki, v katero zremo danes in je zato nujno znotraj nje podrejen in izenačen z drugimi nazori, ki se s katolištvom ne skladajo. To pa pomeni degradacijo katolištva.
Namreč drugo vprašanje je, čemu bi katolicizem potreboval nek dežnik pod katerim bi razvijal svoje nazore. Morda bi bil odgovor v tem, da mnogi najdejo v neoreakciji katolicizem, celo politični katolicizem, vendar to neoreakcijo ne dela nujno koristno samo po sebi. To torej pomeni, da tudi če neoreakcija služi kot uvod v katolicizem, s tem izčrpa svojo funkcijo in postane odveč.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar