Liberalizem v gospodarstvu
Ivan Podlesnik, 1908
Kakor morje je svetovni gospodarski trg. Kakor morje: val se dvigne in široka plan neizmerne vode zavalovi do nedoglednih daljav. Kamen pade v vodo in iz enega kroga na zrcalnati gladini jih nastane sto in sto večjih in zmerom večjih. In kakor na vodah opazujemo dviganje in padanje, tako povzroča tudi denar dvig in pad gospodarskih vrednosti. Ena sama velika moč je to, ki rodi iz mnogokrat malenkostnih razburjenj posameznikov neizmerno gorja.
Preteklo leto se je možu neizmernega bogastva tam v svobodni, na višku gospodarskega napredka stoječi Ameriki zljubilo, da je odtegnil svetovnemu denarnemu prometu del svojega velikega bogastva — in svet je zaječal pod mogočnim vtisom tega dejanja. Ne samo v Ameriki, temveč tudi v Evropi smo čutili peklensko moč tega čina. Stotisoči so se vračali nazaj v domovino, zdelani, bolni, brezupni; stotisočem se je zaprla pot v »obljubljeno deželo«. Tovarne so prenehale z delom, družbe so se razpuščale, vrednost denarja je rastla kakor raste vrednost žita po slabi letini; trgovine so se zapirale in tisoč in tisoč družin je bilo postavljenih iz razkošnih domov na cesto. Koliko kletev, koliko obupa in greha je rodilo to dejanje! In tisti, ki je povzročil vse to — Rockefeller, mož 70 let — je sedel mirno v kraljevskem svojem domu in študiral, kako bi razširil verske težnje cerkve baptistov, ki je nje član. Njegov sin je prav tedaj osnoval v New Yorku nedeljsko šolo, v kateri pogosto govori verske govore ... Stotisoči obupanih pa so ječali in stiskali pesti. Dolgi vlaki, prenapolnjeni izdelanih izseljencev, so izvažali iz izseljeniških pristanišč živo blago ... On pa je študiral versko vprašanje svoje cerkve. Ironija! Ironija, ki nas sili, da moramo odločno poudarjati, kako krivo je načelo, da sta si versko in gospodarsko vprašanje tuji, da ne posezata in ne smeta posegati drugo v drugo. Kakor vsa druga vprašanja, tako mora versko vprašanje tudi gospodarsko prekvašati in pronicati. Versko vprašanje je prvo in glavno vprašanje, ker je vprašanje o bistvu človeka in sveta. Samo dvoje je mogoče: vera ali nevera. Politično, socialno, gospodarsko in še sto drugih vprašanj na temelju vere, ali brez tega temelja, na temelju materializma. Srednje poti ni, in je ne sme biti. Vera je moč, po kateri uravnava človek svoje življenje, ki obsega tudi njegovo gospodarstvo, zato pa se morajo njegova verska načela dejstvovati tudi pri njegovem gospodarskem delu. Iz globokega verskega prepričanja more človek črpati moč, s katero premaguje gospodarske težave in hiti za cilji gospodarskega napredka. Vera pa mora biti obenem tudi jez, ki mu brani prekoračiti meje gospodarskega napredka in ga obvaruje nepoštenih stranskih poti do ciljev gospodarskega blagostanja. Vera ga mora braniti dalekosežnih posledic gospodarskega liberalizma, ki je pravzaprav tiranski absolutizem, absolutizem, kakoršen gospodari samo v tako prosvetljeni, svobodni, demokratični Ameriki, državi Vanderbiltov, Rockefellerjev, Carnegiev in drugih, ki se predstavljajo svetu kot ženiji, nedosežni talenti, možje dela in napredka, so pa najhujši avtokratje, katerim se fevdali latifundijev vseh časov niti primerjati ne smejo. Svobodni so v svoji moči; z denarjem si kupujejo pravice, z denarjem povzročajo in bojujejo velike gospodarske vojne, z denarjem pa tudi namakajo svoje zemlje s solzami stotisočev modernih sužnjev. Despoti, ki mečejo drobtine raz bogatih svojih miz v milijonih za univerze in cerkve, zato da pokrijejo ž njimi gnusobo svojih dejanj in namečejo masam peska v oči. Kakor v starem Rimu: panem et circenses! Ves svet strmi na ideal svobodne Amerike, ker vse spoznava, da jo obvladujejo kruti absolutisti: Vanderbilt, Rockefeller, Carnegie i.dr.
So pa li res tako kruti? Saj vemo n. pr. o Rockefellerju, da se peča že leta in leta izključno skoraj samo z verskim vprašanjem svoje cerkve. Saj beremo o njem vsako leto v časopisih, koliko milijonov izda za dobrodelne, občekoristne namene. Univerza v Čikagu je n. pr. njegovo delo. In ta mož naj je krut, naj je absolutist? Neizmerno velik! Dve veliki naturi v majhnem telesu. Zase morda mehak, prepojen z verskim fanatizmom, v svojem gospodarstvu tiran. Predstavitelj ameriške, svetu idealne svobode, ki hoče rešiti vsa svetovna vprašanja brez verskega vprašanja. Versko vprašanje nima nobenega stika z gospodarskim vprašanjem. Gospodarsko vprašanje se ne sme omejevati po verskem. To je načelo svobodne Amerike, kjer vlada brezmejna gospodarska konkurenca, ki stresa svet in poraja gorje in gorje. Oglejmo si posledice te konkurence brez meje v njenih posledicah po dveh predstaviteljih, Rockefellerju in Carnegieju.
John Rockefeller si je izbral petrolejsko industrijo za polje svojih špekulacij. Ustanovil je Standard Oil Company in pozneje Standard Oil Trust. Akcijski kapital te družbe znaša nominalno 100 milijonov dolarjev. Neizmerni razvoj svoje družbe si je Rockefeller s tem zagotovil, da si je znal pridobiti od čikaške Alton-železnice tako ugodne vozne pogoje, da je bila s tem onemogočena vsaka konkurenca. Vsledtega si je pridobil Oil Trust monopol za petrolej, in akcije te družbe so dajale od leta 1882. do 1906. dividende 551,922.904 dolarjev, kar znaša 24% na leto. Ta vsota pa ne izkazuje še vsega dobička, kajti čisti dobiček je na leto 80%, kar daje v teh letih 750 milijonov dolarjev.
V Ameriki velja »antirabatt-postava«, po kateri je taka manipulacija, kakoršno je sklenil Rockefeller z čikaško Alton-železnico, izključena. Rockefeller je kršil postavo dolgo vrsto let. Šele jeseni leta 1906. je naperilo čikaško sodišče proti Oil družbi, kateri predseduje Rockefeller, tožbo. Do tisoč dokazov je bilo proti družbi, da je ista kršila »antirabatt-zakon«, in po ameriških postavah se ne more naložiti kazen za vse prestopke skupaj, temveč za vsakega posebej. Kazen bi znašala več milijonov dolarjev. Rockefeller bi moral pred sodišče, pa se je znal dolgo skrivati po obsežnih svojih posestvih. Šele po dolgem času se je policiji posrečilo privesti ga pred sodišče, odkoder pa je bil po podani izjavi odpuščen, družba pa obsojena na 29 milijonov dolarjev globe. Rockefeller pa je smeje se izjavil, da te globe družba nikdar ne bo plačala. In res je do danes še ni in je najbrže tudi nikdar ne bo, ker je bil po družbenih zastopnikih takoj vložen rekurz, kateremu bo sledilo gotovo še več drugih. Stvar se bo zavlekla in zaspala. V Ameriki to tudi ni nič čudnega, ker »vsako sodišče, vsakega sodnika moremo kupiti«, kakor pravi drugi amerikanski milijonar Harriman. Tako misli tudi Rockefeller. Verjetno je to tudi vsledtega, ker je spremenil svoje naziranje o trustih v zadnjem času tudi predsednik ameriških zedinjenih držav Roosevelt, ki je bil prvi začel boj proti Rockefellerju. V eni majnikovih številk že poroča dunajski »Vaterland«, kako mirno je govoril o trustih Roosevelt, mož, ki je pravzaprav povzročil boj z Rockefellerjem, iz katerega boja se je rodila lanskoletna kriza na svetovnem denarnem trgu. Rockefeller se je hotel Rooseveltu maščevati. Odtegnil je del svojega imetja svetovnemu prometu, in denarni trg se je stresel, zahreščalo je na tisoč krajih, vrednost denarja je rastla, obrestna mera se je dvigala, kredit je padal, tovarne in velika industrijska podjetja so stala, delavci so bili odpuščeni, izseljenci so bili brez kruha, kapitalistično časopisje celega sveta je hujskalo proti Rooseveltu, povzročitelju te krize, Rockefeller pa se je smejal in — študiral vprašanje baptistovske cerkve, njegov sin pa je govoril navdušujoče verske govore v njujorški nedeljski šoli ... Bil je to boj med dvema — med Rockefellerjem, zastopnikom trustov, in Rooseveltom, predsednikom svobodnih združenih ameriških držav, — boj strašen v svojih posledicah, boj kapitala, boj moči, ki vlada svet. Če bi trajal še samo pol leta, bi lahko povzročil svetovni gospodarski polom, katerega posledice bi bile hujše od posledic krvave vojske.
Petrolejska družba ni nič zgubila. Stanovanja Rockefellerja in njegovih kompanov razsvetljuje električna luč, delavec v bornem svojem stanovanju pa mora še vedno žgati in drago plačevati petrolejsko luč.
Roosevelt govori pomirjevalne govore ... Rockefeller pa mirno lahko študira še naprej cerkev baptistov in vrže kmalu lahko zopet par milijonov za kak dobrodelen namen, da bo moglo časopisje zopet poveličevati blagodušni njegov čin.
Vi pa, ki ste lansko leto trumoma zapuščali s svojimi družinami Ameriko, pridete lahko zopet nazaj, delat, robotat in namakat zemljo milijonarjev s potom zdelanih svojih teles. Če morete? če ne morete, pridejo drugi, saj jih je še stotisoč, ki hrepene po svobodi in bogastvu svobodne, bogate Amerike ...
Rockefeller ima brata Viljema, ki je v Tarrytovnu v državi Washington lastnik ogromnega posestva z obsežnimi vrtovi in parki. Posestvo obsega krog 20.000 hektarov. Toda Viljemu se je zdelo to posestvo še premajhno, zato je kupil še drug ogromen kompleks sveta. Med tem in njegovim posestvom pa je ležalo malo mesto Brandon. To mesto ga je jezilo, ker je tvorilo otok na njegovih posestvih. Sklenil je torej in kupil je celo mesto. Vsi posestniki so se vdali in prodali svoje domove, samo neki stari mož se ni hotel ločiti od svojega domovanja. Kaj stori Viljem Rockefeller? Ker je bil lastnik celega mesta, je pričel zapirati pota, ki so vodila do domovanja tega moža. Tako je bil ta mož primoran tičati doma, ako ni hotel priti navskriž s postavo, ki govori o motenju tuje lastnine. Bil je zaprt v svoj dom. Tožil je, toda ni našel pravice in bil je primoran vdati se in za nizko ceno prodati svoj dom milijonarju. Tako vlada kralj dolarjev! Ali ne spominja to na tragedijo, ki se je odigrala pred leti v angleškoburski vojni? Tamkaj cel narod, tu en mož, prepoden z doma vsled pohlepnosti denarnih mogotcev, ki z zlatom vladajo svet in si kupujejo postave in sodnike.
Zelo zanimiva je bila tudi denarna vojna med Rockefellerjem in drugim ameriškim milijonarjem Carnegiejem, ki se je odigrala pred nekaterimi leti.
Petrolejskemu kralju Rockefellerju ni zadostoval samo monopol na petrolej, temveč zaželel si je v svoji nezmerni pohlepnosti po bogastvu podjarmiti si tudi ameriško industrijo jekla.
Mali, energični in vztrajni Šotec Carnegie je povzdignil s svojim delom jekleno industrijo v Ameriki do največje višine. Rockefeller pa je hotel, kakor tovarne za petrolej, združiti tudi podjetja za jeklo v trust. Tega pa brez Carnegieja ni mogel storiti. Carnegie je zahteval za svoja podjetja nad 200 milijonov dolarjev. Ta vsota je bila tudi za Rockefellerja prevelika, zato je skušal na drug način pridobiti Carnegieja. Pričel se je boj, kakoršnega še ni videl denarni trg. Najprvo je povzročil Rockefeller, da je največja družba za koks, od katere ga je Carnegie dobival, svoje cene povišala. Carnegie je zagrozil družbi, da bo sam nakupil 100 kvadratnih kilometrov premogovnega sveta in sam začel izdelovati koks. Rockefeller je poskusil drug način. Pridobil je zase velika podjetja in tovarne, katere je zalagal Carnegie z jeklom. Vsa ta podjetja so Carnegieju odpovedala dobavo. Carnegie pa je zagrozil, da bo sam zgradil enaka podjetja in vpeljal konkurenco na življenje in smrt. Zmagal je, ker bi svojo grožnjo tudi lahko uresničil. Rockefeller pa še ni miroval. Pridobil je Pennsylvanio-železnico, da je Carnegieju zvišala voznino. Carnegie je takoj poslal inženirje in pričel graditi novo progo od Pittsburga do atlantske morske obali. K temu podjetju je pritegnil še nekatere večje tovarne. Rockefeller je zopet propadel in ni mu kazalo drugega, nego da je bil prisiljen kupiti od Carnegieja njegova podjetja. Carnegie se je vdal, podvojil pa je prvotno določeno prodajno ceno, in zahteval pol milijarde dolarjev. To je bila največja kupčija sveta. Carnegie je začel pred 30 leti s 6000 dolarji, sedaj pa je eden najbogatejših mož sveta.
* * *
V teh dveh zgledih iz navidezno gospodarsko idealne Amerike se nam jasno kaže, kako vlada svet ne svoboda, ne inteligenca in nravna sila, temveč samo denar. Z denarjem se dela svetovna politika, z denarjem se kupuje pravica, denar povzroča gospodarske krize, denar kliče v svet probujo naroda, denar često odločuje v javnem in zasebnem življenju. Denar pozna samo eno svobodo, svobodo neomejene vlade, absolutistične vlade posameznih njegovih sužnjev, ki so si ga nakopičili, da se jim množi ne z leti, tem več z urami po stotisočih.
Ali pa mora tako biti? Ali mora res nebrzdan pohlep prevladovati vse naše življenje in zastrupljati našo javnost?
Kako žalostno je gledati časi najboljše narodove može, kako ječe v tem neizmernem pohlepju po bogastvu! In kako velik je mož, ki stoji čistih rok med voditelji ljudstva in ne zahteva zase drugega nego da ima jesti!
Če je pokopan v svetovni politiki liberalizem, potem mora izginiti tudi iz gospodarstva. Tudi v gospodarstvu mora bolj in bolj zavladati ideja skupnosti, ideja, ki druži male v gospodarsko moč, ki bo zopet prehajala na male in šibke nazaj.
In kdaj bo uresničen ta cilj? kdaj bomo gledali pred seboj ustvarjen ta ideal?
Kadar bo versko vprašanje prekvasilo posameznike, po njih ljudstvo in po ljudstvu narod. Kadar bo največji in najbogatejši gospodar, ki hrani v eni sami kaplji božjega svojega srca več bogastva kakor zemlja in nebo, postal po svojem Sinu vzor malih in velikih, revnih in bogatih.
Kadar bogati ne bodo samo za zabavo študirali vprašanj srca in duha, temveč poslušali in se ravnali po besedah Njega, ki je bil in je ljubezen.
Ta članek nam zelo dobro kaže na to, kako ničeva je takšna kapitalistična demokracija, ki postavlja svobodo na vseh področjih za svoj najvišji ideal in kako ničeva je ona ločitev vere od gospodarskega in državnega udejstvovanja, ki izvira iz protestantizma in se udejanja v protestantskih državah.
Besedilo nas spomni na Mussolinijev citat dve ali tri desetletja pozneje, ki pravi:
"Ko je «liberalna» doba nakopičila nešteto gordijskih vozlov, jih je skušala rešiti s hekatombami svetovne vojne. Ali je bogove liberalizma žejalo po krvi? Zdaj zapira liberalizem vrata svojih praznih svetišč, ker ljudstva čutijo, da bi indiferentizem v politiki in morali pritiral, kakor se je tudi zgodilo, države v neizogibno propast."
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar