Dr. Ivo Česnik: Židovstvo in kapitalizem

Židovstvo in kapitalizem

         

Predavanje, dr. Ivo Česnik

      

Objavljeno v marcu 1944

       
V 18. stoletju je živel na Angleškem narodno gospodarski učenjak Adam Smith. Ta je spisal l. 1776. znamenito knjigo »O naravi in vzrokih narodnega bogastva«. V tej knjigi je za podlago vsemu gospodarstvu postavil gospodarsko svobodo. Po njegovem načelu naj bo vsak človek v vsem svojem gospodarskem delovanju popolnoma prost in neodvisen. Vse, kar bi omejevalo gospodarsko svobodo, se mora odstraniti. Država ima samo to dolžnost, da brani človekovo osebno varnost in njegovo lastnino. Popolnoma neomejeno in svobodno bodi vsakršno pridobivanje in udejstvovanje. S svojim denarjem lahko vsakdo razpolaga po svoji mili volji in posoja na kakršne koli obresti. Zato tudi ne sme biti nikakega zakona proti oderuštvu. Zaradi polne in neomajne svobode bo najbolj rastla splošna blaginja. Pričela se bo svobodna tekma, a se ni bati, da bi nekaterim preveč škodovala. Delavci pri tem ne bodo prišli na slabše, ker se v svojem udejstvovanju odpovedo delu, ki jim ne daje dovolj zaslužka . . . V tem medsebojnem boju se doseže neka sreda, ki je primerna za obe stranki.
          
Adam Smith je ustanovitelj gospodarskega liberalizma. Njegova načela so se mahoma razširila po vsem svetu.
      
Kdo se jih je najbolj oprijel, kdo jih je najbolj širil? Bili so to Židje.
        
Zgodovina zaznamuje med gospodarskimi znanstveniki zlasti dva moža, ki sta načela Adama Smitha z vso vnemo zagovarjala, izpopolnila in širila. To sta bila žida David Ricardo, ki je živel v Londonu od l. 1778. do l. 1825. in Bentham Jeremija, roj. v Londonu 1748 in prav tam umrl l. 1832.
        
Prvi je bil bančnik, ki si je pridobil ogromno premoženje in bil tudi angleški državni poslanec. Le-ta se je pečal obširneje kakor Adam Smith z delavskim vprašanjem in utemeljeval tako imenovani železni plačni zakon. Trdil je, da se sicer plača meri po delavčevih potrebah in razmerah na trgu, da se pa vendar drži tiste višine, ki zadostuje za delavčevo življenje, torej le za golo življenje in nič drugega. Poudarjal je, da kupec sme na škodo prodajalca iskati koristi in narobe. Med kupne pogodbe je štel tudi delavsko pogodbo. Ker je bil delodajalec pri svojem neomejenem gospodarskem udejstvovanju močnejši in delavec slabejši, je delodajalec lahko po mili volji izkoriščal gospodarsko slabejšega delavca. Drugi — istotako Žid — je učil, da so gospodarska načela in morala in  gospodarski red in morala neodvisni drug od drugega, Vse gospodarsko življenje se mora ravnati le po koristnosti. Kar je v neomejenem gospodarskem udejstvovanju koristno, to je tudi dobro. Korist in pravičnost, korist in dolžnost je isto. Človek je računar. Pred seboj ima proračun svojega življenja. V tem proračunu sta dve postavki: postavka dobička in postavka izgube. Modri računar išče naravno, da poveča postavko dobička in zmanjša postavko zgube. Kadar mu pa to ni mogoče, gleda, da obdrži računsko ravnovesje med obema postavkama. Jeremija Bentham je torej učil: Kar je koristno, je dobro, pa naj bo še tako krivično.
        
To je bila trgovska morala židovskega angleškega modroslovca, ki je zadobila odločilen vpliv na vse trgovsko poslovanje na svetu. Taka načela gospodarskega liberalizma in koristnosti so kapitalizmu pomagala do polnega razmaha in moči. Po teh načelih je igral kapital glavno vlogo, delo pa stransko, podrejeno, vlogo uboge zaničevane pepelčice.
       
Naukom gospodarskega liberalizma je ustvarjala godna tla in pomagala kapitalizmu do razrastka židovska vera. Zlasti so bili to nauki, ki jih zastopa židovski Talmud. Židje imajo poleg sv. pisma stare zaveze — zlasti pride v poštev petero Mojzesovih knjig — kot svojo najvažnejšo versko knjigo Talmud, v katerem so vsebovana najvažnejša verska izročila in reki, ki so se tekom stoletij izpopolnjevali po raznih židovskih šolah v Palestini in Babiloniji in se nekako vzakonili. Najstarejši rokopisi Talmuda segajo v 12. stoletje. Prvi tiskani Talmud pa je bil izdan v Benetkah leta 1520. Talmud vodi Žida od prvih let mladosti do sive starosti pri vseh njegovih opravilih, predpisuje mu obleko in hrano, določa mu šege in govorico in celo misli, veselje in žalost. V Talmudu je nakopičeno ogromno sovraštvo proti krščanstvu. Bog je Židom nacionalen malik in ne stvarnik in dobrotnik vseh ljudi. Jehova je stvarnik Židov, ki naj pomaga podvreči vse kristjane. Talmud je poln nemoralnih naukov. Za primer naj služi samo par izrekov: »Izraelcem je dovoljeno škodovati gojem (kristjanom), ker stoji zapisano: ,Svojemu bližnjemu ne stori zlega', ne pa ,goju ne stori zlega'. ,Goja smeš goljufati in jemati od njega obresti'.« Po Talmudu morajo Židje svojim rojakom dajati brezobrestna posojila. Židje imajo tudi svoj zakonik, ki ga zovejo Šulhan Aruh, ki ga je spisal rabinec Jožef Karu med l. 1540 in 1560. Ta zakonik jim daje zapovedi za vsakdanje življenje, predpisuje jed in pijačo, zakonsko življenje in obravnava civilno in kazensko pravo. Tudi v tem zakoniku je nakopičeno sovraštvo proti kristjanom. Tako na primer določa Šulhan Aruh: »Mnogi pravijo, da ne smeš ločiti blata in akuma (kristjana). Žival in akum sta isto. Izgubljeno akumovo stvar smeš obdržati, kajti zapisano je: »Izgubljeno daj svojemu bratu nazaj. Da, kdor vrne, naredi velik greh. Prekleti vsi akumi, blagoslovljeni vsi Židje!« Bratje so Židom le lastni rojaki, ne pa kristjani.
       
Druga lastnost, ki je pomagala izrastkom kapitalizma je židovska sebičnost in želja po bogastvu. Židu je denar naravno vodilo. Za denar stori vse. Skriva svoja čutila, taji imetje in svoje pravo ime in se izdaja pod popolnoma tujim, celo narodno zvenečim imenom. Da se ponižati, celo sramotiti in smešiti, da le pri tem zasluži.
         
O denarju in bogastvu govori židu Talmud, govore mu neštevilne pravljice, v katere zlasti zapleta preroka Elijo. Za primer naj navedem tako pravljico: »Neki ubog in pošten Žid hodi popolnoma zapuščen v prijetnem večernem mraku po parku velikega mesta. Ne brigajo ga živahni razgovori ljudi, ne šepet dreves v drevoredu, ker je silno lačen, da bi skoro umrl. Sreča ga tujec, ki nese težko cajno. Tujec ga vpraša, ali bi mu ne nesel cajne, za kar dobi napotnino. Človek rad ustreže in vzame cajno v roko. Ko gre dalje, se ozre: tujca ni nikjer. Človek jo maha domov, ko odpre cajno, najde v njej same rumene cekine. Močno se čudi, a kmalu pride do spoznanja, da je bil tujec sam prerok Elija, ki ga je z velikim darom rešil enkrat za vselej iz stiske.« Ta pravljica se začenja z besedami: »Moes zur Ješuosi«, kar pomeni: »Denar, zaklad moje moči«. Židje te besede silno radi izgovarjajo in se po njih ravnajo v svojem poslovanju in v svojem življenju. Znani židovski bogatin Rotschild je dejal »Kdor mi vzame denar, mi vzame čast.«
        
Nauke gospodarskega liberalizma so v začetku in v sredi preteklega stoletja države uzakonile. Tako so postali židje enakopravni z vsemi drugimi državljani. Židovska breobzirna sebičnost in pohlep po denarju in bogastvu sta ob neomejeni svobodi in tekmi omogočila, da so se židje v kapitalističnem sistemu uveljavili v vseh panogah gospodarskega življenja, zlasti v Evropi in Ameriki in v 100 letih dobili v roke velikanski vpliv na politično, kulturno in gospodarsko življenje narodov. Židovstvo se je odlično počutilo v kapitalistični dobi, ki je bila popolnoma usmerjena le na tostranost in brezobzirno pridobivanje svetnih dobrin.
        
Znali so dobiti vplivna mesta v političnem življenju kot poslanci v državnih zborih, kot diplomatje pri poslaništvih, kot vseučiliški profesorji na vseučiliških stolicah, kot mednarodni poročevalci v velikih mednarodnih in poročevalskih družbah in vplivati na svetovni tisk, ki je bil in je še velesila. Tako so na primer Židje zadobili v zadnjem četrtstoletju 19. stoletja monopol v mednarodni poročevalski službi, v kateri je angleški Reuterjev zavod prevzel vodstvo. Postali so dopisovalci vseh velikih svetovnih časopisov. Židje žurnalisti so pisali živahno, zanimivo, spretno in prepričevalno. Čeprav je bila vsebina plitva in plehka, nekritični bralec tega ni opazil in je nehote ob stalnem berilu takega časopisja podlegel njihovemu vplivu.
       
Židje so dobili v vseh panogah gospodarskega življenja silno moč.
    
Znani so bili od nekdaj kot prekupci in posojevalci denarja; v tem so bili kos celo starim Feničanom in Grkom ter Armencem.
         
V dobi kapitalističnega gospodarstva jim je neomejena svoboda omogočila največje špekulacije.
       
Kako so izrabili svobodo zakonodaje v svoje namene, kaže primer, kako so dobili v svoje roke večino posestev v Galiciji in na severnem Ogrskem. Ko je bila l. 1868. proglašena enakost židov pred zakonom, so se smeli svobodno naseljevati in nakupovati posestva v Galiciji. Tega leta je bilo tam le 38 židovskih posestnikov. Čez 20 let je bil že vsak peti posestnik žid. V tem času je prešlo 43.000 malih posestev v židovske roke. Vsako leto so prodajali po 2000 posestev večinoma prisilno. Zato se je pa poljsko in malorusko prebivalstvo izseljevalo. Že l. 1878. so židje izjavili: »Tekom 20 let bo gališko posestvo večinoma v židovskih rokah.«
       
Nič bolje ni bilo na Gornjem Ogrskem med ruskim narodom. L. 1862. je izšel zakon, po katerem so smeli Židje pridobivati posestva. V 50 letih so dobili v svoje roke 70 odstotkov vseh zemljišč. V najemu so imeli tudi 23 državnih posestev. Židov veleposestnikov je bilo okrog 1100. Nekateri so imeli cele okraje. Žid Deutsch je imel okrog 20 tisoč oralov zemlje, barona Armin in Bertold Poper pa 40.000 oralov, tudi Schwarz, ki je bil poprej navaden branjevec, 4000 oralov. Vsi najboljši vinogradi so bili v njih rokah. V 10 letih je propadlo na Gornjem Ogrskem 500.000 kmetov in z njimi čez 1,300.000 poljskih delavcev.
        
Pravico popolnega neomejenega udejstvovanja in tekmovanja so pridno izrabili.
        
Lahko rečemo, da so pred sedanjo svetovno vojno 70 odstotkov svetovne trgovine, zlasti evropske in amarikanske dobili v svoje roke. Važna svetovna trgovska središča so obvladali s svojo trgovino. Tako v New Yorku, v Amsterdamu, Parizu, Berlinu, Hamburgu, Dunaju, Budimpešti, Benetkah, Rimu, pa tudi manjša tržišča kakor Trst, Bukarešto, Zagreb in Beograd. Zahtevali so zase popolno varnost. Neki stari židovski politik, ki je zelo obogatel — v mladosti je bil siromak — je v angleški zbornici preteče govoril v obrambo židovstva in svoj govor končal takole: »Moj narod rabi le, da se ga pusti v miru.« Zase so zahtevali, da se jih pusti v miru, drugih pa oni niso pustili v miru, druge so odirali, stiskali in izrabljali.
        
Postali so gospodarji velikih bančnih in industrijskih podjetij, rudokopov, mlinov, zavarovalnih družb, prometnih in potovalnih družb, tiskarn in knjižnih založb. Njihovo bogastvo je ogromno zrastlo.
        
Znana je rodbina Rotschild, ki je leta 1760 ustanovila v Frankfurtu na Meni bančno podjetje, čez 18 let že podružnice v Londonu in oskrbela velike finančne transakcije za časa Napoleonovih vojsk, kar ji je prineslo ogromnega premoženja. Rotschildovi sinovi so dosegli leta 1815 naslov baroni. Razdelili so si upravo podjetja v Frankfurtu in podružnic v Londonu, Parizu, Dunaju in Neaplju. Za primer naj navedem, da je imel dunajski Rotschild Albert pred prvo svetovno vojno 11 in pol milijarde zlatih kron premoženja. Denar je imel naložen v raznih bančnih podjetjih, veleposestvih, rudokopih, petrolejskih zalogah itd.
       
Ker so se židje smatrali po Talmudu za izvoljen narod, kateremu bodo poslušni vsi narodi in iskali v njem resnice, poti in življenja in so jim bili vsi drugi narodi, zlasti kristjan krivoverci, ki so spačili zakon, ni čuda, da se je pojavil proti njihovi silni mednarodni finančni, politični in kulturni moči odpor. Židje so med nekaterimi narodi zavzeli važna mesta v svobodnih poklicih, da so bili dotični pridobitni krogi resno ogroženi. Tako je n. pr. na Ogrskem bilo med zdravniki in odvetniki 50 odstotkov židov, dočim je bil med 100.000 kmeti komaj en žid. Med delavskimi in obrtnimi sloji, ki so morali opravljati težka dela, jih pa sploh ni bilo. Zato je umljivo, da so bili narodi primorani, da so si pomagali z državno zakonodajo, ki je proti Židom zaščitila lastne rojake. To ni nikak nov pojav. Že srednji vek je poznal tako zakonodajo v obrambo kristjanov. Evo vam nekaj takih predpisov:
        
1. Židje ne smejo kristjanov jemati v službo in kristjani ne smejo pri njih služiti.
        
2. Kristjanke ne smejo biti dojilje pri židih.
         
3. V bolezni kristjani ne smejo klicati židovskih zdravnikov in jemati židovskih zdravil.
      
4. Kristjani ne smejo stanovati z židi v isti hiši ali v njihovi družini.
      
5. Posebno je treba paziti, da ne dobe židje v javnosti vplivnih mest, kjer bi lahko izrabili svojo moč.
        
6. Prepovedano je hoditi na židovske svatbe in igrati z židi.
         
Če bi se vsaj načelno države držale takih predpisov, bi židje ne prišli nikdar do tako velikega vpliva in moči, ne bi mogli nikoli zlorabljati svobode in enakopravnosti v svoje namene in zasužniti delavskega ljudstva.