Že sam prispevek se začne z napovednikom voditelja Dnevnika, ki pravi:
"Z migrantsko krizo narašča tudi nestrpnost do tujcev. Strokovnjaki opozarjajo, da se v Sloveniji razrašča sovražni govor. Opazno je tudi obujanje sovražnih ideologij, gibanj in simbolov, z namenom razpihovanja sovraštva do levičarskih in narodnoosvobodilnih gibanj. Skoraj leto dni je bila odprta Facebook skupina Legija smrti, med članstvom pa so se znašli tudi vidni člani SDS-a. Podrobneje: Eugenija Carl."
Te besede so skoraj bolj problematične od prispevka samega. Saj novinar pravi, da se obujajo sovražna gibanja, ideologije in simboli, potem pa navede le skupino poimenovano po Legiji smrti. To je zanimivo. Dalje celo pravi, da ima to obujanje namen razpihovanja sovražnosti do narodnoosvobodilnih in levičarskih gibanj. Skratka: protirevolucionarna in proti-komunistična gibanja ne smejo sploh obstajati, saj že njihov obstoj sam zbuja sovraštvo do narodnoosvobodilnih gibanj, ki jim logično nasprotujejo. Povedano drugače, narodnoosvobodilni boj oz. partizani so nekaj vzvišenega, nekaj nedotakljivega. Kdor jim nasprotuje, ali išče alternativne poglede na zgodovino, ki jo je pisala komunistična partija dolga leta, je razpihovalec sovraštva.
Tu moramo biti pozorni na dejstvo, da Eugenija Carl ni predložila niti enega samega dokaza o razširjanju sovraštva v tej skupini, temveč jo je zmotil že sam obstoj skupine, ki se je poimenovala po kontra-revolucionarnem vojaškem gibanju med drugo svetovno vojno. Že samo poimenovanje skupine po tem gibanju je sovraštvo, sovražni govor, itd. Eugenija Carl se niti ni potrudila, da bi pojasnila zakaj naj bi bilo protikomunistično gibanje Legija smrti "zloglasno", kakor ga ona imenuje, temveč gre za nek argument, ki zaseda njeno glavo in ji je samoumevno, da imenuje Legijo smrti za belogardistične klavce.
S tem ko je uporabila ta izraz: "belogardistični klavci" se je spustila na polje ideologije. "Belogardisti" je bila oznaka komunistov za svoje nasprotnike, še preden se je formirala prva protikomunistična enota. In s tem ko Carlova uporablja ta izraz, nekritično prenaša medijski diskurz iz komunističnega sistema v našo postkomunistično družbo, v kateri bi pričakovali, da bi se znebili ideoloških oznak in stvari poimenovali z imeni brez ideološke konotacije. A Carlova tega ne stori, saj je iz prispevka očitno, da je zanjo vsak obstoj že samega poimenovanja neke obskurne facebook skupine po protirevolucionarnih enotah, nesprejemljiv, še več, to je sovražni akt proti ljudstvu.
Ampak uspeh njenega prispevka je ravno v tem, da z ideološkim valarjem iz petdesetih let prejšnjega stoletja brezobzirno zapelje čez neko zgodovinsko vprašanje in ideološko razčleni stvari na brezmadežni narodnoosvobodilni boj in na pokvarjene belogardiste, ki so z velikimi noži tekali okrog cerkva. Njen prispevek se sliši kot bi ga brali ali poslušali sredi sedemdesetih, ko se je kako lokalno partijsko društvo odločilo, da mora spet malo odpreti omaro in iz nje spustiti belo gardo in njene grozote, ki živijo le v debelih knjigah starih tovarišic. Zato je njen prispevek tako zelo neokusen, žaljiv. A problem ni v tem, da se neka novinarka loteva ideoloških tem in jih predstavlja skozi prizmo določene ideologije, glavni problem je v reakciji, ki ga je njen ideološki valjar sprožil.
Namesto, da bi desnica izrabila to priliko in se jasno in glasno vprašala, zakaj bi pa nekdo ne smel biti v neki facebook skupini poimenovani po eni od kontrarevolucionarnih gibanj, se je pri njej sprožil nek samoobramben refleks, ki pa kaže, da je očitno še globoko v ideoloških vodah komunizma. Poslanec Grims je obtožil hekerje, ki so ga včlanili v to skupino, Valič Zverova pa je spričo vprašanja o njenem "čanstvu" zatrdila, da obsoja obujanje totalitarnih simbolov, in vprašati se gre, kako je mogoče, da doktorji zgodovine označujejo Legijo smrti za totalitarno organizacijo, kranjskega orla v črni različici z rumenimi kremplji in krono, pa za totalitarni simbol.
In tu je uspeh prispevka in glavni namen prispevka, da se nekritično in popolnoma ideološko ožigosa neko protipartizansko skupino za totalitarno fašistično in se z novinarskim rompompomom doseže, da povprečen človek smatra, da je celo protizakonito poimenovati karkoli po protipartizanskih enotah. S tem se uspešno vzdržuje komunistični mit in ravno temu sta s svojim odzivom prispevala predvsem Grims in Valič Zverova.
Glavni problem tega prispevka tako v resnici ni napad na SDS, kar je sicer res videti primarni cilj, saj se praktično cel prispevek vrti okrog ljudi povezanih s to stranko, temveč je v tem, da je Carlova na prekanjen način prisilila obtožene v svoji zgodbi k obsodbi protipartizanskih gibanj skozi ideološki diskurz komunistične partije in njenih regimentov zgodovinarjev, novinarjev in podobnih nekoristnih kričačev.
Šele ko bo nekoč ob podobnem napadu nekdo javno vprašal takšnega novinarja, ki operira z ideološkim izrazoslovjem naj pojasni izrazje, ki ga uporablja in naj utemelji svoje besede, ki se nanašajo na delikatna obdobja slovenske zgodovine, bo Slovenija korak dlje od svoje resnične totalitarne ideologije sovraštva, komunizma. Dokler pa bodo doktorji zgodovine kazali popolno nepoznavanje tvari, katero raziskujejo in bodo razni politiki takoj stekli proč, ko jim bo kdo požugal s slovensko kontrarevolucijo, bo stanje ostajalo isto. Zato ni nič čudnega, da lahko neka novinarka leta 2016 na javni televeziji še vedno trobi o "belogardistih".
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar