Vseslovanstvo - panslavizem (1938)

 Objavljeno v tisku 6.8.1938

            

O vseslovanstvu - panslavizmu

   

Potrebni so jasni pojmi.

      
Spričo zadnjih, dogodkov okoli okrnitve Čehoslovaške in našega slovanskega sočustvovanja do drugih trpečih slovanskih narodov, s katerimi nas veže ožje krvno in jezikovno sorodstvo, čeprav so za nas vsi narodi enaki kot otroci božji in ne poznamo nad- in ne manjvrednih narodov, smatramo radi bistrenja pojmov za potrebno, da se nekoliko pozabavamo s pojmom vseslovanstva, kaj to pomeni, in v čem se vseslovanstvo razlikuje od slovanskega čustvovanja, ker naši člani delavci gotovo niso imeli ne prilike ne časa, da bi se pozanimali s tem pojmom.
          

Odkod vseslovanstvo?

    
Vseslovanstvo (ali s tujko: panslavizem) izvira iz slovanskega čustvovanja v dobi, ko so se posamezni slovanski narodi borili za svojo svobodo in v tej borbi iskali eden pri drugem zaščito in pomoč. Majhni bratci se pač najrajši zatekajo k svojemu velikemu bratu in tako tudi ni čudno, da so videli mali slovanski narodi svojo rešitev v Rusiji, ki pa sama ni bila na zadosti veliki stopnji civilizacije, da bi bila kos tej veliki nalogi. Tako je nastalo okoli sredine preteklega stoletja vseslovansko gibanje, ki ima v sebi tudi neka, čeprav še ne popolno izkristalizirana plemenska stremljenja. Vseslovanstvo je torej nekakšen slovanski rasizem in je gibanje, ki stremi za političnim in kulturnim zlivanjem celokupnega slovanstva, to je vseh slovanskih narodov v eno nedeljivo kulturno in politično enoto. Gibanje ima svoj izvor pri zapadnih Slovanih. Ruski »slavjanofili« so to gibanje močno podpirali ali so gibalno silo v njem predstavljali Čehi. Na prvem vseslovanskem kongresu leta 1848 je bilo izmed 340 zastopnikov 237 Čehov.
        

Vseslovanstvo v praksi

     
Radi krutosti, s katero je ruski carizem udušil poljski ustanek leta 1863, se Poljaki drugega vseslovanskega kongresa v Moskvi niso udeležili. Od tega časa naprej je prišlo prvoboriteljstvo za vseslovanstvo vedno bolj v roke caristične Rusije. Ker je vseslovansko gibanje radi svoje utopističnosti proti koncu preteklega stoletja izgubilo vedno bolj svojo privlačno silo, so iz Rusije poskušali to gibanje postaviti na nove temelje.
       
Stremljenje prenovljenega gibanja je šlo v smeri kulturne, politične in gospodarske združitve pod pokroviteljstvom Rusije. Vendar je bilo tudi to gibanje radi nepremostljivega rusko-poljskega nasprotja neuspešno. V tem času so se vršili vseslovanski kongresi in sicer 1908 v Pragi, 1909 pa v Sofiji. Od Slovencev so se kongresov udeležili zastopniki porajajočega liberalnega meščanstva. Gibanje je podpiralo težnje severnih in južnih Slovanov za odcepitev od avstro-ogrske, seveda ne zato, da bi ti dobili svojo politično, kulturno in gospodarsko samostojnost, temveč zato, da jih nato spravi pod okrilje »matjuške« Rusije, kjer bi živeli pod nadvlado ruskega carizma.
         
Čim dalje so bili ti narodi od Rusije in čim manj jasne pojme o cilju narodno osvobodilnega gibanja so imeli njihovi voditelji, tem bolj jim je bila združitev z Rusijo simpatična. Le Poljaki in Ukrajinci, ki so na svojih ramenih občutili udarce bratske ruske nagajke in niso imeli pod Rusijo nikakršnih narodnostnih pravic, so stremeli za tem, da se osvobodijo izpod jarma bratske Rusije.
        

Vseslovani in boljševiki zatirajo slovane

     
Pripomniti moramo namreč, da Rusi n. pr. Ukrajincem niso niti dopustili, da bi pisali v svojem lastnem jeziku in so ravnali z njimi približno tako, kakor do pred kratkim »demokratični« Čehi in slovensko liberalno in marksistično časopisje, s svojimi slovaškimi brati ter pred leti jugoslovenarji z nami. Zato zveni kot ironija, ki bije v obraz panslavizmu, da so Poljaki v svetovni vojni formirali svoje legije pod zaščito avstro-ogrske in v letu 1918 tudi Ukrajinci, čeprav poslednji s svojim narodno osvobodilnim bojem niso uspeli. In če govorimo stvarno, moramo ugotoviti žalostno dejstvo, da se imajo Slovaki za svojo avtonomijo zahvaliti tudi pritisku nemškega fašizma na Čehe. Od ukrajinskega naroda je na žalost danes le najmanjši del popolnoma svoboden, to je tistih 600.000, ki živijo v Podkarpatski Rusiji, dočim je več milijonov še pod jarmom bratov Poljakov, ki so se sicer prav močno pobrigali, da »osvobodijo« 70 tisoč svojih (z 200.000 Čehi in premogovniki vred) pred Čehi, nočejo pa iste pravice dati več milijonom Ukrajincev. O Ukrajincih, ki živijo v boljševiški državni zvezi sploh ni mogoče govoriti, kajti ti imajo le na videz svojo sovjetsko ukrajinsko republiko, toda koliko je taka narodna svoboda vredna spričo vladavine breznarodnega marksizma — komunizma, mora itak biti vsakomur jasno, kdor le malo zasleduje narodno-zasužnjevalna stremljenja boljševizma, ki ne dopušča nikakršne resnične narodne kulture, temveč le razrednobojno rdečo lažikulturo in zato za sovjetsko Rusijo niti ne moremo govoriti o narodni svobodi samega ruskega naroda.
       

Brodolom vseslovanstva

            
Kakor so češki Vseslovani za čas svetovne vojne naslanjali narodno osvobodilni boj Čehov na Rusijo in tam formirali svoje legije, isto tako so nadaljevali svojo vseslovansko politiko po vojni in se naslanjali enostavno na naslednika caristične Rusije — boljševike. Glavni pobornik tega neslovanskega vseslovanstva je bil bivši predsednik češkoslovaške republike E. Beneš, ki je svoje vodilne politične smernice že objavil leta 1927. Iz češkega naroda so torej nastali glavni poborniki za vseslovansko gibanje, ki je sedaj doživelo katastrofalen brodolom in mora češki narod za to plačati drag račun, medtem, ko se prvoboritelji vseslovanstva sprehajajo po Švici in marksisti stavljajo predloge za Noblovo mirovno nagrado.
      

Nauk za slovenske domoljube

     
Iz dogodkov zadnjega časa bi se tudi pri nas nekateri lahko naučili, da če hočeš biti zaveden Slovan, drži se pred vsem Jugoslavije in ne išči svojih slovanskih idealov bogvekje. V Jugoslaviji imamo dovolj prilike pokazati, da smo Slovani — in še nekaj; ako se smatraš za zavednega Jugoslovana, pokaži, to s tem, da ne zanikaš svojo pripadnost slovenskemu narodu in ne šetaj, temveč sprehajaj se po Ljubljani in izogibaj se plemen, če nisi živinorejec.
        

Naše stališče

       
Katolištvo ne priznava plemenskih naukov in odklanjamo zato program ekskluzivnega panslavizma; ostati hočemo Slovenci in se nočemo pomešati v nikakršno vseslovansko kulturno in politično enoto, ker bi se s tem morali odreči naši narodni kulturi, naši veri in naših političnih tekovin ter podvreči nadvladi komunizma. Čutimo slovensko katoliško in zato ljubimo svoje bratske slovanske narode in sočustvujemo zlasti s trpečim ruskim narodom.