Rasni realizem in narava

^{»Bog je na svetu in v svetu, ali pa je zunaj
njega, nekje drugje«, se je oglasil mrk dijak.
»Če je na svetu, ne more biti samo na enem prostoru,
biti mora povsod, sicer bi sam bil le del sveta ...«
  
»Kam pa rineš?« ga je tovariš ustavljal.
 
». . . Ker pa je svet ustvaril on,« se oni ni dal
motiti, »ne more biti del svojega stvarstva. Bog
je torej povsod, v vsem, Bog je svet in vesoljstvo.
Zato ne morem verovati v osebnega Boga.«
 
»Saj to je panteizem in panenteizem!« so se
nekateri upirali.
  
»Če pa je Bog zunaj sveta, katerega je ustvaril,
je čisto nepotreben za svet«, je oni gnal svojo.
»Svet je njegovo stvarstvo, živi sam po sebi in
Boga ne potrebuje več, saj je svet kot stvarstvo
popoln in dober ...«
  
»Sofizem, brezbožen sofizem!« so spet zavpili.
 
»E, kaj!« je mrki dijak odmahnil. »Bog torej
ni zunaj sveta, sredi angelov v nebesih, je pa
v stvarstvu, ki je Bog, in je v nas, ki smo mu}

^{otroci!«
 
»Panteizem! In panteizem je poganstvo.«
 
»Bog je Bog in nič drugega. Kraljuje v nebesih
in na zemlji.«
 
Mrki dijak jih je le pogledal, odgovoril pa ni
nobene.}

^{Ivan Zorec; "Iz nižav in težav"}
  

Skupaj z naraščanjem takšnega in drugačnega nacionalizma, so se začele javljati tudi oblike poganstva in raznoraznega nekrščanskega idealizma. Ti nazori pa nas ne bi zares zanimali, če se ne bi direktno postavljali zoper katoliško vero in tako tudi katolicizem, ki je zakoreninjen v našem narodu. Zato lahko vidimo tri nevarnosti za naš narod, ki izvirajo iz "desne" strani. To so: pravoslavje in z njim povezane zahteve po "nacionalni" cerkvi, neopaganizem v obliki starovercev z močnimi zgodovinskimi špekulacijami in dokaj skriti rasni idealizem, ki izhaja iz biološkega materializma in ki vleče v panteizem.

Prva nevarnost je bastardizirana oblika katolicizma in kot takšna predstavlja posebno nevarnost, ki pa se jo bomo dotaknili kdaj drugič, druga in tretja pa sta si v fundamentih zelo podobni. Namreč neopaganizem evidentno ne "veruje" v stare ajdovske bogove, temveč v njih vidi bolj neke vrste sile narave in arhetipe, torej neka skrita psihološka javljanja kolektivne psihe ali celo psihe narave same. Podobno pa verujejo tudi t.i. rasni materialisti, ki s pretiravanjem v biološkem materializmu in determinizmu zaidejo v neko obliko idealizma oz. panteizma, ali bolje rečeno panenteizma. Narava tudi zanje pomeni neko pobožanstveno silo z voljo in razumom.

Če je nekaj utemeljeno v naravi, to po logiki materializma pomeni, da sicer ima neko normo narave, a ne more nositi v sebi neko inherentno moralo ali zavezanost. Vkolikor pa začnemo "naravno" dojemati kot kvalitativno normo, se pomikamo proti območju religioznega. Ateist in materialist tako pride pred preizkušnjo, da bi dojemal naravo kot silo z voljo in razumom, ki k nečemu teži.

Narava, materialistično gledano, pač ne more k ničemur težiti, saj gre za nekakšen spontan skupek procesov, ki nastajajo, se preobražajo po spletu naključij. Kakorkoli že definiramo naravo, v enem se lahko najbrž strinjamo, gledano nereligiozno objektivno: narava ni bitje z voljo in razumom.

Zato si za boljšo ponazoritev izposodimo dilemo: "čemu ohraniti belo raso", gledano iz povsem sekularnega, biološko-materialističnega gledišča. Odgovor, ki ga bomo skušali zavrniti prihaja od sogovorca, ki mi je na kratko predlagal poteze smiselnega odgovora na takšno vprašanje.

"Če (gledaš na vse skupaj, kot sem že opisal in) verjameš v biološko evolucijo, potem je vse skupaj preprosto. Rase so dobile te razlike, saj so jih potrebovale za preživetje. Naravna selekcija. Črnci potrebujejo več melanina, mi potrebujemo več dlake, po melaninu je pa precej manj potrebe. Razlogi za ohranitev? Dejstvo, da je nekaj nastalo po naravni poti, daje vedeti, da ima to mesto v naravnem sistemu in, da ni nepogrešljivo.
  
Poglej, drevo je narejeno, da obstaja in raste. Mi ga sekamo, a to samo zato ker brez lesa težko preživimo - torej zaradi nečesa kar nam je objektivno bolj pomembno, sicer pa že s tem, da bi ga sekali po nepotrebnem, zavirali in uničevali naravne procese brez opravičila, to pa ni v skladu z naravnimi zakoni."
  

Najprej nekaj konteksta, s sogovorcem sva se predhodno pogovarjala o enakosti/neenakosti, kar sva oba logično videla kot razlog razlikovanja med rasami. Sam sem namerno izpostavil dvom, čemu bi "neenakosti" morale biti ohranjane, saj iz materialistično biološkega gledišča, razlike izhajajo le iz koristnosti za neko vrsto in jih ni mogoče presojati kvalitativno iz objektivnega vidika narave kot celote. Sedaj pa dalje na odgovor, ki ga je predlagal k moji dilemi
 
Ta odgovor ima nekaj bistvenih pomanjklivosti. Razumljivo je, da razlike niso nastale "naključno" in da so nastale preko prilagajanja v čim večjo korist neke vrste oz. v tem primeru rase. A to še ne pomeni, da je mogoče te "razlike" presojati iz nekega moralno-kvalitativnega zornega kota. Ravno nasprotno. To, da so te razlike nastale iz "potrebe" in "prilagajanja" in "naravne selekcije", daje dober argument, da nanje gledamo kot na nepotreben (obsolete) ostanek preteklosti, ki postaja "nepotreben" posebej danes, ko napreduje tehnika in ko, konec koncev, človeštvo oz. posamezne človeške rase, evolvirajo dalje.
  
Tudi ne zdrži argument, da če je nekaj "nastalo po naravni poti", to pomeni, da ima svoje "mesto v naravnem sistemu in da ni nepogrešljivo". Če je nekaj nastalo po naravni poti, to sicer res pomeni, da ima svoje "mesto" v "naravnem sistemu", a to mesto je lahko le nek trenutek oz. neko obdobje razvoja. To pa ne pomeni, da je nepogrešljivo. Po evoluciji se menda vse razvija (evolvira) iz nižjega v višje, a ob tem razvoju neka živalska vrsta prebrodi več stadijev razvoja in jih enega za drugim pušča za seboj ne da bi se kadarkoli prenehala sorazmerno razvijati. Tako lahko trdimo, da je imel določen stadij razvoja svoje "mesto" v "naravnem sistemu" a je skupno z razvojem ta stadij postal nepotreben oz. pogrešljiv. Torej ni res, da če ima nekaj svoje mesto v naravnem sistemu, je potem nepogrešljivo.

Na to lahko navežemo drugi del odgovora, ki govori o drevesu. Skuša ga presojati iz nekega moralnega vidika, četudi v naravi morale ni in je vsaka "morala", ki nam veli ohranjanje živalskih in drevesnih vrst, bistveno "človeška morala" in ne neka obče-naravna morala. Narava morale nima. Prav tako pa ta morala ne zdrži presoje v oziru na drevo. To, da drevo obstaja in raste, še ne nosi v sebi nikakršne inherentne presežne vrednosti, ki bi nam sama iz sebe velela, da drevesa ne smemo iztrebiti. To, da drevo obstaja, ne pomeni, da mora tako biti in tako ostati. To zgolj pomeni, da se je drevo razvilo in da obstaja v tem trenutku "naravnega razvoja vesoljstva". Poglejmo si dinozavre, ki so izumrli brez kakršnegakoli vpliva človeka, v času, ko je bila narava popolnoma prepuščena sama sebi v svojem razvoju. Ko so dinozavri obstajali bi lahko nek um izvajal: "Dinozavri  so narejeni, da obstajajo in živijo. Mi jih lahko pobijamo, a to samo zato ker brez mesa težko preživimo - torej zaradi nečesa kar nam je objektivno bolj pomembno, sicer pa bi že s tem, da bi ga ubijali po nepotrebnem, zavirali in uničevali naravne procese brez opravičila, to pa ni v skladu z naravnimi zakoni." ali zgolj: "Dinozavri so narejeni, da obstajajo in živijo. Zaviranje njihovega obstoja ni v skladu z naravnimi zakoni." Vendar evidentno je, da je zaviranje obstoja ali celo prenehanje obstoja, v skladu z naravnimi zakoni. Zakaj, v času dinozavrov so obstajali le naravni zakoni in v skladu z njimi so dinozavri izumrli. Tako, da tudi ta argument za obstoj bele rase ne zdrži. Zgolj zato, ker bela rasa obstaja, biološko gledano še ne utemeljuje zahteve po njenem obstanku.
  
Tudi naravni zakoni niso nekaj, kar bi mogli presojati v kvalitativno-moralnem smislu. Lahko izvajamo, da so dobri, ker so naravni, oz. so dobri, ker izvirajo iz narave, ki je norma, a teh zakonov se ne da dojemati preko klasično človeškega dojemanja dobrega in zla. Dobro je vse, kar je iz narave, tudi izumrtje. Izumrtje dinozavrov je, gledano v tem smislu, dobro, saj je naravno, je produkt naravnih zakonov. Tudi izumrtje ene človeške rase po tem pojmovanju ne pomeni nekaj slabega, vkolikor je izumrtje naravno. Zlo se lahko po tem pojmovanju pojmuje le tisto, kar je nenaravno, nenaravno pa je do neke mere le tisto, kar je zavestno hoteno od ljudi; torej tisto, kar se skuša izviti naravi, tisto, kar se "slepo" ne prepusti naravi v njenem toku.
  
Torej, če govorimo o naravi in evoluciji v klasičnem materialističnem smislu, ki izključuje vero v Boga, boga in bogove, potem zgolj to, da nekaj obstaja in da je nekaj različno drugega, ne pomeni logičnega argumenta za nadaljevanje obstoja le-tega. 
  
Kot smo videli zgoraj, narava ni bitje, ki bi imelo um ali voljo. Narava je tisti skupek bioloških procesov, ki so v nenehnem gibanju in podlaga takšnega umevanja je predvsem evolucija. Evolucija pa pomeni nenehen razvoj, po katerem so določene razlike med rasami nekaj bistveno podvrženega okolju in kot takšne v jedru stvari zanemarljive, saj niso hotene. Po tej logiki sicer te razlike korenito vplivajo na posameznike posameznih ras, a zgolj zato, ker je do tega pripeljal "splet naključij". Obenem bode v oči dejstvo, da trenutna rasna podoba človeštva pomeni le enega od stadijev evolucije človeka in lahko morda naslednji stadij te evolucije vodi v zlitje vseh ras v eno samo, saj je človek vse manj determiniran z okoljem.
  
Toliko torej o biološkem materializmu. Sedaj pa se dotaknimo zadnjega dela odgovora v oziru na določene belo supremacistične kroge, ki pa se ne dotika več biološkega materializma temveč je že pri panteizmu.
 

"Če pa še verjamemo v belo nadvlado(ne govorim, da jaz verjamem , nekateri pač), objektivno, potem lahko še rečemo: Če je narava ustvarila belce nad ostalimi in tako poskušala ustvariti skupino ljudi, ki bi popeljala ta svet v dobo razvoja in civilizacije, potem naredi še toliko manj smisla, da bi bilo izginotje takih ljudi zaželeno."

  
Tu je nujno opozoriti, da "narava" ne more nekaj "ustvariti" hote, temveč to stori le nehote, ker ni bitje in nima volje, ne razuma. Zato sicer lahko rečemo, da je narava nekaj "ustvarila", a tu gre zgolj za gledanje na stvari iz vidika človeške vrste, torej za nekakšno počlovečenje teh nepreglednih bioloških procesov, ki jim pravimo narava. (Tako kot lahko trdimo, da je reka ustvarila strugo) Če pa trdimo pri polni zavesti in z namerno izbrano besedno artikulacijo, da je "narava ustvarila" belo raso, potem smo že na polju religioznega doživljanja te narave. Narava potemtakem postaja vseprevevajoča bit, ki se javlja skozi svet in vidne stvari. To je klasični panteizem, po katerem se ta neosebni bog, narava, prebuja in samoozavešča skozi estetiko "narave" (diverzitete okolja), ljudi in kulture. Narava namreč ne more ničesar "poizkušati", to lahko počne le neko bitje, ne pa abstraktno pojmovanje "vsega kar nas obkroža", kar narava v nereligioznem smislu pomeni. 
  
Da se ponovimo: če vzamemo pojmovanje narave, ki je "poizkusila" ustvariti neko najvišjo raso oz. ji je "skušala" dati neke posebne lastnosti, potem to pomeni, da smatramo naravo za neko božansko entiteto. Za božansko bitje smatrajo naravo tudi tisti, ki skušajo iz nje utemeljevati nek moralni zakon po logiki, da je dobro vse, kar je naravno in slabo vse, kar je nenaravno. Res sicer je, da je naravno najpogosteje tudi po krščanski oz. katoliški morali dobro, a ne zgolj zato, ker je naravno. Narava pač ni tista norma iz katere bi si ustvarjali moralo. 
  
Paradoksalno tudi je, da postaja evolucija tisti religiozni dokaz "hotenja" tega božanskega bitja, ki mu pravijo narava. Evolucija, ki bazira na predpostavki naključnega razvoja, ne le raznih rastlinskih in živalskih vrst, temveč človeka samega, namreč relativizira vsako različnost in vsako specifiko posameznih človeških ras. Tudi, če izvajamo, da je ta bog, ki se samoozavešča skozi naravo vendarle svoj vrhunec dobil v neki rasi, torej beli rasi in njeni neprimerljivo višji kulturi, to še vedno pomeni, da je do tega prišlo naključno in ne vemo natanko, kako se ima ta bog ozavestiti dalje. Namreč evolucija ne more nikoli predpostavljati nekega stadija razvoja posameznih vrst, ki je fiksen, končen, zadnji, najboljši... zadnji, končni, fiksni stadij neke vrste je le tisti stadij v katerem vrsta izumre. Iz te logike je torej jasno, da ne moremo dojemati "bele rase", kot neke "popolne" oblike, ki jo je narava (v tem panteističnem smislu) hotela, temveč zgolj za trenutno obliko razvoja (evolucije).
  
Dalje nas to potegne v vprašanje človeške zavesti in morda celo v vprašanje človekove svobodne volje. Namreč, če je dobro le tisto, kar je naravno, je to naravno težko določljivo, gledano iz človeške perspektive. Človekova zavest je, to se bodo strinjali najbrž vsi ne glede na njihovo religioznost, evidentno dvignjena iz narave in človek je zaradi svojega ratia, v nekakšnem nesoglasju z naravo. Med naravo in njegovim hotenjem obstaja velika distanca, ki je pri živali ni. Iz tega razloga je vprašljivo, kako naj iz te perspektive gledamo na naš "doprinos" k "ohranjanju naravnega razvoja". Kaj je vendar "nenaravno", to da bo bela rasa izginila z obličja zemlje, ali to, da se človek na vse pretege trudi, da se to ne bi zgodilo?
  
Rekli bi, da je najbrž bolj naravno tisto, kar je bolj nezavestno, nezavedno, kar ni racionalno hoteno s strani človeka. In bolj nenaravno je tisto, kar je od človeka hoteno. Vendar česa lahko danes več opazimo? Nezavednega ohranjanja rase ali nezavednega uničevanja rase? Enega in drugega. Vprašanje je, kaj če je več nezavednega uničevanja rase? Mar ni potemtakem tudi to del narave? Eno je gotovo, pod vprašaj pride tudi pomaganje naravi oz. evgenika, ki je od človeka hoteno "izboljševanje narave". Človeško hotenje iz neke agende, neke lastne volje po obstanku, pač ne more biti nekaj naravnega. Vkolikor se neka vrsta "iztrže" naravi, s tem pade tudi vsak panteističen argument po samoozaveščajočem se bogu in vsakem hotenju narave. Neinstinktivno hotenje človeka negira vsako instinktivno hotenje narave, ki naj bi v dobro uravnavala vse, s tem tudi človeštvo.
  
Zato takšno pojmovanje vedno zabrede v paradokse, saj nihče ne more zares vedeti, kaj hoče ta bog, ki mu pravimo narava. Mi lahko svet in vseobsegajočo naravo dojemamo le iz svojega lastnega zornega kota, iz zornega kota svojega hotenja, kar pa ni instinktivno. Če trdimo, da ta bog hoče od nas, da se razvijamo, mi ne moremo vedeti, kako hoče, da se razvijamo oz. na kakšen način naj se razvijamo oz. v kakšno smer naj se razvijamo. Mi lahko sicer izvajamo, da se moramo vsaj ohranjati, a nikoli ne vemo, ali ta bog res želi, da se razvijamo, ali pa hoče za nas zgolj tisto usodo, ki jo je prisodil dinozavrom.
  
Seveda lahko trdimo, da verjamemo v svoj obstoj, da verjamemo v to, da moramo obstati, se razvijati, ostajati vitalni, zavojevati... a to je naš vidik, ki sicer dojema življenje človeštva kot onega živalskega, a nikoli ne bo mogel zares postati živalski, instinktiven, vedno bo opozarjan, da ima le on ratio in da se le on dviguje iz materije ter se sprašuje vprašanja in išče nanja odgovore. Povedano drugače: da ima le on zmožnost, da se sprašuje o svojem obstoju in se ne prepušča tako kot žival popolnoma naravnemu spletu okoliščin. Kaj pa če narava dela zoper naš obstoj? Na katero inštanco naj naslovimo to vprašanje? A tu smo že spet na začetku, volja po ohranitvi je zgolj "naša volja" in odgovor na zastavljeno vprašanje: "čemu ohraniti belo raso?", se po tej formuli glasi: "ker mi tako hočemo." A razkorak med naravo in človekom v tem pogledu ne bi mogel biti širši.
  
Ohranjati svojo raso sicer je "naravno", a prav tako "naravno", se zdi, je za človeka to, da je ne želi ohraniti. In zopet se vrtimo okrog svoje osi. Tu sicer nisem obdelal vseh mogočih izvedb panteizma in različnih argumentov, ki izvirajo iz takšnega ali drugačnega idealizma in panteizma, a vendar je vsaj nakazana problematičnost takšnega dojemanja narave v oziru na raso.
  
Zato je treba jasnega razčiščenja pojmov. Namreč že samo dojemanje "narave" je problematično iz vidika svetovnega nazora, saj tu ne gre za nek objektiven pojem in objektivno dojemanje sveta okrog nas. Iz čistega biološkega materializma, kakršna naj bi visoka znanost sicer bila, ne more izvirati nobena morala, nobeno kvalitativno merilo preko katerega bi presojali, kaj je dobro in kaj slabo. Samo zato, ker nekaj je, še ne pomeni, da ima samo po sebi neko zagarantirano vrednost. Narava se ne meni za obstoj in dobrobit, temveč reže svojo strugo skozi zgodovino, ker je naključna, tako naključna kot je njen začetek.

*          *          *

Kaj pa je poanta tega pozkusa zavračanja utemeljitve obstoja bele rase iz argumentov narave? Zgolj to, da se pokaže, prvič, da je takšno pojmovanje večinoma panteistično in je neskladno s katoliškimi nazori in drugič, da je takšno pojmovanje docela nezadostno in pohabljeno. V naravi se največkrat ne da oblikovati neke "objektivne morale" niti iz tega izvirajočih "objektivnih resnic", kar smo že tudi izkusili v preteklosti. Človek se bistveno loči od narave in treba je neke "objektivne morale" za človeka. Tu predlagam torej tezo, da je za ohranjanje kakršnekoli naravne specifike nujna podlaga univerzalistična religija z osebnim Bogom, torej, katoliška religija. To tezo pa bom skušal v prihodnosti razložiti.
  
-NeoDomobranec